1926/27 Ljubljana – Francoska linija v Ameriko
Objavili smo že več slik s tega prizorišča, seveda pa so ljudje na njih vsakokrat drugi. Ta je iz družinskega arhiva Andreja Pelana iz Loža in je nastala mogoče še preden so leta 1924 ZDA omejile priseljevanje tujih delavcev. Očitno pa je bilo fotografiranje del paketa na poti v Ameriko.
Samo ena ženska je na tej sliki, pomislila sem, da morda prav teta Andreja in Franca Pelana, ki se je izselila okoli leta 1918 v Cleveland … vendar njena obleka govori nasprotno, nekako ni iz časa okoli leta 1918. Da je slika ostala pri Pelanovih, bi lahko pomenilo tudi, da je na njej tisti njihov sorodnik, ki je potoval v Južno Ameriko in potem tam izginil za vedno.
Vsekakor je na sliki prelomni dogodek v življenju vsakega potnika, saj v Ameriko ne potuješ vsak dan, celo na obisk ne. So pa na delo tja nekateri odhajali večkrat, moj ded na primer je bil trikrat, trije bratje pa so v Ameriki ostali za vedno.
Za vse potnike je veljala ista procedura, vsak pa je nosil s sabo lastne načrte in upanja. Koliko obrazov – samozavestnih, izkušenih, negotovih, prestrašenih … , koliko zgodb, koliko bitk za preživetje, koliko skrbi in sanj o boljšem življenju! Nekaterim je uspelo, mnogim ne. Ko so okoli leta 1931 ZDA zaprle mejo za priseljence, so se tokovi slovenskih delavcev preusmerili v Francijo, spet v gozdove, rudnike, pristanišča … na najtežja, najnevarnejša in najslabše plačana dela, ki domačinov morda niso več zanimala. Spodnja tiskovina pa sporoča, katere poklice so takrat prednostno zaposlovali v Južni Ameriki in pod kakšnimi pogoji.
Ohranila so se tudi tiskana navodila in obvestila potujočim:
Tudi vozni red za leto 1926/27, po katerem sem ocenila čas nastanka fotografije, je ostal.
Viri:
- Vida Pelan Fratina, Kobarid, september 2025, ustno
Kraj: Ljubljana
Datum: 1926/27
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina Pelan
Skenirano: 11. 9. 2025
Oblika: fotografija in dokument





Zanimiv in nadrobno opisan utrinek iz davnih časov izseljevanja v Ameriko. Šlo je za pomembne odločitve ljudi, ki so jih razmere silile na odhod “čez lužo”. Stalo jih je malo premoženje. A kot je videti iz prilog agencije, so za potnike dobro poskrbeli. Francoska linija je bila v Ljubljani, “navodila in obvestila potujočim” pa v razumljivem domačem jeziku. Odhajali so kot izseljenci in upali na srečo priseljencev. Nekaj desetletij kasneje so isto srečo skušali veliko manj cenjeni “gastarbaiterji“. Usoda “odhajanja na bolje” se sicer spreminja a ostaja – in traja.
Všeč mi jeLiked by 3 people