1953 Gorenje Poljane – Deklica s punčko

Vinko Toni je leta 1953 na Gornjih Poljanah napravil to nadvse ljubko sliko deklice s punčko iz papirne mase, kakršne so bile takrat višek dekliškega razkošja. Pravzaprav so take lepe punčke največkrat krasile blazine na zakonski postelji v spalnici in so le redko služile igri, če pa so, so kmalu postale obtolčene in oluščene, tudi rokica ali nogica je rada odpadla in popraviti se ni dalo nič … V drugi roki pa deklica na sliki drži še eno, tudi čisto novo in bleščečo igračko, mogoče gumijastega zajčka, ki je zapiskal, ko si ga stisnil za trebušček. Tudi to so bile zelo imenitne in značilne igračke tistega časa. Vse drugo je bilo leseno in večinoma narejeno doma.

Tudi jaz sem imela v istem času zelo podobno punčko – iz Ajdovščine jo je prinesel oče, ko se je po mesecu ali dveh vrnil z orožnih vaj ali kar mobilizacije ob tržaški krizi … V glavnem sem jo bolj gledala od daleč kot se igrala z njo. Ko sem bila malo večja, sem ji slačila in oblačila nazaj edino oblekico iz rdeče-modrega kambrika z geometrijskim vzorcem, ki se je čudovito zapenjala s pritiskačem … Vse je bilo zelo podobno kot na tej sliki: bilo je istega leta, bila sem stara tri leta in imela sem skoraj enako punčko. Le v travi na Gornjih Poljanah nisem nikoli sedela z njo, čeprav je bila moja mama doma tam blizu, le malo nižje …

Fotografija te deklice me privlači še iz enega razloga: spominja me na sosedo, ki je bila od mene starejša natanko tri dni, imela skoraj enak priimek, podobne svetle lase in enako pentljo v njih, njena mama pa je bila doma od Matičnovih z Gorenjih Poljan … Veliko sva se nekaj let pozneje igrali skupaj … Toda ne s punčko kot je na sliki in tudi ne igrice, ki jo je nedavno opisala Jakopova Pepca z Babnega Polja:

Ob nedeljah popoldne sem hodila s sosedo Tamaščetovo Pepco k večernicam, dobila sem podobico z Jezusom, katere sem bila zelo vesela. Po večernicah smo imeli razne igre z usmiljenkami. Deklice smo sedele na lesenem tramu, pred nami je usmiljenka pela pesmico v hrvaškem jeziku: “Došla majka s kolodvora dija, dija de …” Deklice so vprašale: “Što če majka s kolodvora dija, dija, de.”, pa zopet usmiljenka: “Ona hoče lijepu hčerku dija, dija, de.” Deklice: “Kak se zove ljepa hčerka dija, dija, de.” Usmiljenka: “Zove se (izgovori ime ene izmed deklic) dija, dija, de.” Deklice: “Mi vam jo izročamo dija, dija, de …” To se je ponavljalo do konca imen deklic.

Vem, da so bile usmiljenke zelo priljubljene pri vaščanih Babnega Polja. Ko so odšle, je bilo vsem težko.

Pred leti sem za revijo Folklornik pisala o dediščini otroških iger v naših krajih in pri tem naletela na dve ali tri variante te igrice, ki so se jo z babnopoljskimi deklicami igrale uršulinke. Imele so slovensko ali tudi hrvaško besedilce, mogoče drugačen odpev in “Majka” se je spremenila v “Malko” Zapisane so tudi melodije. Poleg te z Babnega Polja so opisane variante iz Podgore pri Ložu, Velikih Blok in Gorenjega Jezera …

Viri:

• Jožefa Pepca Strle, Babno Polje oktober 2025, pisno
• Folklornik, letnik I, 2009, JSKD

Kraj: Gorenje Poljane
Datum: maj 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 9. 9. 2010
Oblika: negativ