1926/27 Ljubljana – Francoska linija v Ameriko
Objavili smo že več slik s tega prizorišča, seveda pa so ljudje na njih vsakokrat drugi. Ta je iz družinskega arhiva Andreja Pelana iz Loža in je nastala mogoče še preden so leta 1924 ZDA omejile priseljevanje tujih delavcev. Očitno pa je bilo fotografiranje del paketa na poti v Ameriko.
Samo ena ženska je na tej sliki, pomislila sem, da morda prav teta Andreja in Franca Pelana, ki se je izselila okoli leta 1918 v Cleveland … vendar njena obleka govori nasprotno, nekako ni iz časa okoli leta 1918. Da je slika ostala pri Pelanovih, bi lahko pomenilo tudi, da je na njej tisti njihov sorodnik, ki je potoval v Južno Ameriko in potem tam izginil za vedno.
Vsekakor je na sliki prelomni dogodek v življenju vsakega potnika, saj v Ameriko ne potuješ vsak dan, celo na obisk ne. So pa na delo tja nekateri odhajali večkrat, moj ded na primer je bil trikrat, trije bratje pa so v Ameriki ostali za vedno.
Za vse potnike je veljala ista procedura, vsak pa je nosil s sabo lastne načrte in upanja. Koliko obrazov – samozavestnih, izkušenih, negotovih, prestrašenih … , koliko zgodb, koliko bitk za preživetje, koliko skrbi in sanj o boljšem življenju! Nekaterim je uspelo, mnogim ne. Ko so okoli leta 1931 ZDA zaprle mejo za priseljence, so se tokovi slovenskih delavcev preusmerili v Francijo, spet v gozdove, rudnike, pristanišča … na najtežja, najnevarnejša in najslabše plačana dela, ki domačinov morda niso več zanimala. Spodnja tiskovina pa sporoča, katere poklice so takrat prednostno zaposlovali v Južni Ameriki in pod kakšnimi pogoji.
Ohranila so se tudi tiskana navodila in obvestila potujočim:
Tudi vozni red za leto 1926/27, po katerem sem ocenila čas nastanka fotografije, je ostal.
Viri:
- Vida Pelan Fratina, Kobarid, september 2025, ustno
Kraj: Ljubljana
Datum: 1926/27
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina Pelan
Skenirano: 11. 9. 2025
Oblika: fotografija in dokument
Stare slike 
Zanimiv in nadrobno opisan utrinek iz davnih časov izseljevanja v Ameriko. Šlo je za pomembne odločitve ljudi, ki so jih razmere silile na odhod “čez lužo”. Stalo jih je malo premoženje. A kot je videti iz prilog agencije, so za potnike dobro poskrbeli. Francoska linija je bila v Ljubljani, “navodila in obvestila potujočim” pa v razumljivem domačem jeziku. Odhajali so kot izseljenci in upali na srečo priseljencev. Nekaj desetletij kasneje so isto srečo skušali veliko manj cenjeni “gastarbaiterji“. Usoda “odhajanja na bolje” se sicer spreminja a ostaja – in traja.
Všeč mi jeLiked by 3 people
Tudi jaz imam sliko mojega očeta ob odhodu v Kanado leta 1924. Kasneje je šel v USA v Cleveland, do nekje leta 1931, potem se je vrnil domov.
Brat Lojz takrat v Kanadi mu piše; Zdaj bo tudi precej boljše tukaj v Canadi, ko ne bo več toliko monograntov prišlo iz Jugoslavije, menda vsako leto 400, tako da se bo delo dobilo povsod, ker majne (rudnike) se odpirajo okrog Sudbura …
V tej okolici se vedno sliši da kakšnega vbije ali mu kaj odtrga. Tukaj v Garson mine je prošli mesec tri razbilo, enemu Slovencu je odtrgalo nogo, Polaku skopalo oba očesa in enemu Filandru je pa tudi zaskopalo ves život. To je zato ker nimajo nič zamar, ne pogleda v kol ali je prazen ali je pavder. Tako so zaštardali v staro lukno, …
Všeč mi jeLiked by 1 person
Hvala za zelo zgovoren komentar in citat pisma, ki nazorno pokaže, kako so živeli naši ljudje v tujih rudnikih. Prenekatera žalostna zgodba je ostala v spominu sorodnikov teh izseljencev.
Všeč mi jeVšeč mi je