V sivi davnini, Bloke – Puažrǝh

Tak je bil Puažrǝh na Blokah 17. 4. 2005, zdaj pa ni veliko drugačen. Nastal je v sivi davnini, kdaj so napravili ograjo, škarpo in lovilne grablje, ki preprečujejo, da bi se zamašil, pa ni znano. Nahaja se blizu Velikih Blok.

To je pogled z druge strani. Fotografiral je Miloš Toni in še dobro, da je, ker bi morala drugače pripovedke o požiralnikih, jamah, luknjah in kar je še takega, obdržati zase …

Puažrǝh je strašno eksotična beseda, ki je doma na Blokah in samo tam, čeprav Pleteršnikov slovar pozna podobno besedo požrêh, ki jo prevaja kot pijanec, Vorencov besednjak pa póžreh v pomenu klatež.

Bloški puažrǝh Nebločanu vsekakor zveni malce strašljivo, spominja na grgrajoče in hrustajoče požiranje med žvečenjem, ko se lomijo kosti … kajti res pomeni požiralnik, kamor izginevajo vode z Bloške planote. Beseda puažrǝh se rabi tudi kot ledinsko ime, ve se točno kam grem, če rečem:”Grem h Požrejhǝ”, to je h kraju na teh slikah. Vendar pa puažrǝh na Blokah ni samo eden, dva velika sta in več majhnih, ki se kar na lepem odprejo v krušljivi apnenčasti podlagi, drugačni od tiste v Javornikih. (Hribovje na vzhodni strani Cerkniškega jezera, ki se nadaljuje v Bloško planoto, je namreč geološko drugačne sestave, starejše in iz manj topljivih različnih kamnin, zato Bloke premorejo nekaj površinske vode, medtem ko so Javorniki iz mlajšega, topljivega apnenca, ki vodi omogoča takojšnje ponikanje, in zato tam ni nobenih potočkov … toliko mimogrede.)

Nekdaj je v Puažrǝh na sliki med Blokami in Studenim ponikala Bloščica, zdaj izgine že prej v več manjših požiralnikih, ki so se odprli tam na ravnem. Samo ob hudem deževju voda še priteče do tega velikega požrejha, ki je zagrajen s trdno ograjo in ima premer kake štiri metre, v globino pa sega tja do dvajset metrov in vanj vodi kovinska lestev … Drugi veliki puažrǝh leži v smeri od Velikih Blok proti Novi vasi na koncu njiv, ki se jim reče Pod vasjo …

Nisem pa vedela, kako so včasih mlinarji flikali te male požiralnike, da vsa voda ni že prej poniknila, kot je prišla do njihovih koles. Nametali so vanje skal in ilovice – podobno morda, kot govori pripovedka o Malenšču v Cerkniškem jezeru? A tam so skovali še železno mrežo, pa ni nič pomagalo, voda si je našla drugo pot … in je od malna ostalo le ime Malenšče …

Otroci so se Požrejha zelo bali in se niso niti ograje dotikali, kaj šele kaj več, čeprav so morali po naročilih staršev pogosto po kolovozu mimo njega. Čeprav Puažrǝh ni brezno brez dna, je vendar bolje, da otroci ne stikajo okoli njega, saj nikoli ne veš, kakšna sluzasta pošast se lahko iztegne iz njega in pograbi neprevidno dete …

Otroke so od nekdaj svarili pred tem in drugimi požrejhi, češ da je v starih časih v enega padel cel vol in nikoli več ga niso videli … Je bil morda to tisti vol, čigar rogovi so potem prišli na dan v izviru tam pod Slivnico ?? In tudi kita las deklice, ki ga je pasla, je bila ovita na njih !.. Ali pa je bilo tisto v Loškem Potoku, kjer je neka ženska z vozom in voli šla v Travnik, pa je velika voda tako na naglo prišla, da ni mogla uiti in jo je prav tako potegnilo v eno golobino … in so šele pri Rakitni čez čas iz vode potegnili tisti jarmiček in lase tiste ženske … Le kakšno mora biti tisto srhljivo podzemlje, kjer je potovalo oboje in skozi kakšne dvorane, slapove, brzice ju je nosilo, kako sta padala v globino, kakšne pošasti so ju pričakale, ju obžrle in oglodale njune kosti?! Kako je hrumelo, hrustalo in pokalo, se lomilo in vrtinčilo v tolmunih podzemne vode, kako so mogočne sile premetavale vola in deklico ali žensko, da je, kar je ostalo od njih, bruhnilo spet na dan tako daleč od bloškega požrejha??

… Ali pa vol sploh ni bil vol, ampak bik in deklica ne uboga pastirička, ampak sama grška princesa … katera že? … aha, Evropa, hči kralja Agenorja, ki jo je zapeljal in ugrabil starogrški kralj bogov Zevs, zaradi konspiracije pred ljubosumno ženo spremenjen v zlatorumenega bika z belo liso na čelu in rogmi, hej, kakšnimi ljubkimi rogmi!… ..? Ha, kar na Blokah in v podzemlju Slivnice!?… Zakaj pa ne, miti ne poznajo ne časa ne meja in tudi različic in tisočletnega potomstva imajo nebroj … Prelepa kraljična iz grškega mita je potem postala zemeljska žena nepremagljivega boga Zevsa in njeno ime je postalo nesmrtno, kajti tuji del sveta, ki jo je sprejel, se od tedaj imenuje Evropa …

O, držite se stran od požrejhov, otroci!

… Ne ve pa se, kje na Blokah je bilo tisto, ko so videli staro babo, coprnico, ki je celo čredo prašičev gnala v brezno … Je samo izginilo vse skupaj v tisto luknjo in ona z njimi …! Ampak tam, kjer se gre v Snožet, je pa ena strašno stara bukev rasla in med njenimi koreninami je bila tudi taka velika luknja … Pa je enkrat eden videl, da je bilo tam vse polno nekih ljudi, kakor ena procesija … pa brez glav so bili! In so vsi v tisto luknjo izginili!!… So potem rekli, da tam straši in so se hudo bali iti mimo tiste bukve!…

Ata od Bože, ki je bil s Studenega doma, je pa sinu povedal, da je tam nad Polico, kjer je gozd Pogača, tudi ena velika luknja, in vanjo je res vol noter padel, da ga nikakor niso mogli dobiti nazaj, tako da so ga morali kar tam notri zaklati in razkosati …

Slovarček:

• puažreh: požiralnik
• flikati: krpati, zamašiti luknjo
• golobina: globina, požiralnik
• jarmiček: jarem za vprego

Viri:

• Boža Toni, Cerknica, julij 2026, ustno
• Miloš Toni, Cerknica, julij 2026, ustno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, 2004
• Gustav Schwab: Najlepše zgodbe iz grške mitologije, Mladinska knjiga
• wikipedija

Kraj: Velike Bloke
Datum: ni znan (nastanek), 2005 (fotografija)
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 17. 4. 2005
Oblika: datoteka