1969 Rakek – TV

Naša prva televizija je bila zelo podobna tej na sliki. Ta je nemška, naša je bila EI Niš. Ker je ata bolj slabo videl, je sedel dokaj blizu ekrana in je lahko ročno premikal kanale na televiziji. Oba. Mož moje sodelavke je v ta namen uporabljal smučarsko palico, ko je hči dovolj zrastla pa njo. Ampak oni so bili bolj fini, ker so živeli v Ljubljani, pa so imeli štiri kanale.

Televizija je morala biti obvezno pokrita s prtičkom domače izdelave – vezenim ali kvačkanim, na prtičku pa vaza. Nihče ni pomislil kaj bi se zgodilo, če bi se vaza prevrnila po prižgani televiziji. Tudi na naši je bil prtiček brez vaze. Ata se je vedno jezil rekoč: »A mora biti ta cota tu? Potem se pa televizija pregreva.« in ga je zabrisal stran. Kmalu se je misteriozno pojavil nazaj. Ampak vaze pa ni bilo.

TV je nekoč crknil. Poklicani mojster je zamenjal elektronko PCL 85, ki je kmalu spet umrla. Ata je dejal: »Prinesi eno PCL-ko iz Ljubljane,« in se jo naučil sam zamenjati, ker je kar naprej crkavala. Doma so imeli zalogo. Nekoč je pa crknilo nekaj drugega. Poklicali smo znanega majstra zvenečega imena in slovesa. Popravil je, fejst računal in šel. Verjetno niti do mostu, do katerega je manj kot sto metrov, ni prišel, ko je televzija spet mrknila. Mama je šla po Rajcovega Tonija, ki je delal v Iskri. Popravil je in povedal, da bo to držalo največ tri mesece in naj razmišljamo o novem aparatu. Delovalo je tri leta. To je bil pa mojster.  Preden je krepalo, smo kupili novo televizjo. Barvno. Glede na to, da sta bela in črna tudi barvi, bi se lahko reklo, da je črno-bela televizija tudi barvna.

Ko smo ravno pri tem. Kakšna je razlika med mojstrom in majstrom? Npr.: Daš položiti nove ploščice v kopalnici, pride prijatelj pogledat in je čudovito pa vpraša: »Kateri mojster ti je pa to delal?« Če je pa že na prvi pogled ne izgleda preveč lepo, da ne rečem grdo, pa vpraša: »Kateri majstr ti je pa to delal?«

Televizije iz šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja so imele še obvezen dodatek – stabilizator. To je bila naprava, ki je ščitila televizor pred nihanji elektrike, padci napetosti in tudi pred strelo. Tehtal je kakšnih sedem kil in sredi sedemdesetih let je stal 375 din. Poročila so se pričela ob 19.30. Stabilizator si moral prižgati deset minut prej, da se je ogrel na delovno temperaturo, šele nato si prižgal televizijo, ki je tudi potrebovala nekaj časa, da je prišla na obrate. Ko je bil stabilizator ogret, je iz njega smrdelo po katranu. Kaj ne bi. Notri je bil nek transformator in en kup katranske smole. Električarji, ne me linčat. Pišem po spominu desetletnega otroka. Na tej napravi pa ni smelo biti prtička. Tako je pisalo tudi na nalepki na zadnji strani. Tam je bila še ena nalepka, na kateri je pisalo, da ga je potrebno ugasniti prej kot TV.

Adi Smolar je pel: »Bog ne daj, da bi crknu televizor…«. Pa mi je. Najprej je bila črna desna polovica slike, naslednji dan leva. Sem večkrat provala, če bi se slučajno samo popravilo, knede. Tretji dan je bila pa na prižgani TV prav taka slika kot na ugasnjeni. Glas je pa bil. Kadar ima hudič mlade, jih ima veliko. V 21. stoletju sem čakala na nov aparat pet dni. No, res je bil vikend vmes. Jebenti! Kaj pa moje nadaljevanke. Koliko so jih ubili pa jaz zdaj tega ne vem. Potem se je prikazal Miklavž v obliki mojega sina in nesel je TV, jo priključil in se pripravil, da jo bo usposobil. Še dobro, ker sama ne bi naredila nič. Ko je televizijo prižgal, se je na ekranu pokazala črtna koda. Hotel je moj telefon, da bom imela informacije pri rokah in ga ne bom za vsak drek klicala. Skušal je skenirati kodo, a je TV povedala, da je telefon prestar. Pa kaj!? Saj sem jaz tudi. Potem je to rešil s tablico. Pa to še ni vse. Daljinc, če mu lahko tako rečemo, ima šest knofov. Namesto da bi bilo vse enostavneje, moraš pritisniti enega tistih gumbov in potem še puščico gor, dol, levo al kamr čš, desno ne pristiskam, da prideš do tistega, kar želiš. Točno tri dni sem rabila, da sem pogruntala, kako se kanal zamenja in še dva, da sem ugotovila, kako zmanjšati glasnost, ker se je drla k šoja. Še sedaj ne znam vsega. A ni tehnika zato, da bo človeku lažje? No, meni ni. Zdaj sem pa v eni veliki dilemi. Rada bi zamenjala kavč pa si ne upam, ker ne vem, če se bom znala prav vsesti nanj.

Kraj: Rakek
Datum: 1969 in 2026
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 28. 7. 2026
Oblika: tiskovina – katalog