Skip to content

1928 Ljubljana – Čez lužo!

30. 01. 2016

160108392Podobna slika je bila že objavljena, kot me je opozoril Lojze Mazij, le da so na tej drugi ljudje. Na njej je poslovalnica Ivana Krakerja v Ljubljani blizu železnške postaje, pred njo pa skupina potnikov in njihovih spremljevalcev pred odohodom v Ameriko.

Najprej so me zanimali napisi. Na manjši levi stavbi piše: “KOLKI TRAFIKA ZNAMKE”, poleg je tablica, na kateri bi lahko bil obris orla, nekakšen grb ali emblem. Na večji stavbi je slovensko- angleško – francoski napis v več vrstah in s črkami različnih velikosti:

● HAVRE- NEW YORK

● FRANCOSKA LINIJA – FRENCH LINE

● CIE GLE TRANSATLANTIQUE

● CIE CHARGEURS. REUNIS, SUD ATLANTIQUE

● TRANSPORTS MARITIMES -ZA POMORSKE VOŽNJE V JUŽNO AMERIKO ARGENTINIJO URUGVAJ IN KANADO.

Nad vrati je polkrožen nečitljiv napis, ki se konča z “ul.”, spodaj pa je številka 35 – očitno sta na njem hišna številka in ulica, poleg na veliko piše ZASTOPNIK IVAN KRAKER. Na sosednji stavbi piše še:” Jos. Presker” …

Na sliki je enaindvajset potnikov in njihovih spremljevalcev, sorodnikov, prijateljev, kolegov … in zadaj še štiri – predvidevam – zijala iz trafike in ladijske poslovalnice, med njimi mogoče tudi postrešček v službeni kapi. Šest žensk je na sliki – pet spredaj, ena v zadnji vrsti. Mogoče je katera poročena moškim poleg nje. Bosta odpotovala skupaj, ali je prišla le po slovo?

Večinoma so oblečeni v boljše gvantelajbelce, moški razen enega nosijo kravate, bele srajce in klobuke, ženske pa obleke, nekatere prav po modi tridesetih let, ter klobučke, čeveljce s paščkom, lepe tuašlne, dolge ogrlice … Prav v sredini sedi starejša ženska v daljšem krilu. Tisti v beli bluzi s temno pentljo je moški za njo položil roko na ramo, ona pa je roko sprožila za hrbtom ženske poleg sebe, ki svojo roko drži na njenem kolenu …

Obrazi so resni, skoraj tesnobni, nobeden ni nasmejan. Skrajno levo sedi odraščajoč fante, ki je mogoče pripadal kateremu od parov – ali pa se je čez ocean podal kar sam? Kajti na sliki je spodaj z lepim rokopisom napisano: Odpotovali so iz Havre 4. julija 1928 z brzoparnikom “Paris” v severno Ameriko. Pomislila sem, da je bila fotografija morda nekakšen dokument ladijske družbe ali zavarovalnice, pa se je izkazalo, da gre le za spominski posnetek skupine izseljencev, ki se večinoma najbrž niti (še) niso poznali med sabo.


160108392-001Prva ženska z leve v beli bluzi s pentljo, ki sedi spredaj in ji moški drži roko na rami, je označena s križcem. To je Meri Rigler, pozneje poročena Antončič.V času nastanka posnetka je še obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani in se je na fotografiji znašla verjetno zato, ker je pospremila nekoga, ki je odhajal v Ameriko. Sta to bila moški, ki je položil roko na njeno ramo in ženska ob njej? Videti je, da spadajo nekako skupaj, celo kot bi se hoteli objeti. Sta sorodnika, prijatelja, kolega, ki ju je pospremila? Morda obiskovalca iz Amerike, ki se vračata? Meri namreč potem, ko se je šestletna leta 1913 vrnila s starši v Slovenijo, ni več odšla v Ameriko, čeprav je bila tam rojena.

160108392-002Na zidu še enkrat delno čitljiv napis : Havre – New York, Francoska linija, …. Kanado, Avstralijo … severno … Možje so odkrili klobuke nevsakdanji priložnosti na čast ali morda na fotografov predlog, da bi bili tako obrazi bolj vidni.

Riglerjeva Meri o svojem šolanju ni veliko pripovedovala, omenila pa je, da je bil prav tisti čas v Ljubljani strah in trepet razbojnik Tone Hace, ki je bil doma iz sosednje vasi in ga je Meri mogoče vsaj na videz celo poznala. Slišala je, kako si je razbojnik Hace privoščil ljubljanske žandarje, ko se je mimo njih v spremstvu ministrantov sprehodil preoblečen v duhovnika. Živo se je spominjala, kako so potem nekega jutra prodajalci časopisov po Ljubljani do onemoglosti vzklikali: “Razbojnik Hace prijet! Berite, berite!”

*

Ko sem leta 1969 prišla v službo, sem tam tudi jaz spoznala Haceta, ki je po prestani kazni – spokorjen in prevzgojen (?) – postal kuhar v Kovinoplastiki. Ko sem se nekaj pozneje po daljši odsotnosti vrnila, je bil Hace že premeščen na novo delo v vratarnico. Šla sem mimo, ko se je iztegnil skozi okence in zavpil: “Kaj si pa delala, da imaš tako debelo rit! Prej si bila bolj fejst baba!” … Nekaj sem nebogljeno jezikala nazaj v obrambo svojega ozadja, pa me sploh ni poslušal.

Že precej v letih je bil takrat, a je še vedno delal, saj ni imel dovolj delovne dobe za upokojitev. Bil je bister, robat, imel je poseben smisel za (črni) humor, rad se je pogovarjal in veliko bral, živel pa precej skromno. Iz tega obdobja je najbrž najbolj znana njegova službena anekdota, ko je v skladu s pooblastili pred vstopom v tovarno ustavil neznano osebo (mogoče niti ni bila tako neznana, a jo je Hace imel na piki), ki pa je bila slučajno novi direktor oddaljenega TOZDa Kovinoplastike. Prišlek se je nad Hacetovim ravnanjem razburil in ga nahrulil: “Kaj ti ne veš, kdo sem jaz?!” Hace pa (menda): “Če bi ti vedel kdo sem jaz, bi se pa v hlače usral!!” O nadaljevanju in posledicah anekdota ne govori, vendar je Hace zadnja leta službe preživel v vratarnici majhnega dislociranega obrata …

Včasih se mu je zahotelo heca ali zgolj pogovora, pa je iz “njegovega” obrata odhajajočega domačega zelenokjunca zgrabil za kravateljc in zatulil: “Kaj si ukradel?!… Štanco?”

Ko je ustrahovani prišel k sebi in dojel, da gre za hec, sta kakšno rekla in Hace se je pomirjen vrnil v svojo vratarsko kabino h kruhu in kavi, ki ju je morda malo prej žvečil…

Slovarček:

  • tuašln: ženska ročna torbica; denarnica
  • štanca: strojna stiskalnica
  • TOZD: temeljna organizacija združenega dela, organizacijsko samostojen del OZD – organizacije združenega dela ali po domače tovarne

Viri:

  • Janez Antončič, Podcerkev, januar 2015
  • Marija Antončič, Podcerkev, januar 2015

Kraj: Ljubljana
Datum: 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Antončič
Skenirano: 8.1.2015
Oblika: fotografija

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. milenatruden permalink
    30. 01. 2016 13:08

    Zanimivo si napisala Milena. Se spomnim Toneta Haceta od 1980. leta. Bila sem radovedna kaj se je spremenilo v Kovinski pa zagledam na dvorišču Toneta Haceta s velikim presenečenjem, ker je izgledal točno tak kot Ivan Hace ki sem ga dobro poznala od doma in v Australiji, Kot da bi bila dvojčka ne stric pa nečak. Iste plave oči, blond lasje, ista faca in govoril isto ali se hecal, čem reč norca delal. Tudi Ivan je znal tako. Meni je enkrat rekel, kaj se držiš za tisto futertorbo. Sem bila 15 let, mi je ostalo v spominu.

  2. 30. 01. 2016 19:11

    Hvala, da ste se oglasili z dopolnitvijo, Milena!
    O Hacetu je krožilo veliko zgodb, nedvomno je bil poseben človek. Čisto zadnja, ki sem jo slišala o njem, gre pa takole:
    Bilo je enkrat med 1970 in 1980. Nekega dne iznenada stopita v gostilno pri Grabnarjevih v Podcerkvi dva silaka v črnih gvantih, pokrita v enaki črni baretki, s črnimi sončnimi očali – kot dva komandosa, samo še brzostrelk je manjkalo. Vsi gostje in osebje v gostilni so obstali kot okameneli in brez diha strmeli v prišleka. Ko so si spet upali zadihati, se je izkazalo, da sta čudna dvojčka Tone Hace in njegov gost, ki je prišel k njemu menda iz Amerike na obisk… Očitno sta si nalašč privoščila malo zabave na njihov račun.

  3. 30. 01. 2016 19:13

    Še o laseh: ko sem ga jaz poznala, je imel vedno pobarvane skoraj črno!

  4. 10. 04. 2016 22:47

    “Brzoparnik” Paris ima svojo stran na Wikipedia. https://fr.wikipedia.org/wiki/Paris_(paquebot)

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: