1945/54 Podcerkev – Mama in dve punčki / Otroške igre VII.

Fotografija mlade matere z dvema deklicama  je nastala pred letom 1954 v Podcerkvi, kjer je delal Franc Truden in tudi tokrat pred istim zidom  uporabil lepi starinski stol, na katerega  je postavljal manjše otroke, tokrat deklico, ki jo pridržuje mehka materina roka, enako kot večjo punčko na levi. Gotovo se je mamica namučila, da je nemirni dekletci pripravila za slikanje in koliko je bilo truda še prej, da so pripešačile do fotografa! Je imela za manjšo voziček, je mala sama hodila ali jo je mati nosila na rokah ali hrbtu? Cumeli smo rekli  nošnji otroka na hrbtu, na Babnem Polju pa ciku – baku, drugje spet cucu-bacu,  cuco ramo ali še kako… Če je šlo za igro, pa smo po hiši z otrokom na hrbtu poskakovaje  ponujali svoj tovor: “Kupite soli, ki serje in prdi…!” Kadar pa je malček res ljubko prdnil, je sledil komentar: “Puuu, pa še pu, pa bua celu!” O tej neblagodišeči dejavnosti je bil malo starejši otrok lahko deležen tudi uganke: “Kaj je tu: u ritǝ negaja, fita ne daja – ke naj grje, uǝn!”… 

Zato pa je tistega dne po Trudnovi zaslugi nastal  dragocen spominek na trenutke, ki jih ne bo več. Zdi se, da si je mati z gladkim obrazom in lepimi uhani – morda murčki – nedavno dala narediti trajno ondulacijo. Za fotografiranje  se je lepo oblekla in obula – svilene nogavice ima na nogah; uredila je tudi deklici in se podala na mukotrpno pot k fotografu. Je bila tisti dan nedelja?… Kakšen delovni čas je pravzaprav imel fotograf, glede na to, da to ni bila njegova glavna dejavnost in je živel predvsem od skromne kmetije, zraven še gradil hišo oziroma čistil ruševine prejšnje, požgane med vojno, in tudi najbolj zdrav ni bil več. Spomnim se, da je zelo težko hodil. Njegova fotografska zapuščina pa je za Loško dolino neprecenljiva, čeprav je mnogo obrazov z njegovih slik že odšlo v pozabo.

S takimi otroki kot sta deklici na sliki se je že bilo mogoče igrati vse sorte. Za igro pila žaga se zdi večja že malo pretežka, manjša pa še premalo stabilna, a gotovo sta jo prej ali slej spoznali obe. Gre pa takole: Malček stoji pred odraslim, ki ga prime za roke in mu naroči, naj  se ga dobro drži z na pol   iztegnjenimi rokami. Potem ga potegne k  sebi in takoj tudi potisne od sebe – otrok je postal trdna žaga, ki reže naprej in nazaj ob komentarju: “Pi-la, ža-ga, pi-la ža-ga, pi-la, ža-ga, najprej počasi in na dolgo, potem zmeraj hitreje, in na koncu čisto znori in pošteno pretrese otroka v svojem žaganju in vzklikih “Pilažagapilažagapilažaga!!”Zanimivo in hkrati zaradi soseščine razumljivo je, da se je v pesmico prikradel hrvaški izraz “pila”, ki pomeni žaga – lahko bi šla pesmica preprosto žiga-žaga, a je tako bolj imenitno …

Podobna tej je še ena igrica, le da se otrok ne pomika scela nazaj in naprej ampak v zasuku enkrat z levo roko naprej, drugič z desno, trup pa miruje: ” Cigu -migu, ci-gu mi-gu, zaj-ca stri-gu,  cigu -migu, zaj-ca stri-gu,… riep od-rajz-zou, vargu proč!” pri čemer ob glasnem vzkliku  “vargu proč!” odrasli otroka na hitro pošteno presuka in prešeklja…
Kadar se je otrok razgalil, ker mu je srajčka zlezla nad pas, ga je kmalu kdo požgečkal po goloti: “Kiebec-nagec, kiebec, nagec!” ali “Cigec – nagec!” in mu oblačilo zataknil nazaj.

Včasih so malčka hecali tudi tako, da so ga z upognjenima kazalcem in sredincem bolj ali manj nežno prijeli za nosek in pocukali, rekoč: “Je Pieter dama??” Poanta je  v tem, da je bil otrokov glas ob odgovoru nosljajoč in spremenjen – včasih je bilo to hecno, drugič pa je izzvalo jok ali jezico.

Pač pa je bila otrokom skoraj vedno všeč sika moka, ki ima veliko različic po Sloveniji in najbrž še kje. Odrasli pri njej zajame otrokovo glavo in si jo zibajoče podaja iz roke v roko  levo in desno, kot mati, kadar s sitom seje moko za kruh. Pri tem je vsak zib pospremljen z enim zlogom pesmice:

Pesmice nikoli nisem slišala govoriti v narečju, zato sklepam, da je morda prišla  iz kake knjige ali otroške revije in se v svoji različici razširila tudi pri nas.

Sanda Turšič, s Štajerskega poročena v Loško dolino, je na Pragerskem slišala naslednjo varianto in jo prinesla s seboj:

Slovarček:

• Puu, pa še pu, pa bua celu!: Pol, pa še pol, pa bo celo!
• Kaj je tu: u ritǝ negaja, fita ne daja – ke naj grje uǝn!: Kaj je to: v riti nagaja, profita ne daje – tja naj gre ven!
• Cigu -migu, zaj-ca stri-gu, riep od-rajz-zou, vargu proč!: Cigu migu, zajca strigel, rep odrezal, vrgel proč!
• šǝklat’: 1. tresti; 2. ropotati ( V škatlici nekaj šǝkla.)
• Je Pieter dama?: Je Peter doma?
• murček: priljubljen zlat uhan z zamorčkovo glavo iz emajla

Viri:

• Igor Cvetko: Najmanjše igre na Slovenskem, Didakta, Radovljica, 2000
• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik, JSKD Ljubljana, 2009
• Sanda Turšič, Stari trg, ustno, okoli 1998

Kraj: Podcerkev
Datum: med leti 1945 in 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija