1936 Grad Snežnik – Angela Gerl, čebelarska mojstrica

Udeleženci tečaja za čebelarske mojstre leta 1935

Slovenski čebelar leta 1938 piše o napredku pri pravilnem kuhanju voska. Tako je med drugimi oddala Društveni čebelarni posebno lep vosek, rumene barve, čist in brez kaleža Angela Gerl s Snežnika.

Angela Gerl je bila v tistem času priznana in vsesplošno razgledana čebelarka. Zanimiv je del njenega rokopisa »Za čebelarstvo – učbenik«. V njem opisuje Zgodovino slovenskega čebelarstva, Splošne pojme o čebelarstvu, Sestavo medu in voska ter čebelje bolezni.

»Izpričevalo« za čebelarskega mojstra in čebelarskega bolezenskega izvedenca

Okrog leta 1880 je prišel na pomoč pri opravljanju vrtnarskih del pri gradu Snežnik Janez Gerl. Knez Jurij ga je kmalu poslal na vrtnarsko izobraževanje na Dunaj. Ko se je vrnil, je dobil redno zaposlitev in stanovanje v neposredni bližini vrtnarije, na Šrangi, kjer je prebival vse do svoje smrti. Tam si je z ženo Frančiško ustvaril družino. V vrtnariji je najprej začel z vzgojo sadik sadnega drevja. Ko so bile dovolj velike za presaditev, so posadili tristo sadik jablan na travnik za vrtnarjevo hišo na Šrangi, sadike hrušk in sliv pa v slivnik. Na izpraznjenem mestu so z gospodarjevim dovoljenjem začeli pridelovati zelenjavo.

Zaposlitev se je praviloma dedovala. Za prvim vrtnarjem Janezom Gerlom je njegovo delo prevzel sin Janez Gerl. Drugi grajski vrtnar Janez Gerl ml. je nastopil službo leta 1912. Leta 1914 je odšel na obvezno štiriletno služenje vojaškega roka in v tem času je za grajski vrt skrbel takrat že upokojeni oče. Po vrnitvi se je poročil z Angelo, ki jo je spoznal v času, ko je bila zaposlena kot služkinja pri družini grajskega uradnika Fischerja. V zakonu sta se rodila otroka: Ivanka in Milan. Živeli so na grajski pristavi.

Janez Gerl vrtnar in čebelar v Snežniku spomladi 1941

Vrtnar je imel skozi vse leto veliko dela. Njegovo delo je bila skrb za sadno drevje v obsežnem sadovnjaku, obiranje sadja za ozimnico grajskemu oskrbniku Schauti, urejanje parka, vzdrževanje prehodnosti po poteh parka v zimskem času, sečnja ledu na travniku pod gradom, sečnja božičnih smrečic za zaposlene grajske uradnike in čebelarska opravila. Med je vrtnar težko prodal. Ljudje so ga, verjetno zaradi pomanjkanja denarja, kupovali le v manjših količinah za zdravilo.

V zapisnikih čebelarske podružnice Stari trg ga zasledimo kot člana od leta 1923. Leta 1936 je bil izvoljen za podpredsednika in tajnika podružnice. Bil je tudi član čebelarske zadruge v Ljubljani.

Posebnost vrtnarije, ki je veliko pomenila tako vrtnarju in njegovi družini kot graščini, so bile doma vzgojene bele vrtnice, mesnatih listov in izrazito močnega vonja, imenovane velikanke. Te je vrtnar po svojem receptu vzgajal in jih skrbno negoval. Za vzgojo takšnih vrtnic je potreboval kar tri leta, dosegle so višino do treh metrov. Z njimi je oblikoval drevorede v vrtnariji.

V grajski pristavi so v zimskem času kuhali žganje in ga polnili v graščinske steklenice z napisom Sneeberg. Žganjekuho je priložnostno opravljala Angela Žnidaršič iz Šmarate, sestra pedentarja Ulrihove družine, Franca Žnidaršiča. Ob novem letu so grajski uslužbenci hodili voščit na upravo Snežnika in ob tej priložnosti je vsak prejel steklenico žganja od grajskega upravitelja Schauta. Žganje so kuhali do leta 1919.