1942 Rab – Matičnova Johana in njene punčke

S sovaščanko in vrstnico Ano Petelin obujava spomine na sosedo Strletovo mamo ali – ko je bila še mlada – Matičnovo Johano, Ivano Ravšelj z Gornjih Poljan, ki se je okoli leta 1938 poročila z Andrejem Strletom, po domače Lohnečkinim s Knežje Njive. V življenju je rodila pet hčera in pokopala tri …

Med vojno je moža Andreja, ki je bil terenec, nekdo izdal in Italijani so ga najprej zaprli v Starem trgu, nato pa ubili pod Ulako, verjetno v Duli skupaj z drugimi. Hčerka Marica, ki je tedaj imela tri leta in pol se še spominja, kako sta z mamo očetu nesli v kanglici hrano v zapor sredi Starega trga. Takrat ga je zadnjič videla, naslednji dan so ga ustrelili. Na pogreb z mamo nista smeli iti, ker Italijani niso dovolili …

Po vojni se je Ivana Strle drugič poročila z Janezom Mulcem, po domače Strletovim iz Podgore. Kot vrstnica njenih dveh najmlajših sem drobce zgodb Strletove mame večkrat slišala, vendar si takrat podrobnosti nisem zapomnila. Ana jih je poslušala pozneje in so ji še zelo jasno v spominu.

Ko se je začela vojna, je Strletova mama s prvim možem in hčerko živela na Knežji Njivi. Leta 1942, ko se je julija začela ofenziva, je imela majhno punčko, staro komaj dva meseca. Ime ji je bilo kot materi: Ivanka. Starejša punčka Marica je bila rojena leta 1939.

Takrat se je nekega dne mati Ivana, že po moževi smrti, namenila prat plenice s Knežje Njive v Markovec, k bregu Obrha na perišče blizu Bizarjeve hiše – a ni prišla do tja. Na Ulcah, malo nad Markovcem, so jo pograbili Italijani in jo skupaj s starejšo hčerko zaprli v Starem trgu, natanko tam, kjer je bil prej zaprt mož in oče Andrej. Teta iz Bajerja je prišla in prinesla dvomesečno deklico, ki jo je mati dojila, ter odpeljala starejšo Marico k sebi domov. Ivano z dojenčico so z drugimi vred odpeljali v taborišče na Rab. Ničesar ni imela pri sebi, samo kar je bila oblečena – predpasnik in delavniško obleko, ničesar za otroka … Potem je na Rabu pod šotorom v tistih strašnih razmerah kar na svojem telesu sušila in grela krpe, da bi lahko vsaj za silo poskrbela za deklico … Pretresljivo je bilo slišati, ko se je še v starosti spominjala svojega od lakote in vsega hudega umrlega otroka:

»Kako me je punčka še zadnjič žalostno pogledala, potem pa izdihnila!! In nisem je mogla pripeljati domov – na Rabu je ostala! Šest mesecev je bila stara … kako me je žalostno gledala …« se je Matičnova Johana s strašno bolečino spominjala še po dolgih letih. Mati česa takega ne more nikoli pozabiti … Pripovedovala je, kako so ženske tudi po več dni skrivale mrtve otroke, ki so množično umirali, da bi preživeli dobili hlebček kruha, ki je pripadal mrtvemu. Z grozo se je spominjala septembrskega neurja, ki je poplavilo taborišče in povzročilo še več trpljenja in žrtev.

Starejša Ivanina hčerka Marica je potem, ko so ji italijanski vojaki odpeljali mater in sestro na otok Rab, živela pri teti v Bajerju in ko je Ivana po razpadu Italije končno prišla domov, je bila njena prva skrb Marica. Ko se je približala tetini hiši, je že od daleč zagledala svojo punčko, ki se je igrala na vrtu in s palčko drezala v krtino. »Marica! Jaz sem, mama tvoja!« jo je radostno poklicala. Deklica pa jo je samo grdo gledala in se obrnila stran, saj jo je v dolgih mesecih* odsotnosti že čisto pozabila.

Sama se Strletove mame spominjam kot zelo skromne, nekoliko sključene, močno slabovidne ženske, ki je bila v mojem tedanjem dojemanju kakor od nekdaj stara, počasna in tresoča. Celo njen glas se mi je zdel šibek in tresoč … nikoli ni vpila, še godrnjala skorajda ne in zdelo se mi je, da je poosebljena žalost, čeprav takrat niti malo nisem razumela zakaj. Znala je ogromno potrpeti tudi pozneje, bila je neverjetno iznajdljiva in garaška, svojima mlajšima hčerama pa je kljub slabim razmeram v nasprotju z mnogimi tedanjimi mamami vseeno od srca privoščila tudi skromno zabavo, razvedrilo in veselje, celo drobcena razkošja, tudi če je bila zaradi tega sama še bolj obremenjena in prikrajšana.

Okoli leta 1978 pa je bila v Starem trgu birma in tedanji župnik je po končanih obredih – kdo ve zakaj – pripeljal k Lohnetovemu očetu Matevžu Mlakarju, res pobožnemu možu, veteranu prve svetovne vojne in Maistrovemu borcu – samega škofa Alojzija Šuštarja. Ko je pred sosednjo hišo – pri Strletovih – župnik na klopi videl dve ženski, je ves vzhičen prihitel: “Bi morda šli pozdravit gospoda škofa?”, veseleč se najbrž, kakšno srečo jima lahko ponudi. Strletova mama pa je s svojim zvenečim glasom prav vsakdanje odvrnila:

“Saj bo vseeno dobro – če grem ali pa če ne!”

Kot človek, ki se je vrnil iz pekla in ga nič več ne vrže iz ravnotežja …