1950 Podcerkev – Regruti / Reči mački botra

Taki so bili regruti v mojem otroštvu. Ne rečem, da sem videla ravno te, verjetno sem bila še premajhna, a tudi tisti, ki se jih spomnim, so se peljali na okrašenem vozu s konjsko vprego – si lahko zamislite, da jih vlečejo voli ?!! – in množico papirnatih pankeljcev vsepovsod. Kdo je bil tukaj voznik, kdo harmonikar in čigavi so konji, ni znano. Konj v ospredju je morda Lužarjev, imeli so take, drugi je mogoče njegov stalni par ali pa le priprežen iz drugega hleva …

Če je tretji fant z leve res Dušan Truden, fotografov nečak in tretji z leve na vozu Ludvik Škrbec, kot se mi zdi, bi slika lahko nastala okoli leta 1950 ali kako leto pozneje nekje v Podcerkvi, vsaj sodeč po gozdnatem sedlu v ozadju, čez katerega so po letu 1954 prvi zaposleni peš po bližnjicah hodili delat v loški Zadružni dom, kjer se je rojevalo Kovinsko obrtno podjetje Lož …

Tudi fantje na sliki so obilno okrašeni predvsem s panklejci, verjetno rdečimi, belimi in modrimi, v državnih barvah, ker se drugačnih niti ni dobilo; no, mogoče še roza, ampak ti se k regrutom res ne bi podali.

Pušeljci so bolj diskretni, a gotovo iz svežega cvetja, ne papirnati ali svileni kot leta nazaj. Oblečeni so v najboljše, kar imajo, klobukov pa ne nosijo več, le dva poleg godca imata pokrivalo. Konjski komati in smrečice so ovešeni s panklejci, skrajno desno pa se razločno vidi žlajf voza. (Koliko znanja sta morala imeti kolar in kovač, da sta izdelala trden in dobro delujoč voz – nikoli nisem pomislila na to!!) Po tedanji navadi so podvezani in s panklejci okrašeni tudi konjski repi, najbrž z rdečo pentljo in ne s črno kot za pogreb. Zdaj skozi vas donijo harmonika, prešerni vriski in kakšna pesem, da ne rečen dretje. Pošteno so videti že potrjeni, vsaj nekateri.

Vojaški nabor je od nekdaj priložnost, ko se je fantom javno dovoljeno pošteno napiti; tudi to je veljalo za dokaz moškosti in morda je prav od tega nastal izraz biti potrjen za pijanost, ki spremlja potrjenost za vojaško službo – in ne le biti vinski, okajen, v rožcah, nabrgljan, v oblasti maliganov, trd ko aksa, koma pijan in kar je še takih v neizčrpni slovenski jezikovni zakladnici izrazov za najrazličnejše stopnje pijanosti.

Eden od njih, zelo poetičen in hkrati pomenljiv, je tudi biti tako pijan, da rečeš mački botra. Prvič sem ga slišala prav v letih in krajih na sliki od možakov, ki so se bodisi hvalili s svojim pijanskim dosežkom ali koga opravljali. (Ja, res je, tudi moški opravljajo!)

Kakšno stanje opisuje omenjena fraza? Reči nekomu botra ali boter, tudi če ti to ni, je v osnovi izraz globokega spoštovanja, saj botrstvo pomeni nadomestno starševstvo in pomembno podporo v življenju. Toda reči mački botra? Ko pijanost prinese tako močno zastrupitev z alkoholom, da odpovedo noge in se lahko samo še plaziš, si res na mačji višini; ko odpove koordinacija očesnih zrkel, se, kot je znano, pojavi dvojna slika in tako je, leže na tleh, čisto mogoče mačko, ki ti ljubeznivo pride naproti, zamenjati z lastno botro in jo spoštljivo pozdraviti. Seveda se tega naslednjega dne ne spomniš …

Slovarček:

• regrut: vojaški nabornik
• pankeljc: okrasni trak, največkrat iz krep papirja
• pušeljc: šopek
• žlajf: zavora
• potrjen, vinski, okajen, v rožcah, nabrgljan, v oblasti maliganov, trd ko aksa, koma pijan: pijan, zastrupljen z alkoholom

Kraj: Podcerkev (?)
Datum: okoli 1950
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 6. 7. 2012
Oblika: fotografija