1913 Nova vas – Gasilci po nedeljski vaji

V drugi polovici 19. stoletja so na takratnem Kranjskem pričeli z ustanavljanjem gasilskih društev.Mnoga so tako slavila že 150 let delovanja. Tako je bilo leta 1893 ustanovljeno tudi Gasilsko društvo Bloke s sedežem v Novi vasi. Natančen datum ustanovitve kot tudi spisek ustanovnih članov ni znan, saj je bil gasilski dom, ki so ga vrli bloški gasilci začeli graditi 20 let po ustanovitvi društva, med drugo svetovno vojno požgan z vso opremo in arhivom vred. Italijanski okupatorji, ki so ga zažgali, niso dovolili nobenega reševanja. Še več. Po požaru so porušili tudi vse, še stoječe ožgano zidovje. Prvi dom, ponos novovaških gasilcev, je stal na mestu današnjega parkirišča pred zdravstveno postajo, knjižnico, vrtcem in pošto. Današnja fotografija, ki se je kot ena redkih ohranila, nosi naslov “Po nedeljski vaji” in je nastala v času gradnje doma, najbrž pred začasnim gasilskim skladiščem – Milavčevim skednjem, nasproti današnje bencinske črpalke v Novi vasi.

 V tistih časih je imelo bloško društvo okoli 40 članov in vso nujno opremo po takratnih standardih, med drugim tudi manjšo ročno brizgalno in voz za gasilce. Predsednik društva je bil spoštovan posestnik Franc Lužar- Kranjčev iz Nove vasi, ki je to funkcijo opravljal do druge svetovne vojne. Gasilci so redno vadili za hitro in učinkovito pomoč v primeru požarov.

Pokojni Janez Praprotnik, novovaški osnovnošolski učitelj in ravnatelj je bil tudi pisatelj. Ob stoti obletnici novovaškega društva je leta 1993 za priložnostni zbornik, kjer je bila objavljena tudi ta slika, napisal v uvodniku globoke misli o ognju, temu prijatelju in sovražniku ljudi. Ne morem si kaj, povzemam jih v celoti, kot jih je Janez zapisal:

 Ogenj. Ta skrivnostna žareča moč. Ta svetli čudež, ki greje mrzlo kri, prezebla telesa in mrtve duše. Ta topla dobrota človeštva, ta plamen, ki nevidno pokljajoče tke niti prijateljstva, razumevanja, dobrote, ljubezni,človečnosti – od duše do duše … Ta žar, ki greje in spaja in napaja toliko src, bedečih okoli njega, ta dobra prometejska gorkota sveta – dokler je med ljudmi – ena sama topla luč, ki sveti v temi in kaže, kam kreniti, koga ljubiti, kako živeti, kaj biti …

Živo ognjišče domačnosti, ki je pogosto samo še spomin, celo opomin, podzavestno tlenje neke davnosti, ki nas opozarja, da smo bili še včeraj vsi kmetje in še predvčerajšnjim pastirji, in smo zvečer, ko je živina sita polegla k počitku, tiho sedeli ob ognju in sanjali o sanjah: o lažjem, manj napornem, manj krutem, bolj naklonjenem življenju. O sanjah, ki se niso in se najbrž nikoli ne bodo uresničile …

Tudi zaradi tega ne, ker je ogenj ena tistih prvin in zvestih človekovih spremljevalcev, ki prinašajo toliko dobrega, kadar so ujete, omejene, obvladane – in toliko zlega, kadar uidejo nadzoru človekove razsodnosti in moči.

Da bi bilo tega zla čim manj – so potrebni gasilci.

Sirena sredi dneva. Ali sredi noči.

Gori !

Srhljiva vest, da je ogenj preskočil meje, ki mu jih je določil človek.

Za vsakogar nekaj vznemirljivega. Za večino nekaj tesnobnega. Za koga tudi samo senzacija, podneta za razbohotenje babjih čenč: Kdo je zakuril ? Kdo je prvi opazil ? Kje je najprej gorelo ? Kako je veter pomagal ali škodil ? Kaj so utegnili rešiti ? Kako so prihajali gasilci ?…

 Za prizadete – kruta rdeča črta pod vsemi računi, ki se, kakor jih obračaš, izidejo v nič – in nov začetek novega življenja, novega garanja. Kako hud bo ta nov začetek, to bo odvisno predvsem od sosedov, potem šele od širše družbe, od tega, koliko solidarnosti in človečnosti je bila sposobna zapisati v svoja pravila in koliko je moralno zdrava, da se zapisanega tudi drži.

 Danes imamo na Blokah Prostovoljno gasilsko društvo v Novi vasi in v Velikih Blokah. Dva gasilska domova in veliko moderne opreme. Kot vse drugo se je v zadnjih desetletjih tudi gasilstvo temeljito spremenilo. Današnji gasilci rokujejo z najsodobnejšo tehniko in opremo za gašenje posebnih, tudi nevarnih snovi, z opremo za gašenje v notranjih prostorih z dihalnimi aparati, posredujejo ob velikih prometnih nesrečah, požarih na električnih vozilih… Ob tem so gasilci prvi pri vseh naravnih nesrečah in vedno pogostejših požarih v naravi. Velikokrat so tudi prvi posredovalci, ko so ljudje zaradi zdravstvenih zapletov v življenski nevarnosti.

Posebej zahtevni so zaradi obsežnosti požari v naravi. Sam sem se udeležil gašenja enega takih požarov na zaraščenih senožetih Blatnika, Berinjeka, in Kotov severno od Velikih Blok pred kakimi 40. leti. Z gumijasto vrečo polno vode na hrbtu. opremljen z ročno pumpo. z metlo za gašenje , v težki obleki in obutvi in v peklenski vročini. To je res hudičev posel. Po eni uri gašenja je naša skupina od naporov popadala po tleh. Nekateri si niso mogli kaj in so si kljub vsemu takoj prižgali cigareto. Ves zadihan pride mimo Malizjev Lojze, starosta bloških gasilcev. ” Dete vam je…! A zdaj boste pa še kadili tukaj ? Ste znoreli !? Kaj ne vidite, da še enega ognja nismo pogasili, pa čte že zakurit novega!” Čisto tiho so fantje ugasnili čike in pospravili šibice in vžigalnike. Pa saj so bili dima res že lepo nadihani !

Ni čudno, da so gasilci danes med najbolj spoštovanimi krajani in državljani, gasilska organizacija pa med ljudmi uživa nedeljeno podporo. Prepričan sem, da bo tako tudi ostalo. Menda se ja ne bo kdo spomnil, da bi tudi to privatizirali !

Viri:

• Zbornik PGD Nova vas 1893 – 1993
• Zbornik PGD Nova vas 1893 – 2003

Kraj: Nova vas
Datum: predvideno 1913
Avtor: neznano
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka