1968/1970 Križna gora – Polhar Jože Martinčič

Zdi se, da je Jože Martinčič, ki je polharske veščine in strast prevzel od očeta, tokrat nekomu načrtno poziral. Resen pogled je malce prikrito ponosno namenil fotografu, ko je morda ravno iz škrinc pobral tri ali štiri debele polhe. Kar na vrvici lisice nosi nanizanih pet razmeroma novih enojnih pasti z značilno luknjico na podaljšku, kamor zapiči primerno dolgo leskovo palico, na kateri prisloni past na deblo drevesa. V napeti škrinci pa je dišeča vaba – oreh, lešnik, zmehčana hruškica, ki malo diši po žganju ali kaj podobnega – in polh je “gotov“, ne more se upreti skušnjavi, kar se usodno konča …

Kot da je slika namenjena dokumentiranju, čeprav avtor ni znan … Najverjetneje je povezana z nekim snemanjem za RTV Ljubljana, o katerem je nekoč v službi govoril Ludvik Škrbec, (pol?) brat znanega radijskega napovedovalca Franceta Škrbca, ki se kot organizator ali pobudnik snemanja negotovo omenja tudi v zvezi s to sliko … Prvo snemanje polhanja naj bi se dogajalo nekje v gozdovih pod vrhom Križne gore, kamor je Martin Polak, sin starotrške frizerke gospe Polakove, ki je bil v službi na RTV in je rad prihajal domov tudi na mavrahe – nekoč so jih nabrali kar pet kil – pripeljal svoje kolege tehnike in vzdrževalce tamkajšnjega pretvornika. Pogosto okvarjeni TV pretvornik na Križni gori je tisti čas pomagal vzdrževati tudi Ludvik Škrbec. Polharski dogodek je bil ponovljen kako leto ali dve pozneje in takrat je bil prisoten tudi znani radijski in TV govorec Vili Vodopivec, ki so mu šaljivci nemudoma pritaknili, da še nikoli ni vode pil … Zdi se mi, da sta bili potem na televiziji tudi dve oddaji o polhanju … Kdo še zanesljivo ve? Minilo je vendar pol stoletja … Okoli leta 1972 pa so na Flegarcah v Javornikih posneli tudi lov na jelena, kjer je v koči prisotni Rafael Martinčič, Jožetov stric, oponašalcem jelenovega rukanja priporočil, naj utihnejo, da jih kdo ne ustreli … tako dobri so bili …

Starodavna pravica malega človeka na Notranjskem do polhov v gosposkih gozdovih se je v modernem času izrodila v nesmiselne množične poboje malih glodalcev zaradi športa, prestiža in pridobitništva krzna ali masti in v zametovanje njihovega mesa. Nekoč mi je zaprlo sapo, ko mi je neznanec iz okolice Ribnice po telefonu prostodušno povedal, da je med bolniško (!) v štirinajstih dneh polovil 500 polhov in pridelal dva litra masti … na vprašanje kaj je naredil z mesom, pa je pribil: “Stran sem ga vrgel, kaj pa čem z njim!” Horrror!

V času na sliki še ni bilo čisto tako.

Uspešen polhar potrebuje precej znanja in veščin, posebno če sam izdela pasti, ki jih je več vrst in so praviloma označene s hišnim znakom ali začetnicami polharja, pogosto potemnele, piškave in oguljene od dolgoletne rabe iz roda v rod. Treba je vedeti, kdaj je pravi čas, kje se polhi zadržujejo, kako se gibljejo in hranijo. Prisotnost polhov se da ugotoviti med drugim po ogrizenih ostankih ali luščinah žira in drugih plodov pod drevesi in po zglajenih tleh, ki vodijo v luknjo z gnezdom – polšino ali poušno – med skalami ali koreninami dreves. Tudi kako ulov potem otrebiti, kako pripraviti ali shraniti meso, kako ravnati s krznom in kako ga uporabiti, pa kako prestreči maščobo in ohraniti njene lastnosti, ki veljajo za zdravilne …, če ni končala kar v pečenki ali obari. Z odmerjenim uživanjem polhove masti so nekdaj zdravili želodčne in druge prebavne težave, z mazanjem pa pospeševali celjenje ran in zdravili kožne težave.

Polharska znanost ni kar tako. To sta vedela tudi Valvazor in Josip Jurčič, da sta lahko napisala zgodbo o hudiču, ki pase polhe in Jesensko noč med dolenjskimi polharji …

Živ polh v hiši pa je huda nadloga. Prvega sem videla kot otrok pri sosedovih, kjer so ga imeli v kletki in je ves ljubek večino časa spal, ni bil nadležen, a tudi igrati se z njim ni dalo. Potem se je zgodilo, da smo enega imeli tudi pri nas. Otrokom je ušel iz kletke, plezal po omarah, zašel med posodo, vse prevrnil in razbil nekaj kozarčkov dragocenega servisa iz muranskega stekla. Nato je v kotlovnici izdatno zglodal okenski okvir in si tako izboril svobodo.

V starih hišah ob gozdu ali sadovnjakih so polhi včasih zašli na podstrešje, si naredili tam gnezdo in vse noči razgrajali in motili spanec stanovalcev. Vem za primer lope, kjer so se polhi ugnezdili za ležiščem, vse polulali in pokakali, vse zglodali in raztrgali, pa še ven niso hoteli, ko so bili obsojeni na izgon. Bilo jih je kakih dvajset. Kar je ostalo za njimi, je bilo samo še za v ogenj.

Nekoč okoli leta 1965 so tudi Martinčičevi kar dolgo imeli udomačenega mladega polhka v kletki. Ta je bila nekega dne slabo zaprta in živalca je pobegnila. Sprijaznili so se že, da je ne bodo več videli, ko se je mama Angelca čez kak teden zvečer vrnila z dela in zagledala polha, ki je čakal na svojem zaprtem fulovžu. Nemudoma je skočil vanj, ko mu ga je odprla. Očitno je prostost raje zamenjal za udobno ujetništvo …

Drugače pa je polhanje v dišečem gozdu ob toplem ognju in muziki radovednih živalic, ki hrkajo, prskajo, cvilijo in se preganjajo v krošnjah dreves lahko prav romantična zadeva … če nisi ravno lačen in ti je polhovo meso pomemben dodatek k skromni prehrani, kot je bilo to v “dobrih” starih časih …

Moralo je biti kakega leta 1954 v Podcerkvi, ko se je naš oče odločil, da gre tudi on na polhe. Z Blaževim stricem sta se zmenila, da gresta skupaj v Jejpco, kjer so tudi Blaževi imeli svoj kos gozda. Od nekod sta prinesla vsak svoj nahrbtnik počrnelih pasti in nekaj na novo narejenih – čudno bi bilo, če se oče ne bi lotil tudi tega, in očitno si je od polharije obetal omembe vreden priboljšek ali celo zaslužek. Pa sta šla v sobotno noč, z mislijo na mastno nedeljsko polhovo pečenko, najbrž … Spotoma sta za vabo nabrala nekaj lesnik in omehčanih drobnic v plotu, morda tudi kaj lešnikov, s foučem odsekala kakšno leskovko … nastavljala pasti in jih vso noč pregledovala. Zjutraj sta se vrnila neprespana in krmežljava, vsak z dvema ali tremi majhnimi polhi – tokrat se polhanje ni ravno obneslo in tudi ponovilo se ni. Pa še nekaj škrinc sta izgubila …

Poharskih dogodivščin je nebroj. Pravzaprav je vsako polhanje dogodivščina … Enkrat se je deček Rajko potuhnil in zaspal, ker je bil jezen na ata, ki mu je baterijo skril, in so ga potem iskali vsepovsod … Drugič spet so gostje hoteli vse najlepše polhe zase, pa so jih domači nekaj skrili v avto pod rezervno gumo – čez en teden je pa nekaj strašno zasmrdelo od tam, kjer so jih pozabili …

Če je šel Jože Martinčič na polhe, je šel vedno sam, s sabo je vzel kvečjemu Culcovega Bogota, ki si je pridržal samo tri že očiščene polhe, ostali ulov pa prepustil kolegu. Toda polhanja so se pogosto sprevrgla v veselico, kjer so se vsi krasno imeli, ujeli pa včasih niso niti enega polha. Tudi Poladinov Jože s slike je imel podobne prilike, ki so se največkrat končale s spanjem v Škuolu do belega dne.

Zgodilo se je pa tudi takole: Jože je povabil na veselo polhanje goste iz Kočevja. Ko so z avtom vozili opremo za veselico v bližino lovišča, so povozili divjega zajca in ga sklenili pripraviti za peko med polhanjem. Prav med čiščenjem živalce so prispeli povabljenci, ki so nekje okoli Boncarja tudi po nesreči povozili divjega zajca, ga pobrali in prinesli gostitelju … Tako je bilo tisto polhanje v znamenju dveh pečenih divjih zajcev, a je ostalo brez polhov …

Drugače pa velja, da je res prava letina za polhe samo vsakih pet let, pa še to ni zanesljivo, saj skoraj ni več starih bukev in drugih dreves, ki bi privabile in nahranile te zanimive živalce. Stari polharji so se strogo držali navade, da so prve pasti poskusno nastavili na kvatrno nedeljo, to je okoli 20. septembra. Če so bili polhi že dovolj odrasli in debeli, so lovili naprej, če so bili še nedoraščeni in suhi, pa so z resnim lovom počakali še kak teden …

Zgodba, ki nemara potrjuje verovanje, da polhe pase hudič, gre pa takole:

Rajko, Jožetov sin, je šel z atom polhat v Jelenke, kjer je tiste noči gozd kar hrumel od polšjega oglašanja. “Ooo”, pravi ata, “ogromno polhov je. Jutri bova prišla še … ” In sta res prišla v upanju na ponoven bogat ulov. A glej čudo, gozd je bil naslednji večer tih kot izumrl in niti enega polha nista ujela …, kot da jih je peklenski pastir res odgnal na pašo drugam.

In za konec še ena o nekdanjih polharskih veselicah, ki jo je leta 2004 povedal Franc Ovsec Polovnikov, doma s Knežje Njive. Narečni zapis je le toliko poknjižen, da ga lahko bere tudi nepoznavalec govorov Loške doline:

V vasi so bili polharji, strastni, res pravi polharji, in so se držali vseh tistih starih običajev in reda. So se sestajali pred začetkom polhanja, ko so bili polhi godní. Polharska veselica je bila v Repah pod Bloščkam ali pa v Javorju – ali pa kje drugje. En teden so jo pripravljali.

Zanimivo je pa to, da so organizirali devetintridesetega leta veselico v gozdu in tam je bilo tudi par polhark,* domačink. In z drugih vasi so prišli gor. To se pravi konec septembra devetintridesetega leta. Tudi moja mati je doma spekla ocvierkovo povaunco za tja. Ne vem, kakšno pijačo že – ali je bil šnopc ali kaj – je tja nesel tudi moj brat, drugače pa so zložili (denar) za kakih deset … ali je bilo morda celo petnajst – za tri finfarje vina! In je bil tudi godec tam pri tistih polharjih.

Tam so pa tudi mlajše krstili, da je bil vsak sprejet in da je imel pravico polhati. Moral je pa biti star vsaj petnajst do osemnajst let, pa korajžen je moral biti in obljubiti je moral, da ne bo prehiteval in ne bo prezgodaj lovil. Prej niso lovili kot v začetku oktobra. Prvi večer je moral loviti pa s starimi polharji.

Prva veselica je bila to, za naprej pa je ni bilo … štiridesetega leta je bilo tik pred vojsko … Tiste čase je v gozdu mrgolelo vojaštva, gradili so, pripravljali se za vojno. To je bilo vse zasuto, vse sivo, teh bivših Jugoslovanov! Rupnikovo linijo se je delalo …

*Najbolj znana in uspešna polharka je bila Ana Lekan, Dondčeva Anca s Knežje Njive, katere pripovedi je med drugimi zajel Ilja Popit v knjigi Zverina nam vse požre. Anca je nekoč ujela tudi 61 podgan, ki so se zaredile na domačiji, potem ko so ji lovci postrelili vse štiri mačke … tako piše.

Slovarček:

• škrinca: past za polhe
• lesnika: divja jablana in njen plod
• drobnica: divja hruška in njen plod
• fouč: vejnik, krivec, brinov nuožeč (Babno Polje)
• ocvierkava povaunca: ocvirkovka, ocvirkova potica
• finfar: steklen flaškon za pet litrov
• fulovž: kletka

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, avgust 2025, ustno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, 2004, zal. Kmečki glas, zbirka Glasovi
• Ilja Popit: Zverina nam vse požre, 2021, zal. ZRC SAZU, zbirka Glasovi

Kraj: pod vrhom Križne gore (?)
Datum: 1968/70 (?)
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija