1960 Rakov Škocjan – Taborniki iz Zemuna

Takole je izgledal tabor tabornikov iz Zemuna v Rakovem Škocjanu. Stal je na jasi, kjer danes stoji hotel. Takrat tam ni bilo ničesar razen stopnic in približno meter visokih temeljev stavbe, ki je med vojno pogorela. Fotografija je bila posneta proti severozahodu, zato bi bil hotel danes desno od prizora, zunaj posnetka.

Taborniki iz Zemuna so tabor v Rakovem Škocjanu postavljali redno, več let. Spomnim se, da sva bila z očetom tam že leta 1959. Oče je bil komunikativen človek in od mladosti predan tabornik. Dolga leta je poučeval v Gozdni šoli tabornikov v Bohinju.

Ne vem, kako je izvedel za zemunske tabornike v Škocjanu, vendar je z njimi navezal stike in jim med taborjenjem pomagal. Spomnim se, da je urejal, da je bilo vse po predpisih, pomagal pri preskrbi, pozneje pa, ko smo doma dobili fička, zanje opravil tudi kakšen prevoz.

Takrat me je, čeprav še nisem imel sedem let, za nekaj dni pustil samega v taboru. Skrb zame so prevzele tabornice in prav dobro se jim je zdelo. Prvič sem izkusil, kako je biti v okolju, kjer ne razumeš jezika, kjer je hrana drugačna od tiste, ki si je vajen doma, in kjer si za vse, kar narediš, odgovoren predvsem sam sebi.

Po šestinšestdesetih letih skušam zbrati spomine takrat predšolskega otroka:

Taborniki so iz Zemuna prišli z vlakom skupaj z vso opremo. Šotore, kuhinjo in vse, kar je bilo potrebno za nekajtedensko bivanje, so jim domačini z železniške postaje z vozovi prepeljali v Rakov Škocjan. Ne vem, ali je ekipa za postavitev tabora prišla kaj prej. Če ne drugega, v tistih časih ni bilo na voljo kamionov na vsakem koraku.

Za spanje so uporabljali slamarice. Napihljivih blazin vsaj pri nas takrat še ni bilo. Plastike takrat še nismo poznali. Tudi seno oziroma slamo za polnilo so domačini pripeljali z vozovi.

Zvečer ni bilo nobenih luči. Nobenih. Le tema in svetloba tabornega ognja.

Hrana je bila odlična. Veliko jedi je imelo drugačen okus, kot sem ga bil vajen doma. Najbolj so mi ostali v spominu makaroni. Pri nas so bili takrat v trgovinah samo polžki, zemunski taborniki pa so s seboj prinesli vreče svedrcev, ki so se mi zdeli nekaj posebnega. Ko so odšli domov, so nam pustili ostanek ogromne vreče, na dnu katere je bilo še kakšnih dvajset centimetrov testenin. Doma smo te imenitne makarone jedli še dolgo.

Sladic se ne spomnim. So pa imeli Zemunčani majhne ploščate plastične vrečke, napolnjene s sirupom za malinovec. Tega v Sloveniji nismo poznali. Mislim, da sta bila na voljo dva ali trije okusi. Vrečke so bile približno takšne, kot so danes zavojčki sladkorja za kavo. Niso dobro tesnile in prsti so bili vedno lepljivi. Z zobmi smo preluknjali vogalček in potem počasi cuzali sladek sirup.

Eden od tabornikov je bil zadolžen za pošto. Vsako jutro se je s kolesom odpravil na Rakek ponjo. Prav tiste dni, ko sem bil v taboru, je na klancu pred hotelom grdo padel. Oče ga je z avtom odpeljal k zdravniku v Cerknico.

To je bilo moje prvo srečanje s tujim okoljem. Sprva nisem razumel prav ničesar, saj nihče ni znal slovensko. Takrat še ni bilo televizije, da bi človek vsaj kdaj slišal tujo govorico. Če je bilo treba kaj povedati ali vprašati, smo si preprosto pokazali. Vsak dan sem razumel nekoliko več in proti koncu jezik sploh ni bil več ovira.

Danes se zdi skoraj neverjetno, da so starši šestletnega otroka za nekaj dni pustili samega med ljudmi, katerih jezika ni razumel. Meni pa je ostal v spominu kot ena prvih pravih lekcij o tem, da se ljudje lahko sporazumevamo tudi brez besed.

Če se prav spomnim, je na sliki Stari, vodja tabora. Tako so ga klicali.

Ljudje v ozadju so najbrž obiskovalci. Tudi jaz sem dobil obisk, oče mama in sestra, ki je na sliki poleg mene, so prišli na obisk v nedeljo.

Ta fantiček takrat še ni imel sedem let. Čez nekaj mesecev je začel hoditi v šolo, mnogo desetletij pozneje pa postal urednik strani  Stareslike.

Posebej ponosen sem bil na znački na žepu srajce, čeprav se ju na fotografiji le sluti. Leva je bila značka Zveze tabornikov Slovenije, desna pa značka Saveza izviđača Srbije.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: junij 1960
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 23. 8. 2022
Oblika: negativ 135