1954/55 Podcerkev – Vaška mladina še enkrat / Otroške igre XIV

To je drugi posnetek iste neznane priložnosti in tudi na njem je podcerkavska mladina ali vsaj del nje okoli leta 1954. Isto prizorišče je, v primerjavi s prejšnjo sliko pa manjkata Dušan Truden in Viktor Strle (ki takrat najbrž še ni bil Bobi …).

Kakšna zgodnjepomladna ali poznojesenska priložnost je bila?… Vsekakor je slika fenomenalna – čudovit dokument neke mladosti in otroštva v skromnih, prav siromašnih, a po kruti vojni in še poznejšem rožljanju z orožjem že spet mirnih časih na vasi. Nekaj oseb na sliki je že pokojnih, drugi pa so v zrelih/ zlatih (?) letih, vseh skupaj trinajst. So pa tukaj lepše poravnani kot na prvem posnetku …

• Od leve so prepoznani v prvi vrsti Andretov Janez, Knausova Idka, Urbanova Joži, Knausov Ludvik (ali Točkov Branko?)… Ludvik je bil moj vrstnik in sošolec …
• V drugi vrsti stojijo najprej Knausov oziroma Jožetov Jože, nato Samprtova Zora ter Knausovi /Lojzetovi Joži in Milena s kitami.
• V tretji vrsti je prva z leve Urbanova Meri, poleg nje Pavličeva Tinca, nato Knausova Albina, ob njej pa Andretova Milka. Zamegljena postava na koncu druge vrste je Knausov/Jožetov Janez, Jožetov brat dvojček.

Kje smo bili tisti trenutek drugi? Šišnekova Vera, Baragova Milena in Zmago, Pavličeva Mija? Vrtnarjevi deklici, Gregorinova bratca, Blažev Tone? Še veliko mladine je bilo takrat v Podcerkvi, tukaj je je komaj pol … če niti ne štejem fantov in deklet, rojenih pred letom 1940. Potem bi morali biti tu še Fricova Marjan in Viktor, Rihtarčkov Zdravko, Knausova dekleta, Pavličeva Ana, Baragova Broni, Bločenov Ivan, pa Bloškin Cene in še kdo …

Ti so bili že zelo odrasli in so se ob praznikih šli take resne igre, kot je bilo cajglajne ali sekanje pirhov, kot je opisano tukaj:

To je bila igra, ki so jo igrali za veliko noč. Bila je zanimiva, saj si ob zmagi nekaj dobil. Igrali so takole: Na dvorišču so na tla položili pirh in se postavili v vrsto nekaj korakov stran ter v pirh začeli metati kovance. Metali so toliko časa, dokler ni nekdo zadel pirha tako močno, da je kovanec ostal v njem. Ta je postal novi lastnik pirha in kovanca. (Zapisala Maruša Hribar, OŠ Stari trg pri Ložu, l. 2008) 

Tudi cajglajne je že opisano na tej spletni strani, kot igra za odrasle. Ko je bila naša teta Micka tolikšna kot otroci na sliki, pa so se na Gornjem Jezeru igrali zlato cinkanje. Pripovedovala je:

Postavili smo se v vrsto, eden je imel v rokah skrit kamenček, drugi pa ga je iskal in ugibal, kje je. Tisti s kamenčkom je šel od otroka do otroka v vrsti in pel: »Pr’ mjên’ je zlatu cinkajne, pr’ mjênǝ je, pr’ mjên ga naj, pr’ mjênǝ je, pr’ mjên’ ga naj!« Ob tem se je pri vsakem delal, da mu je dal kamenček, drugi je pa iskal in ugibal kateremu ga je skrivaj spustil v roke, ki so jih vsi držali sklenjene pred sabo. Če ga je našel, sta vlogi zamenjala.

V mojem času pa je bilo drugače zabavno: Otroci smo okoli vaške gostilne pobrali za nas naravnost dragocene pločevinaste zamaške od steklenic piva in prve kokte, potem pa smo jih tolkli s kamnom ter zravnali in raztegnili robove, da so odsluženi zamaški dobili obliko majcenega krožnika. Med seboj smo male gospodinje potem te krožničke – po domače »talerčke« menjavale, podarjale, posojale, predvsem pa se igrale in včasih tudi porezale ob ostre robove. V svojih gospodinjskih igrah smo potrebovale tudi papriko, ki smo jo pridobivale iz koščkov opeke, tako da smo jih s kamnom strle v prah.

Živo pa se spomnim prve papirnate ladjice v življenju: nekega dne po dežju je bila na mestu, kjer je ustavljal avtobus, velikanska rumena luža in Jožetov Jože, prvi z leve v drugi vrsti, ki na sliki zgovorno gleda fotografa in je že hodil v ljubljanske šole, je iz dela mehkih modrih platnic starega zvezka s prepogibanjem pričaral ladjico in jo spustil po luži. Kakšno čudo! Nisem samo jaz strmela vanj, kmalu se nas je vse polno gnetlo okoli tiste luže in gledalo ladjico, ki se je zibala ob tem, ko je Jože z roko vzvalovil vodo … Kmalu pa se je razmočila in potonila, kajti papir je bil mehak in se je napojil z vodo. Sušili smo jo, a ni pomagalo. Jože pa je nekam izginil in se čez čas vrnil s še eno ladjico, tokrat belo in spet je izplula v tisto rumeno morje sredi vasi … Zdaj smo že spoznali, da je mogoče ladjico narediti iz različnih papirjev in da to zna narediti samo Jože. Najprej ga je najpogumnejši prosil, če bi eno naredil tudi njemu za domov, čez nekaj trenutkov smo prosili že vsi … Jože pa se je smejal in odgovarjal, da nima več papirja. Ker je šlo nekaterim že na jok, jih je potolažil: “Mogoče jutri, če boste pridni!” Takrat je bilo kar naprej vse pogojevano: “Mogoče…če…!” Zastonj se še mačke ne ženijo!

Za konec sem prihranila v raznih variantah precej razširjeno rajalno igrico, ki jo je omenjala tudi moja teta takole:

Postavili smo se v krog in peli:

»Marička sedi na kamenu, na kamenu, na kamenu…
Marička češe zlate lase, zlate lase,
Nato pristopi Karol mlad …
In zasadi ji meč za vrat
Marička začne jokati ...« in tako naprej.

Potem pa: »Marička je pa angelček …«
Marička je potem skakala,
Karol je bil pa parkeljček, kaznovan.

Obširnejšo varianto te igre pa je zapisala Fani Truden iz Starega trga po spominih svojih sorodnic. Baje se je igrica izoblikovala iz ostankov srednjeveške nemške balade – tako namreč pravi stroka, besedilo gre pa takole:

Marička pa na kamne zdi, kamne zdi, kamne zdi,
Marička pa na kamne zdi, kamne zdi.

Marička češe zlate lase, zlate lase, zlate lase,
Marička češe zlate lase, zlate lase.

Marička začne jokati, jokati, jokati.
Marička začne jokati, jokati.

Zakaj se jokaš ti dekle, ti dekle, ti dekle?
Zakaj se jokaš ti dekle, ti dekle?

(poje sama):
Zato k bom mogla hmal umret, hmal umret, hmal umret.
Zato k bom mogla hmal umret, hmal umret.

Nato pristopi Karol brat, Karol brat, Karol brat.
Nato pristopi Karol brat, Karol brat.

Karol vzame ojster meč, ojster meč, ojster meč.
Karol vzame ojster meč, ojster meč.

Odseka Marički glavco preč, glavco preč, glavco preč.
odseka Marički glavco preč, glavco preč.

Karol brat je parkeljček, parkeljček, parkeljček.
Karol brat je parkeljček, parkeljček.

Marička je pa angelček, angelček, angelček.
Marička je pa angelček, angelček …

Op. F. T. : To so imeli otroci kot igrico ali predstavo – ena deklica se je usedla na kamen, ostale pa so okrog nje sklenile krog in prepevale, nekaj je glede na vsebino prepevala deklica v krogu sama. (Po različnih virih zapisala Fani Truden okoli 1995, Vrhnika pri Ložu – Stari trg).

Slovarček:

• Pr’ mjên’ je zlatu cinkajne, pr’ mjênǝ je, pr’ mjên ga naj: Pri meni je zlato cinkanje, pri meni je, pri meni ga ni

Viri:

• France Bavec, Podcerkev, oktober 2026, ustno
• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik, letnik št. 5, JSKD RS, Ljubljana 2009

Kraj: Podcerkev
Datum: 1954/55
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: fotografija
Zvočni zapis: Milena Ožbolt, Bojan Štefančič