1930 Rakov Škocjan
Rakov Škocjan je že od vedno izletniška točka. Že takrat je bila za lažji dostop postavljena brv.
____________________________________________________________
Trije moški so izletniki. Podali so se na nedeljski ogled doline pod malim narvnim mostom. Za današnje poglede so nenavadno oblečeni. Dva sta opremljena s palico, ki so jo takrat verjetno uporabljali za sprehode, danes takšne za oporo uporabljajo le stari ljudje.
 |
Vsi trije izletniki so oblečeni v jopiče. Levi je prav praznično opravljen in brezhibno zapet do vratu, srednji pa ima pumparice. Brv je ozka, sestavljena je iz tramov, na eni strani ima ograjo. |
 |
Na hrbtni strani je žig avtorja:”Foto Ribnikar Stanko Ljubljana”.Tudi ta fotografija je del zbirke Tujsko prometnega društva. Ima število 88.
Kasneje je nastal pripis: “V Škocjanu” |
Kje je nastala fotografija? Je to brv, ki ji je kasneje nadomestil sedanji kamniti most?
Jože, pomagaj!
Kraj: Rakov Škocjan
Datum: fotografije zbirke so nastale v tridesetih letih
Avtor: Foto Ribnikar Stanko Ljubljana
Zbirka: Aleksander Zgonc, Zbirka fotografij Tujsko – prometno društvo za Notranjsko
Skenirano: 14. 4. 2010
Oblika: Razglednica
RSS - Posts
Že lastnik (1847) Hassberške graščine (*Vindišgrec*) je dal urediti dostop v Rakov škocjan. Urejena je cesta, nasajeno drevje (platane, kostanji,…), sprehajalne poti in pregledane jame.
Mostiček je stal pod malim naravnim mostom (kjer priteče voda iz C.jezera v Škocjan) in je vodil v Kristinino jamo (ime ima po njegovi hčeri Kristini). Ob posebnih priložnostih so jamo osvetlili z bakljami tudi za goste. Vodni del pa nosi ime po njegovem sinu Hugonu (Hugonovo jezero) (Danes jih poznamo samo pod imenom Zelške jame ~4,5km).
Manjša jama nad Zelško žago pa po njegovi drugi hčeri Ernesti.
Slika je enaka kot v Kabajevi knjigi Cerkniško jezero in okolica 1924
Po ustnem viru gre zahvala *Vindišgrecu*, da imamo pri nas jelene. Od kje jih je *uvozil* mi ni znano, je pa postavil spomenik ustreljenemu jelenu.
Morda ima kdo še bolj natančne podatke. Jaz vem samo za temelj tega spomenika.
Lp. Jože
pred vhodom v Zelške jame,kamnit mostiček pa je že prej,ko e spustiš v udornico.
zadaj za levo stoječim turistom se danes vidi vhod v prvo udornico, zaprt z rešetko. Po običajni dostopni poti v Zelšek jame ni dostopen, saj bi bilo treba prebresti na desni breg reke, očitno pa je ta lesena brv omogočala prav prehod od teh vrat na udobnejši levi breg, v drugi udornici pa potem kamniti mostiček spet nazaj na desni breg.
N
V udornici, kjer je sedaj kamniti mostiček je še do leta 1850 stala zelška žaga. Hlode so spuščali po strmem pobočju do vode, zrezali v deske in jih nosili nazaj do vozne poti. V Ernestini jami tik ob žagi pa so hranili orodje in tudi pijačo. Po domače pravimo pri Živški žagi, saj so tu delali ljudje iz vasi Živše (Zelše).
Nižje ob vodi Rak sti stali še dve žagi: rakovška in Modčeva. Tu so delali ljudje iz Rakeka.
Velike vode so žage velikokrat poškodovale, a so jih ljudje stalno popravljali. Voda, ki so jo s pomočjo pregrad (jezov) usmerili na vodna kolesa je bila pogonska moč.
Po začetku trasiranja in gradnje železnice so delo na žagah opustili saj je bil zaslužek pri gradnji železnice lažji in boljši. Leta 1857 pa je že peljal po novo zgrajeni progi prvi vlak iz Ljubljane v Trst.
Lp. Jože
je torej tudi kamniti mostiček stal že v času pred 1850?
Ja, vendar je bil lesen in v sklopu žage. Sedanji kamniti po je bil zgrajen šele leta 1957 za namene turizma, ker je bila nekdanja italijanska vojašnica preurejena v hotel. Ne vem kdo ga je zidal, malavaril pa je Udovič Tone – Novakov iz Dolenje vasi. (Rakov Škocjan je bil po rappalski meji 1918, na italijanski strani).
Lp. Jože