1961 Planina – Srečno novo leto

Želim vam vse najboljše v novem letu, čudovit začetek v januarju, ljubezen v februarju, mir v marcu, brezskrben april, zabaven maj, veselje od junija do novembra in srečo v decembru. Naredite si leto 2026 čim lepše.

Pred dvajsetimi leti in še malo drobiža smo na silvestra delali cel dan. Nič prej nas niso spustili, ker se to kokr ne da oziroma ne sme. Ker tako kot nejeverni Tomaž ne verjamem vsega, kar reče oblast, ker je preveč brihtna, da bi bilo vse, kar pove, tudi res, sem se odločila, da bom preverila, če to drži oziroma ali drži za vse ali le za nas. Saj vemo, vsi drugačni, vsi enakopravni, nekateri pa malo bolj enakopravni. Popoldan tri dni pred silvestrom sem šla na banko in povedala, da bom zadnjega decembra popoldan morala nujno poslati en denar. So mi prijazno povedali, da ne bo šlo, ker bo banka delala samo do dvanajstih. Prav! Sem šla še na pošto. Tam povem isto zgodbo in dobim enak odgovor. Vztrajam na tem, da je nujno. Če je pa tako nujno, pravi poštarica, ki je sicer prijazna ženska in dosti prenese, pa naj ga pošljem kar takoj.

Sem malo užaljena in se odpravim k najboljšemu sosedu, po cigarete. So bili še po stari ceni. Kasneje mi je bilo sicer žal, ker nisem kupila še enih sto litrov vina, ker ga tako rada pijem, saj je bilo po novem letu dražje. Pa nič zato, ker je mama ravno kuhala ta nov šnops. V trgovini sem srečala gospo, ki je delala na upravni enoti. Je bila glih iz službe. Vprašala sem jo, če na silvestra tudi delajo. Ja tudi, mi je povedala, ampak samo do dvanajstih. Nakar me je trgovka, ki je vedela, da sem šlampasta, prijazno opozorila, da bo tudi trgovina odprta samo do dvanajstih. Ja kje bom pa jaz kaj kupila, prijazno vprašam, če pa pridem iz službe šele ob petih? Potem pa kar zdaj kupite, je bil odgovor.

Domov sem prišla že malo živčna in sem se naredila mono ter poklicala v zdravstveni dom. Povedala sem, da bi se rada naročila pri zdravniku v torek popoldan (31. 12. op. p.), ker takrat pač dela moj zdravnik. Sestra mi je povedala, da zdravnik v torek popoldan ne bo delal in me še vprašala, kaj mi je. Če bi vedela, kaj mi je, povem, ne bi rabila zdravnika. Sestra me napoti na urgenco. Nimam avta, ji odgovorim. Ja, potem pa počakajte do petka. Fino. Do takrat naj pa crknem. Saj najbrž na to računajo. Tudi tako se da skrajšat vrste. Bogved, sem si mislila, če pogrebno društvo dela. Nisem preverila. Potem sem se tako naivno, kmečko vprašala: »Če lahko bolan čakaš tri dni, zakaj za boga milega mora borza dela na silvestra delat do treh?!« To je bilo retorično vprašanje. Še veliko bolje je bilo naslednje leto, ko je bila 31. decembra sreda in smo delali do 18. ure. Po dvanajsti uri ni bilo nobene stranke, ker so bile (očitno) iz drugih institucij navajene, da delajo le do dvanajstih. Nekateri so šli že praznovat ali pa v šoping izlet v najbližje trgovske centre.

Ne me spraševati, kaj želim za novo leto. Bom odgovorila na nezastavljeno vprašanje. Ne želim nič. Imam vsega dost!

Franc (?) in Ančka iz Postojne sta voščila vesele božične praznike in srečno novo leto 1962 Mariji iz Planine. Razglednica je datirana 21. 12. 1961, poštni žig pa nosi datum 20. 12. 1961. Temu se reče brzina.

Slovarček:

• retorično vprašanje: je vprašanje, na katerega se ne pričakuje odgovora ali kot je napisal neznani junak na spletu »To je načeloma butasto vprašanje, ker je tako postavljeno, da veš, kaj je potem odgovor.«

Kraj: Planina, Postojna
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica