1943/45 Primorska – Partizanska tehnika Nanos

Zemljevid tehnik in tiskarn na Primorskem. Arhiv Notranjskega muzeja Postojna (Arhiv NMPo).

Medvojna tiskarska dejavnost je imela poleg fotografske dejavnosti, ki je bila že večkrat predstavljena na tej spletni strani, izreden pomen pri obveščanju pristašev narodnoosvobodilnega gibanja, saj jih je seznanjala, za kaj in kako se borijo, ter jih spodbujala k boju proti okupatorju. Partizanski tisk je imel na Primorskem še posebej pomembno vlogo, ker je bilo prebivalstvo pred vojno dolgo izpostavljeno fašistični raznarodovalni politiki. Zato je bila slovenska tiskana beseda tudi pomemben del ohranjanja narodne zavesti.

Radio Kričač v Ljubljani in Radio osvobodilna fronta (Radio OF), ki je oddajal iz Črnomlja, ter časopis Slovenski poročevalec, ki je tedensko v več različicah in ponatisih dosegal velik del slovenskega ozemlja, niso bili le pomembna informacijska sredstva, temveč tudi pomembni tehnični dosežki ilegalne informacijske dejavnosti, ki je potekala v skrajno omejenih razmerah in v nasprotju z okupatorjevo informacijsko propagando.

Za informiranjem in propagando slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja je od junija 1944 skrbel tudi Radio OF, ki je deloval v Črnomlju; od leve Bara Adamič, kurir Gorše in vodja Jože Javoršek, 13. marec 1945, foto Alfred Kos. Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS).

Narodnoosvobodilno gibanje je imelo za propagandne in informativne potrebe številne tehnike in tiskarne. Te so natisnile 687 naslovov časopisov, brošur in knjig v nakladi več kot treh milijonov izvodov ter skoraj pet milijonov izvodov letakov, lepakov in drugega drobnega tiska. To množico raznovrstnih tiskovin je bilo treba razposlati na različne kraje, da je bil njihov propagandni učinek čim večji. Za to so skrbele številne in dobro organizirane kurirske postaje.

Tiskarna Donas pri Rudnem na Jelovici februarja 1945. MNZS

Tehnika Glavnega štaba Slovenije v Črnomlju aprila 1945, foto Stane Viršek. MNZS

Zaradi ilegalnega delovanja partizanskih tehnik in tiskarn se je ohranilo razmeroma malo fotografij njihovega osebja in notranjosti tiskarn. Iz arhiva Notranjskega muzeja Postojna pa nama je uspelo izbrati kar nekaj izvirnih publikacij in tiskovin partizanske tehnike Nanos, ki so same po sebi zgovoren vir informacij.

Tehnika Nanos – Govor tovariša Kidriča, Zbor odposlancev Slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943. Arhiv NMPo.

Tehnika Nanos – Primorski Slovenci in Slovenke – proglas, 1944. Arhiv NMPo.

Pred predstavitvijo tehnike Nanos bi na kratko opisala razmere na Primorskem po kapitulaciji Italije septembra 1943. Odporniško gibanje je po letu 1944 začelo izdajati Partizanski dnevnik, ki je kot dnevni časopis dosegal celo Trst in Gorico. KPS je hkrati izdajala Ljudsko pravico, Slovenskega partizana in pozneje Našo vojsko. Časnike so dopolnjevali številni letaki in Radijske vesti, ki so povzemali pomembnejše svetovne novice, zlasti dogajanje v zavezniškem taboru.

Obveščenost prebivalstva je bila namreč zaradi izolacije, cenzure ter zaplembe oziroma obvezne oddaje radijskih sprejemnikov močno okrnjena, zato je bilo pravočasno in zanesljivo obveščanje o dogodkih toliko pomembnejše. Ljudje so prek ilegalnega tiska dobivali informacije, ki jih okupacijske oblasti niso objavljale ali pa so jih prikazovale drugače.

V skrite tiskarne po gozdovih so partizani prenesli tudi velike tiskarske stroje. Prenos tiskarskega stroja iz Tiskarne Trilof pri Medvodah v Davčo v zimi 1944/45. Loški muzej Škofja Loka

Partizanska ciklostilna tehnika »Nanos«

Partizanska ciklostilna tehnika »Nanos« je bila ena izmed ilegalnih tehnik, ki so med drugo svetovno vojno skrbele za razmnoževanje partizanskega tiska na območju Primorske. Njeno delovanje je bilo povezano predvsem z območjem Postojne, Hruševja, Sajevč, Velikih Brd, Dilc, Predjame in Nanosa. Spominska plošča v Hruševju posebej poudarja, da je tehnika v letih 1943–1945 s slovensko partizansko literaturo krepila odpor na Primorskem.

Delo v tehniki »Nanos« je bilo izredno nevarno. Okupatorske oblasti so se zavedale, da tiskarne oz. tehnike niso samo kraji izdelovanja partizanske literature, temveč središča organiziranega odpora. Odkritje tehnike je pomenilo aretacije, mučenje, deportacije ali smrt ljudi, ki so sodelovali pri njenem delovanju. Zato je prav mobilnost tehnike omogočala, da se je v primeru nevarnosti preselila drugam, kjer je nadaljevala delo.

Tehnika Nanos – lep primer propagandnega plakata. Arhiv NMPo.

Glavni pomen tehnik in tiskarn je bil v tem, da so omogočale hitro širjenje informacij med prebivalstvom. V času, ko so okupacijske oblasti nadzorovale časopise, radio in druge medije, je partizanski tisk predstavljal alternativni vir informacij. Tiskale oz. razmnoževale so: partizanske časopise, obvestila in razglase, okrožnice, politično literaturo, radijske vesti, pozive prebivalstvu, navodila organizacijam OF in partizanskim enotam ter drugo propagandno in informativno gradivo.

Tehnika Nanos, Naša žena januarja 1944. Arhiv NMPo.

Slovenska beseda in slovenski tisk sta imela na Primorskem posebno simbolno vrednost. Partizanski tisk je bil zato tudi način ohranjanja slovenske narodne identitete.

Kaj je bila »tehnika«?

Izraz »tehnika« je bil partizanski izraz za skrivno delavnico, kjer so ročno ali s pomočjo ciklostilnih strojev in šapirografov, dveh predhodnikov današnjih fotokopirnih strojev razmnoževali propagandno in kulturno gradivo. Ker so okupacijske oblasti strogo nadzorovale tisk in širjenje informacij, so morale biti takšne delavnice dobro skrite. Delovale so v bunkerjih, kleteh, gozdovih, jamah in drugih težko dostopnih prostorih.

Pri ciklostilnem načinu razmnoževanja so besedilo najprej natipkali na matrico, nato pa ga s ciklostilnim strojem odtisnili na večje število listov. Pri uporabi šapirografa pa so besedilo na matrico napisali s posebnim mastilom. Ker je bila naklada pri uporabi šapirografa omejena, so ga uporabljali le za manjše letake in nujne pozive.

Tehnike so tako lahko razmnoževale letake, okrožnice, obvestila, časopise, radijske vesti, brošure in drugo partizansko literaturo.

Delovanje na območju Hruševja

Tehnika Nanos se je sredi marca 1944 preselila iz Velikih Brd v Hruševje. Pri postojnskem tiskarju Maksu Šebru so za potrebe tehnike kupili nov ciklostilni stroj, ki so ga v Hruševje pripeljali kar postojnsko-hruševski gasilci, ki so bližini Postojne zanetili požar, zaradi katerega so prišli tja z gasilskim avtom in hkrati konspirativno odpeljali tudi ciklostilni stroj.

Stara pošta v Hruševju, kjer je od marca do julija 1944 delovala tehnika Nanos, foto Leo Vilhar, 1963. Arhiv NMPo.

Tehnika Nanos – Kmečki glas, 28. marec 1944. Arhiv NMPo.

V Hruševju je bila tiskarska dejavnost skrita v objektu, ki je imel zelo dobro premišljeno skrivališče. Bunker sta pripravila Janko Debevec, upravnik pošte in stanovalec hiše, ter Pavel Posega. Na južni strani stavbe je bila klet, katere vrata so zazidali, pod objektom pa so izkopali povezavo, ki je vodila iz hleva za prašiče v kletni prostor. Tudi ta rešitev je bila del konspiracije: kadar so se v vasi pojavili okupatorji in izvajali preiskave, so lahko prostor navzven prikazali kot običajen hlev. V bunker je bila napeljana celo elektrika.

Tehnika je kar tri mesece delovala tik ob cesti Postojna – Trst, po kateri so se dnevno gibale sovražnikove enote in ni bila nikoli odkrita. Tehnika Nanos je vzdrževala zvezo s kurirsko postajo P-3 v Lozi in njeni kurirji so bili zadolženi za raznašanje literature po terenu.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943, kurirji P3. Na tleh v sredini sedi 15-letni kurir Jernejček. Arhiv NMPo.

Slovenka – Glasilo slovenske protifašistične zveze, tehnika Nanos, 1944. Arhiv NMPo.

Vse tehnike so zaradi konspiracije lokacij kot tudi samih tehnik 19. junija 1944 dobile namesto imen tehnik samo oznake in sicer velike črke od A-30 do O-44. Tehnika Nanos je dobila oznako B-31. To dobro pokaže, kako pomembno je bilo prikrivanje tiskarske dejavnosti. Tiskarna ni smela izstopati niti po zvoku, gibanju ljudi ali nenavadni oz. pogosti uporabi objekta.

Selitev v Predjamo

Zaradi vse večje nevarnosti na območju Hruševja se je tehnika konec junija 1944 preselila v votlino v steni na zahodni strani Predjamskega gradu. Selitev je bila v vseh teh razmerah zelo zahtevna, saj so jo selili ponoči. Kljub temu da je bil prostor vlažen in so bili zapleti pri prinašanju in odnašanju literature ter preostalega gradiva ter težave z lučjo, ki jo je bilo ponoči videti, je tehnika redno razmnoževala, literaturo za celotno okrožje Pivka.

Kurirska postaja P-3, pisarna na prostem pri Potočah 1943. Arhiv NMPo.

Prostor je bil za ilegalno tiskarno primeren. Vhod je bil skrit v strmi steni in do njega je bilo mogoče priti le po zelo zahtevni poti. Po pričevanju so aktivisti do vhoda sprva dostopali po drevesu, pozneje pa so izdelali gibko lestev, ki so jo po uporabi lahko umaknili. S tem so zmanjšali možnost, da bi kdo odkril vhod. V jami je bil približno 40 metrov dolg vodoraven rov. Na širšem delu prostora so terenci postavili šotor z lesenim ogrodjem, kjer je potekalo delo.

Tehnika Nanos – Južnoprimorski borci junija 1944. Arhiv NMPo.

Propagandni odsek 31. divizije je 26. novembra 1943 izdal prvo številko znamenitega Partizanskega dnevnika, ki je kot edini odporniški dnevnik v Evropi izhajal vsak dan v nakladi 400 izvodov. Februarja 1944 je tiskanje časopisa prevzel štab 9. korpusa in mu dvignil naklado na 2000 izvodov, s 1. junijem istega leta pa je postal glasilo Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko z naklado 5000 in še več izvodov dnevno. Partizanski dnevnik so v začetku tiskale štiri ciklostilne tehnike, nato pa samo še Tehnika Nanos in vojaška Tehnika Draga.

Nanos, Rjava stena in Dilce

Tehnika Nanos se je avgusta 1944 ponovno preselila. Kljub previdnosti z lučjo so domačini opazili, da se nekdo zadržuje v votlini, zato so avgusta tehniko preselili v zgrajeno barako pod Rjavo skalo na Nanosu, kjer so bile razmere mnogo ugodnejše. Lokacija je bila z vidika varnosti zelo primerna, saj je bil Nanos zaradi svojega reliefa in gozdnatosti primeren za skrivanje partizanskih objektov. Z bunkerjem okrajnega komiteja Podnanos so imeli celo telefonsko zvezo, od koder so prejemali radijska poročila in jih objavljali. Posebno prednost je predstavljala možnost opazovanja širšega območja. Po podatkih o delovanju tehnike je bila na tem območju tudi komanda mesta Postojna, od koder je bilo mogoče z močnim daljnogledom spremljati dogajanje v Postojni. Nemci so bili večkrat v neposredni bližini tehnike, a je k sreči niso odkrili. Tehnika je delovala do decembra 1944. Ne glede, da so na konferenci vodij primorskih ciklostilnih tehnik 20. novembra 1944 sklenili, da zaradi nevarnosti sovražnikovega vdora, izpostavljenosti lokacij, higienskih razmer, zdravja članov in še drugih razlogov sklenili ukiniti številne tehnike, med njimi tudi Tehniko Nanos, je slednja delovala še ves januar 1945.

Tehnika Nanos – Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 23. avgust 1944. Arhiv NMPo.

Tehnika Nanos – ponatis Pavlihe, september 1944. Arhiv NMPo.

Decembra se je tehnika preselila z Rjave skale na Nanosu k Dilcam v hišo Marije Debevec št. 27, kjer je delovala do konca januarja 1945. V sosednji prazni hiši so člani tehnike uskladiščili veliko zalogo papirja, ki so ga po ukinitvi tehnike pustili tam, nemški okupator ga je aprila 1945 odkril in odpeljal. Okrog hiše so se stalno gibali nemški vojaki, četniki in domobranci, zato je Tehnika Nanos konec januarja 1945 prejela ukaz, da se združi s Tehniko Slavnik (N-43). Pri prevozu v Tehniko Slavnik je sovražnik zajel ves inventar, gradivo in arhiv, članom pa je uspelo pobegniti. Deloma so se nato priključili Tehniki Slavnik, deloma pa so odšli v partizansko Tiskarno Doberdob.

Tehnika Nanos, Slovenka št. 1, januar 1945. Arhiv NMPo.jpg

Tehnika Nanos – poziv za mobilizacijo, 1945. Arhiv NMPo.

Ves arhiv in gradivo Tehnike Nanos pa le ni bilo uničeno, saj je Notranjski muzej Postojna že v času muzejskega tedna leta 1953 v Predjamskem gradu odprl razstavo, posvečeno Partizanski ciklostilni tehniki Nanos, ki jo je nato leta 1958 dopolnil v stalno postavitev, ki je bila na ogled do prenove Predjamskega gradu v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Del gradiva danes hrani Notranjski muzej Postojna.

Predjama, Marjan Garzarolli, predsednik Muzejskega sveta Notranjskega muzeja Postojna odpira razstavo Partizanska tehnika Nanos, 12. oktober 1958, foto Leo Vilhar. Arhiv NMPo.jpg

Slovarček:

• MNZS: Muzej novejše zgodovine Slovenije
• NMPo: Notranjski muzej Postojna
• mastilo: črnilo

Viri:

• Arhiv Notranjskega muzeja Postojna
• Živa Kraigher; Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 – 1945), 1. knjiga, Partizanski knjižni klub št. 37, 2002
• Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič; Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, Založba Mladinska knjiga, 2005

Prispevek napisala: Dejan Vončina in Nadja Adam.

Kraj: Primorska
Datum: 1943 – 1945
Avtor: Alfred Kos, Stane Viršek, Leo Vilhar, neznani
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka