1955 Bezuljak – Moje punčke (1)

V času mojega otroštva ni bilo igrač, kakršne poznamo danes. Od naše iznajdljivosti je bila odvisna tudi naša igra. To pomeni, da so otroci igrače izdelovali sami, ali pa so jim pri tem pomagali starši ali starejši otroci v družini. Tako so za fantiče nastale lesene puške, pištole iz bezgovega stebla in municija iz korenja, žoge iz starih krp ali govejih dlak, hodulje … Deklice pa so se najraje igrale s punčkami. A kaj, ko za punčko, kupljeno v trgovini, ni bilo denarja. Vendar je otroška potreba po igri neustavljiva. Kako priti do punčke?

Skoraj v vsaki hiši na vasi je bil nujni kos pohištva tudi šivalni stroj. Mame so vsem družinskim članom v zimskem času, ko ni bilo dela na polju, šivale preproste delavniške obleke, spodnje perilo, krpale … Ostale so krpe. Manjše flikce smo dobile deklice. Tako smo iz bele kotenine (bombaža) izdelale punčko: iz drobnih krpic smo oblikovale kroglico in jo trdo zavile v to bombažno krpo. Nastala je »glava«. Pod glavo smo zataknile klinček, ki je predstavljal roke. Če je bila pri hiši volna, ni bilo problema s frizuro, če pa ne, so bili dobri tudi koruzni laski ali zmencan lan. Lase smo na glavo pritrdili z domačim lepilom: moko, zmešano z vodo. Obraz je nastal s pomočjo svinčnika ali barvic. Poteze, ki jih je punčka dobila, so bile seveda odvisne od likovnih sposobnosti risarja.

Kaj pa posteljica? Nastala je iz škatle za čevlje, kot prikazuje slika. Od tod naprej je bilo treba poskrbeti samo še za punčkino garderobo in posteljnino. K sreči smo imeli v vasi šiviljo, ki nam je večkrat odstopila pisane krpice, iz katerih so s pomočjo škarij, sukanca in igle nastale skrbno izdelane oblekice.

Čas pa je tekel naprej. Iz predšolskega otročaja sem se prelevila v osnovnošolko. Moj svet se je širil in se s tem večale tudi želje. Moja punčka iz cunj se mi ni zdela več najlepša na svetu. Želela sem si večjo, lepšo. Tako, ki bi zapirala oči in imela svilene oblekice. Tisti čas se je tako dobilo samo v Trstu in se je zato imenovala »Tržaška punčka«. Tja pa mi iz vasi nismo nikoli šli. Kaj storiti? Kljub otroški sramežljivosti je bila želja po »pravi punčki« tako močna, da sem premagala strah in napisala pisemce Tinčkovi Micki, sovaščanki, ki je živela v Ameriki – da si močno želim pravo punčko.

Res je čez dolgo časa iz Amerike prispel težko pričakovan in velik paket. Kakšno razočaranje je sledilo! Iz velike škatle so se kar valile obleke, izdelane po amerikanskem okusu. Čipkaste svilene kombineže, rožaste obleke čudnih krojev. Obliž na razočaranje se je skrival v žepih čudnega rožastega predpasnika. Tam so tičali rjavi bomboni, zaviti v papirčke. V ta firtoh pa je bila zamotana moja punčka, velika 25 cm. Gumijasta, oblečena v skromno oblekico, kaj šele, da bi zapirala oči. Niti približno ni bila podobna tržaški punčki! Pogoltnila sem razočaranje in »punče« posvojila. Navadila sem se nanjo in jo vzljubila.

Všeč pa je postala tudi moji starejši sestri. Organizirala je srečolov. In glej ga zlomka! Po čudnem naključju je amerikanska punčka pristala pri njej. Priznati moram, da ji je bila ljubeča mati. Občudovanja vredne so oblekice, ki jih je na roko šivala ali štrikala zanjo.

Edino pindekelček ji je mama sešila na stroj iz predpasnika, ki je v paketu prispel iz Amerike. Posteljica iz škatle od čevljev je bila tudi sestrino delo. Punčka jo je spremljala povsod, v srednjo šolo, v službo in je tudi sedaj pri njej, ko je v pokoju.

Slovarček:

• pindeklc: del krstne oprave za novorojenčka,
• firtoh: predpasnik.

Kraj: Bezuljak
Datum: 1955
Fotografiral: Miloš Toni
Zbirka: Ana Cunder
Fotografirano: november 2021
Oblika: fotografija