1857 Gornje Ležeče – Dva tajha

Med gradnjo proge Ljubljana-Trst so inženirji zgradili obsežne železniške vodovode, ki so bili še posebno izraziti na Krasu, kjer je bilo že od nekdaj kronično pomanjkanje vode, prav parne lokomotive pa so bile največje porabnice te dragocene tekočine, brez katere ni življenja. Med Ljubljano in Trstom so se parne lokomotive z vodo napajale na naslednjih postajah: Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Postojna, Pivka, Gornje Ležeče (nemško Ober Lesece), Divača, Sežana, Prosek, Nabrežina in Trst.

Med postajama Pivka in Divača železniška proga poteka ob vznožju Vremščice, kjer izvira veliko potočkov. Ti se stekajo v reko Reko, ta pa teče po Vremski dolini in ponikne v Škocjanskih jamah, ter se v Italiji pojavi kot Timava. Med Pivko in Divačo je bila natanko na sredini odseka zgrajena kratka in ozka postaja Gornje Ležeče, ki je imela predvsem funkcijo napajanja parnih lokomotiv, saj so v njeni neposredni bližini odkrili veliko izvirov kvalitetne vode z ustrezno trdoto za lokomotivske kotle. V dveh globokih grapah pod Vremščico so zgradili dva velika jezova iz kamna, za katerima sta nastala dva velika vodna zbiralnika, umetni jezeri oz. tajha. Prvi, nekoliko manjši Severni tajh 1 je vzhodno od postaje Gornje Ležeče, drugi veliko večji Južni tajh 2 z dvema pokritima bazenoma pa na zahodni strani. Oba že vrsto let nista več v uporabi in sta prepuščena zobu časa.

Jez tajha 1 je že močno načet in prepušča vodo. Fuge med kamnitimi bloki so popustile, zaradi zmrzovanja vode v njih pa objekti le še hitreje propadajo.

Manjši tajh 1 je za jezom lahko akumuliral 8500 m3 vode in ima okoli sebe več izvirov. Napajal je vse porabnike na postaji Gornje Ležeče, vključno z vodooskrbo parnih lokomotiv. Višek vode je odtekal po železniškem vodovodu proti Divači in Sežani.

Večji tajh 2 se hitro prepozna po visokem betonskem stebru na sredini. Tajh lahko akumulira 14300 m3 vode, zgrajen pa je bil predvsem za oskrbo Krasa oz. postaj Divača, Sežana, Prosek in Nabrežina. Pod mogočnim jezom sta bila zgrajena še dva velika pokrita bazena s skupno prostornino 2x 529 m3. Bazena sta imela še preprosto napravo za kloriranje vode. Tajhu so pravili tudi “cesarska štirna“.

Oba tajha sta z vodo napajala 40 kilometrov dolg železniški cesarski vodovod med Gornjimi Ležečami in Nabrežino. Postaje so skupaj s kraji ob progi dobivale vodo iz obeh tajhov, ki se je poleg železnice uporabljala tudi za ostalo prebivalstvo ob progi. Železnica je vodovodni sistem leta 1970 predala Kraškemu vodovodu Sežana, ki ga danes še vedno uprablja na nekaterih odsekih med Divačo in državno mejo z Italijo. Ko je bil na Krasu zgrajen nov vodovod, sta se tajha pri Gornjih Ležečah počasi začela opuščati, danes pa sta že skoraj popolnoma zaraščena.

Slovarček:

• tajh: nemška popačenka (nem. der Teich) za umetno ustvarjeno stoječo vodo s pritokom in odtokom vode, kot so: ribniki, jezera, zajezitve ali vodni zbiralniki.
• štirna: vodnjak

Viri:

• Karel Rustja

Kraj: Zgornje Ležeče
Datum: julij 1857
Avtor: Klemen Ponikvar
Zbirka: Karel Rustja, Klemen Ponikvar
Skenirano: 6. 11. 2023
Fotografirano: 22. 3. 2026, 5. 4. 2026
Oblika: dokument, datoteke