1967 Stari Kot – Moje prvo leto poučevanja

Stara sem bila devetnajst let, ko sem po konča­nem učiteljišču v Novem mestu nastopila službo razredne učiteljice na Podružnični šoli Stari Kot, ki je spadala pod centralno šolo v Kočevju.

Stojimo na stopnišču pred vhodom v šolo. Na levi se vidi okno učilnice, pod oknom pa so vrata kleti. Pred objektiv smo se postavili neznanemu fotografu, preden je šla na pot Kurirčkova torbica.

Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, je bil pouk v kmečki hiši pri Mandrovih v Novem Kotu (Novem Binklu). Potem so za nekaj let šolo zaprli, ker so se otroci vozili v šolo v Stari trg pri Ložu, eno leto pa so bili v internatu v Kočevju. Ko pa sem nastopila službo, so našli prostor za šolo v sosednji vasi, v Starem Kotu, pri Matjovškovih. Hiša je bila čez teden prazna, ker sta se lastnika preselila v Dom Malči Beličeve, kjer sta se zaposlila, njuni otroci pa so že hodili v srednjo šolo. Ob vikendih so hodili domov. Za šolo so odstopili spalnico, ki se je spremenila v učilnico, dve sobici zame, kuhinjo in sanitarije (stranišče na štrbunk) pa smo uporabljali vsi.

V kuhinji je med tednom kuhala kuharica malico za učence in zame, med vikendom pa so jo uporabljali lastniki. Kljub gneči in slabim razmeram smo bili strpni med seboj in nikoli ni prišlo do nesoglasij. Takrat vodovoda ni bilo. Uporabljali smo vodo iz vodnjaka in smo jo nosili z vedrom v hišo. Prala sem na roke.

Ko sem prvič stopila v učilnico, sem zagledala štiri klopi in stole, prazno omaro, pisalno mizo in tablo, ki še ni bila pritrjena na zid. To me je spominjalo na skelet brez mišic, saj ni bilo ne učbenikov ne učnih pripomočkov, ne pisarniškega materiala in nobene knjige za šolsko knjižnico. Po glavi so se mi podile misli, kako bom učila, če pa ničesar nimam. Po razgovoru z ravnateljico v Kočevju sem bila bolj optimistična.

Nabavila sem si v Kočevju večino stvari, ki sem jih rabila in peljala z avtobusom do Lazca. Do Starega Kota je še eno uro peš hoje. Ker prevoza nisem imela, sem nekaj stvari nesla do šole sama, ostalo pa mi je kuharičin mož pripeljal s konjem čez nekaj dni.

Nisem imela ne mentorja ne učnega načrta. Znajti sem se morala sama. Za pomoč sem prosila učiteljici v Podpreski ter učiteljico Nado Vreček iz OŠ Trava. Ker telefona ali avta ni bilo, sem to pomoč dobila le, če sem šla eno uro in pol peš skozi gozd v Podpresko ali pa čez Travlanski vrh na Travo. Včasih so me del poti spremljali otroci z vasi, večinoma pa sem šla sama. Bilo me je strah, bala sem se volkov in medvedov. Vedno pa sem imela pred sabo cilj in zelo močno voljo. Danes najbrž tega ne bi zmogla.

Med letom sem imela inšpekcijo (pedagoškega svetovalca). Njegova pohvala mi je bila močna motivacija za nadaljnje delo. Novembra istega leta, ko je bila ustanovljena šola, sta mi dve pedagoški svetovalki pripeljali veliko rabljenih knjig za šolsko knjižnico. Bila sem jima zelo hvaležna. Takrat se mi je zazdelo, da se je moje poučevanje šele prav začelo.

Imela sem kombiniran pouk. Dopoldne sem učila 2. 4. in 5. razred, popoldne pa prvi. Učenci so bili poslušni, delavni in vedoželjni, zato smo lahko dosegli učne cilje. Vedela sem, da bodo uspešni povsod, kar se bodo odločili in res je tako.

V Starem Kotu sem učila tri leta (1966/67, 1967/68, 1968/69), potem pa sem poučevala v Iga vasi in Starem trgu do upokojitve.

Torbico nosijo:

• Vlado Poje,
• Maks Lavrič s torbico,
• Mirko Katern in
• Mirko Pantar.

• Zgoraj stojimo Nežka Kovač, Antica Žagar, Francka Pantar, Jana Poje, Marjan Cimprič in jaz, kateri učenci pa stojijo za nami, ne vem.
• Pred nami so Slavko Poje, Mirko Malnar in Marjan Kovač.

Takrat so hodili v šolo še sestri Ivanka in Erika Ješelnik, Danilka in Rado Mihelič, Toni Cimprič ter Cvetko in Srečko Žagar.

Kraj: Stari Kot
Datum: 1967 ali 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 24. 6. 2018
Oblika: fotografija