1963 Runarsko – Poroka Marije in Franca Gnezda

Ravno včeraj sva z Ireno pri prijateljih v Loški dolini gledala slike z nedavne poroke njihovega nečaka na dvorcu Zemono pri Vipavi. Filmska kulisa, vrt dvorca, kot ga je pripravila ženitovanjska agencija, stotine fotografij, kot bi gledal poroko iz kultnega filma Boter. Kako drugače je bilo na Runarskem zgodaj spomladi leta 1963, ko se je moja sestrična Marija Ivančič-Škilarjeva možila s Francem Gnezda z Unca.

Pri Škilarjevih na Runarskem je bila poročena Mihova Mica iz Topola, najstarejša sestra naše mame Ivane. Pet otrok sta imela z možem Francetom. Prave sreče ni bilo pri hiši. Med vojno so Franceta zaprli najprej Italijani in nato Nemci. Leta 1944 ga je šla Mica obiskat v ljubljanske zapore. Doma so pri tašči ostali štirje otroci. Ko se je izmučena vračala domov, so jo pri kapelici pred vasjo čakali sosedje s strašno novico. Njena prvorojenca 10 letni France in 9 letni Lojze sta našla odvrženo bombo in se z njo igrala na koncu vrta. Bomba je eksplodirala in oba dečka sta bila na mestu mrtva. Mica ju je našla v dveh skromnih krstah v domači hiši. Tragedija je družino zaznamovala za vse življenje. Pa ne samo ta. Že prve dni vojne sta se po razpadu kraljeve vojske domov v Topol vračala vojaka Mihova France in Janez. Pri sestri Mici na Runarskem sta se ustavila, da povesta, da sta živa in zdrava. Zalotila ju je zaostala enota graničarjev z Javornikov. Bila sta že preoblečena, le v vojaške čevlje sta bila še obuta. Obtožili so ju dezerterstva in o razpadu niso hoteli nič slišati. Skrila sta se pod pod v skednju, vojaki pa so ju zasuli s streli in odšli. Mlajši Janez je bil takoj mrtev, starejši France pa hudo ranjen v noge. Tragedija ja torej sledila tragediji.

A človek je bolj trden, kot si mislimo. Tudi vojna se je končala, pri Škilarjevih se je Mariji r. 1939 in Jožetu r. 1941, leta 1945 pridružil še en deček. Ponovno so me dali očetovo ime France.

Marija se je po končani osnovni šoli učila za kuharico v menzi KZ Nova vas. Izpopolnjevala se je tudi v imenitnem hotelu Bellevue v Ljubljani in nato dobila zaposlitev v Počitniškem domu ELES – Elektrogospodarstvo Slovenije v Portorožu. Bila je birmanska botra moji sestri Olgi, ki je za darilo dobila teden dni počitnic pri njej v Portorožu, pa tudi midva z mamo sva bila enkrat pri njej na kratkem obisku. V Portorož je prihajal tudi Franc Gnezda z Unca in tako se je spletla čvrsta vez, ki sta jo potrdila s poroko konec marca 1963.

Na Runarsko je na dan poroke poleg ženina po nevesto prišla še njegova mati Antonija, ki na sliki stoji ob ženinu pokrita z ruto. Ob nevest stojita njena mati Mica, prav tako pokrita z ruto, in oče France. Zadaj so se postavili nevestina brata France, ki se je v Ljubljani izučil za avtomehanika in Jože, sicer šofer avtobusa ter ženinov brat Dušan. Ob strani stojita nevestini teti, Micini sestri, Francka, poročena pri Dovičevih v Grahovem na levi, in naša mama Ivana na desni. Obe imata bele predpasnike in sta poskrbeli, da svatje niso šli k poroki v Ljubljano žejni in lačni. Mladoporočenca je k poroki peljal Dovičev Lojz, ki je služboval pri Ljudski milici v Ljubljani in si je za to priložnost lahko izposodil luksuz avto. Poroka je bila na Magistratu v Ljubljani, kosilo pa v hotelu Union. Po poroki sta mladoporočenca odšla za nekaj dni na morje. Ne za dolgo, saj je Franca čakala kmetija, nevesta Marija pa je za dolga leta prevzela gostilno s kuhinjo. Danes te stare, takoj po letu 1700 odprte gostilne ni več. Prostor je morala odstopiti razširjeni cesti in semaforiziranemu križišču.

Na Škilarjevo domačijo na Runarskem me vežejo lepi otroški spomini. Že kot otroka in nato osnovnošolca so me starši radi poslali na počitnice na Runarsko. Doma smo imeli le eno kravo, zajce, kokoši in prašiča in bog ne daj, da bi fantiček med počitnicami kdaj brez dela postopal okoli hiše in stikal okoli sosednjega Doma JLA, balinišča in kegljišča, saj tam po njihovo od oficirjev in vojakov ne bi slišal ali se naučil nič pametnega. Kakšne počitnice na morju za nas, vaške otroke takrat še niso obstajale.

Pri Škilarjevih pa je bila velika, trdna kmetija, v hlevu 6 glav živine, ovce in več prašičev. V kmečko delo sta me poleg tete Mice in gospodarja Franceta v delo uvajala bratranca Jože in France. Skupaj smo spali v senu na skednju. Velikokrat sem bil pri njih cele počitnice. Vedel sem za vse njive in senožeti Runaršco, Mrzlco, Gladko … Zjutraj sem odhajal s teto s fruštkom na senožeti, mešal redja, otepal brenclje z volov in tako naprej. S kosci sem bil deležen slastnih žgancev in hladne hruškove vode. Ob mlačvi sem bil zadolžen za vola vpreženega v gepel, ki je poganjal na podu nameščeno mlatilnico in nato paltelj. Pa še mi je ostalo časa, da sem šel malo po vasi do Mrtinih, Rauhovih, Petrinovih, ob nedeljah pa h Klobasarjevim, kjer so fantje in možje igrali karte ali šah in si žejo gasili s sifonom. Pri hiši je imel kot na mostovžu tudi stric gospodarja Franceta, ki se je na stara leta vrnil domov iz Amerike. S seboj je prinesel celo radijski sprejemnik in smo lahko poslušali oddajo “Četrtkov večer domačih pesmi in napevov” ! Ne vem, kako mu je bilo pravzaprav ime, vsi so mu rekli kar “šur”, ker je rad uporabljal to angleško pritrditev. Neko pomlad so me Škilarjevi poklicali, da sem na cvetno nedeljo k Fari nesel njihovo velikonočno butaro. Bratranca Jože in France sta bila že fanta in sta se tega dela otepala. Zelo važno je bilo, kdo bo po maši prvi prinesel blagoslovljeno zelenje domov. Po maši sem tekel sem vso dolgo pot in prvi prišel v vas ! Še danes se spomnim, kako sem bil ponosen, teta pa mi je za Veliko noč namenila poseben priboljšek.

Danes je Škilarjeva domačija prazna, skednja in kozolca ni več, občasno prihaja domov na Zbiljah živeči sin France, ki pa je tudi že dopolnil 80 let. Razen njega nikogar drugega iz poročne slike iz leta 1963 ni več med živimi.

Žal tudi pri Gnezdovih ni šlo, kot bi si človek želel. Marija in Franc sta izgubila dve hčerki, Sašo in Ado.

A življenje gre kljub temu naprej. Danes je na Uncu daleč naokoli znana pekarna slaščic in tort “Rudolfova malca”, rastejo vnuki in pravnuki neveste in ženina z današnje slike.

Slovarček:

• luksuz avto: osebni avto
• gepelj: vprežni pogon mlatilnice
• pajtelj: naprava za čiščenje plev po mlačvi

Viri:

• Maja Malc, Unec
• France Ivančič, Zbilje

Kraj: Runarsko
Datum: marec 1963
Avtor: verjetno Lojze Logar, Grahovo
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 24. 1. 2025
Oblika: fotografija