1955 Stari trg – Psiha

Psiha ni psìha, to je duša, ampak psíha, to je »nizka omarica z visokim ogledalom« kot izvemo v debeli knjigi slovenskega jezika. V nekem smislu je sorodnica ali predhodnica toaletne mizice. Zelo priljubljena je bila v povojnih letih tudi na kmetih, kjer je nadomestila veliko stensko, naprej nagnjeno ogledalo, špajgu, ki je tudi pokazal celotno postavo, čeprav ne tako temeljito. Ogledalo je večinoma viselo v hiši, osrednjem prostoru hiše, medtem, ko je psiha spadala med sobno, to je spalnično mobiljo. Poleg ogledala je imela še omarico s predalom, podobno nahkuastelnə – nočni omarici, dve polički pod ogledalom in še eno majhno ob strani, kamor je bilo mogoče postaviti kak okrasni premet, ki je ob prvi priložnosti padel na tla in se po možnosti razbil. Kot druge omare v spalnici je tudi omarica pri psihi imela ključek s svilenim rumenim cofom, ampak ne že v začetku, šele potem, ko je šla mati v službo na fabrko in si ga je lahko privoščila.

Otrokom ni bilo dovoljeno šariti okoli psihe, ne glede na to, da je včasih na eni od polic ali na omarici sedela lepo našminkana in v svojo edino bombažno oblekico napravljena punca iz papirne mase in pocukrano gledala v svet. Njeno delo je bilo biti v okras, ne pa biti igrača, čeprav je imela za sabo zanimivo zgodbo, a o tem drugič.

V predalu in omarici psihe je bilo vedno kaj skrivnostnega, kar ni bilo za otroške oči – pokvarjena broška, trak z madeži od povalvajna, kak gumb, ki se je izpod postelje pojavil pri velikem čiščenju in ga ni bilo časa odnesti v škatlo s šivalnim priborom, nogavice, ki so čakale predelave ali popravila, nekakšni papirji in škatle. Zgornja ploskev omarice in poličke so bile pregrnjene z vezenimi ali kvačkanimi prtički, ki se niso prilegali nikamor drugam, so se pa ujemali s tistimi na nočnih omaricah.

Površina psihe je bila pri nas najprej prebarvana z rjavo barvo in lakom na osnovi šelaka, ki se je na toplem začel grbančiti v grudice in je bila zato površina vse naše sobne mobilje podobna dnu Cerkniškega jezera ob suši. Nekoč sta se starša odločila, da jo prebarvata. Poklicala sta žensko, ki je na Korletovi flodrala mobiljo, da bi tudi pri nas polepšala pohištvo. Debelo staro barvo smo ku təšmrkavi drgnili vsi družinski člani s šmirgelpopierjem, dokler ni bilo vsaj za silo gladko, potem je prišlo barvanje, flodranje in lakiranje. Ko je bilo končano, je bila mobilja lepa, da je jemalo dih. A ne za dolgo. Ob prvem vročem dnevu je barva spet skočila skupaj. Tudi na psihi. In tako je ostalo do konca njenih dni.

Seveda, še ogledalo: imelo je grdo navado, da je popačilo vsako podobo pred sabo. Vsi smo imeli vsaj malo zverižene obraze in postave skoraj kot v hiši strahov, le da za take hiše tedaj še nismo vedeli. Ampak vsaj slepo ni bilo, ogledalo mislim. In trudilo se je po najboljših močeh.