1957 Podcerkev – Dve deklici, morda Marija in Geli / Otroške igre XI.

Imeti možnost, da dostopaš do sedemdeset in več let stare skenirane fotografske dediščine domačega kraja, je res debel krompir. V Trudnovi zapuščini tako z veseljem prepoznavam znane obraze, ki pa jim večinoma ne poznam več imen ali jih niti nisem vedela. Tako je tudi s to sliko. Spomin mi namiguje, da sta to moji prijateljici iz otroških let, čeprav je od tedaj že tako dolgo, da se prav lahko tudi moti. Morda sta res Marija in Geli, Vrtnarjevi. Želim si, da bi bili … Večja deklica ima celo uhančke kot se jih spominjam pri “moji” Mariji.

Marija je bila izredno bistra in pridna učenka, nekako modrejša od svojih let. Če je na sliki manjša deklica Geli, je morda dobila ime po svoji babici Angeli Grl, prvi slovenski čebelarki mojstrici. Bila je od starejše sestre bolj živahna, malce nagajiva in menda se je rada hodila potepat gor po Ulaki … Tu je – če je to ona – oblečena bolj na lahko za razliko od večje deklice, obute pa ima sandalce, kakršne sem nekaj let pozneje imela tudi sama. Bili so iz gume in nekakšne plastične mase, ki se je kmalu strgala, in potem je bilo jermenčke zelo težko ali nemogoče trajno popraviti … Jo je morda zeblo, da je dala roko v žep ali je to le znak njene samozavesti? Med slikanjem, kot kaže, ni mirovala, saj stoji na eni nogi. Prisrčna.

Na obzorju stoji lipa, ki bi bila lahko tista pri Vidmarjevi hiši v Podcerkvi, saj se zdi, da je slika nastala nad cesto nasproti Trudnove, to je Hlepinove nove hiše. Če imam prav, bi bila nekje na levi v hribu med drevjem skrita vrtnarija, kar pritrjuje ugibanju, da sta na sliki vrtnarjevi vnukinji, zaman pa študiram, kaj držita v rokah.
Bi bila lahko veja španskega bezga?

Marijo sva skupaj hodili v prvi in morda tudi drugi razred, potem je odšla in je nisem več videla, a so spomini na tisti čas ostali trajni, sčasoma še olepšani, čeprav se za vse na svetu ne spomnim kakšnih posebnih iger, ki bi se jih šli skupaj. Marija ni veliko hodila dol na vas. Mogoče je bila poleg enkrat, ko smo se nekje pri Andretovih deklice igrale barvice. Gotovo pa je ni bilo, ko smo se šli tisto, kjer eden govori: “Gospod Kopcinarček je kapico izgubil, kdor jo je našel, naj jo da nazaj … “ kako pa je šlo naprej, ne vem več … in nihče mi ne zna povedati.

Morda sva se z Marijo kdaj igrali žakle šivat, kar so se šli včasih tudi skupaj dečki in deklice. Žakle šivat se igra v parih, na ravnem. Par se postavi vzporedno z obrazom naprej, levica prime levico, desnica, desnico. Začneta z desno nogo naprej in poskakujeta v ritmu besedila, ki ga govorita, vedno z isto nogo naprej: “Oče, ma-ti so ve-le-li sta-re ža-kle ši-vat – uorsk!!” Pri “uorsk” se v skoku obrneta za 180 stopinj in poskakovaje nadaljujeta v drugo smer, ne da bi izpustila ali spremenila prijem z rokami. Vse je odvisno od uigranosti in usklajenosti z ritmom. Pari lahko tekmujejo med seboj, izpade vsak, ki naredi napako, zadnji zmaga. Igro je leta 2003 na Hudem Vrhu opisal J. K., rojen leta 1954, doma iz Žerovnice, igrali pa smo jo enako tudi v Podcerkvi in Markovcu.

Tudi kako smo igrali barvice, se ne spomnim več dobro. Šlo je nekako tako: vsak otrok v vrsti je bil ena barvica, katera, je zaupal sodniku, ki je bil tako kot iskalec z žrebom ali izštevanko določeni otrok. Sodnik je nadziral, da se kakšna barvica ne bi potuhnila, zlagala ali pozabila, katera je, iskalec pa je hodil ob vrsti otrok in skušal uganiti, kdo je kakšna barvica. Če je uganil, se mu je morala odkriti nosilec barve  pridružiti. Ko je bilo več otrok, barve niso bile samo osnovne ampak bolj podrobno opredeljene – nebo plava, vinsko rdeča, pomarančasta … Kaj se je zgodilo s tistim, katerega barva je bila pravilno uganjena oziroma razkrinkana, ne vem več, vsekakor je bil izločen iz vrste še neodkritih barv …

Ko sem na poti iz šole tako rada – na Marijino povabilo – ostajala pri njej, sva se potikali po vrtu, pod sadnimi drevesi in pri zajčniku, kjer je kraljevala sivo belo lisasta zajklja z gosposkim imenom Marta, ki je nepremično ždela, če si jo božal med ušesi, a je postala popadljiva, ko je imela mlade. Motovilili sva se njenemu dedku pod nogami, ko je delal v vrtnariji in čebelnjaku. Desetletja sem si zaman želela tudi sama imeti z dišeče razcvetelo smiljko obraščen vodnjak in grme temnordečega rožlina, kakršni so bili tam …

Marija je bila v vsem odlična, tudi zelo mirna in disciplinirana.  Na vso moč sem se zgledovala po njej, ko je po prihodu iz šole skrbno pisala domače naloge, in kjerkoli je le bilo kaj prostora, risala v šoli zaželene okraske oziroma ornamente, ki so pomagali uriti naše prste in oči z raznobarvnimi vijugami, cikcaki, pikami in drobnimi liki, ki niso smeli presegati ene do največ dveh vrst, ker je bilo škoda prostora v zvezku, prehitro bi se porabil … Takrat smo varčevali z vsem.

Vrtnarjeva hiša je bila enako skromna kot druge v vasi, ljudje v njej pa veliko bolj omikani, izobraženi in zato neustavljivo privlačni. Najbrž sem bila kdaj tudi nadležna, ko se nikakor nisem mogla spraviti domov, Marija pa je k meni prišla samo enkrat, a tudi na vas zelo redko, čeprav je bilo tam vedno veselo in igrivo.

V Loški dolini smo se še v šestdesetih letih predvsem deklice igrale talerčke ribat. Dve približno enako veliki deklici se postavita nasproti in se s pokrčenimi prsti trdno primeta za roke, lahko tudi tako, da so te prekrižane, stopali pa sta tesno skupaj. Počasi se začneta vrteti s korakci za širino stopala, roke so iztegnjene, trup nagnjen nazaj. Hitrost vrtenja se stopnjuje, dokler je le mogoče. Igre je konec, ko ena omaga in ne more več. Včasih padeta v travo ali pa se postopoma ustavita.

Pari lahko tekmujejo, kdo zdrži več ali pa vrtoglavi popadajo na mehko podlago v čim bolj smešnih pozah, kar se razvije v novo igro svetnike mjetat, ki pa se lahko igra tudi tako, da otrok, ki igro vodi, prime drugega za eno roko, ga v teku zavrti okoli sebe in nato izpusti, da odleti vstran; mora pa pristati v kar se da smešnem in domiselnem položaju in tako obstati do določitve najlepšega. Če ga sodnik izbere za najlepšega svetnika, je potem on tisti, ki vrti ostale, ko se igra nadaljuje.

Kako domiselno smo se znali igrati s skromnimi igračami – priročen je bil pisan polžek, hrastova šiška, nenavaden kamenček, pero srake, šoje, kragulja ali kar domačega petelina, kakršenkoli zanimiv košček lesa, krpica ali najden gumb … in kar se mi zdi tudi pomembno: učili smo se vsega sproti od starejših mulcev in mul, saj smo bili na vasi vsi pomešani, majhni in veliki, dečki in deklice. Starejši so pazili na malčke, jih nosili in vozili naokoli, jim popravljali obleko in brisali nos, pa tudi komandirali večje, sproti dajali navodila in spreminjali pravila iger. In včasih mlajše naučili tudi kakšno lumparijo, jih dražili in izzivali ali si dovolili kakšno krcanje po prstih, lasanje ali uhanje, če jim ni bilo kaj prav. Vladala je stroga hierarhija, natanko se je vedelo, koga je treba ubogati, koga se bati, kdo kaj lahko naredi  in za kaj je zadolžen. Nobenih vzgojiteljic, risank in telefončkov ni bilo, pač pa neprestano dirjanje sem in tja, plezanje in skakanje, vik in krik, smeh in solze, smrkelj in umazanija, domislice in prepiri, luže, blato in kravjaki, kakšen tepež in čez pet minut že spet oživljeno prijateljstvo … Ko je v mraku zvonilo, pa domov večerjat, scat in spat … in naslednji dan spet od začetka.

Ne rečem, da smo bili kaj posebej lepo vzgojeni, gotovo pa naravno prilagojeni vaškemu načinu življenja in bolj ali manj usposobljeni zanj.

Slovarček:

•  talerček: krožniček
• mjetat‘: metati

Viri:

• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik št. 5, JSKD RS, Ljubljana 2009

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1957
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 6. 7. 2012
Oblika: fotografija