Kako veličastna je bila Ljubljana že pred vojno, ko je bila ta razglednica neznanega avtorja nekje okoli leta 1937 poslana na Babno Polje. Posnetek je bil najbrž narejen nekje z višin frančiškanske cerkve nasproti Tromostovja. Koliko časa je fotograf iskal pravi pogled in postavljal aparaturo, čakal na pravo svetlobo, koliko posnetkov je naredil, da se mu je eden končno tako posrečil? Kako zadovoljen je moral biti in mogoče je celo dobro zaslužil z njim, saj je bil profesionalec … To lepoto z bogatim naročajem zgodovine le malo manj kot devetdeset let hrani Pepca Strle v Babnem Polju.
Razen Tromostovja na sliki vidimo obe palači na vsaki strani mostu, Kresijo in Filipov dvorec, v ozadju Rotovž z Robbovim vodnjakom, čisto spodaj levo tudi Prešernov spomenik … Visoko zadaj na poraslem hribu pa gospoduje Ljubljanski grad.
Cerknica je 19. 10. 1977 dobila nov šolski objekt, težko pričakovano športno dvorano. V novi telovadnici se je takoj odvijalo več prireditev. Med drugim tudi praznovanje dedka mraza in novega leta.
- Prva vrsta: neznana, neznana, Mateja Arko (Cerknica), Andreja Štrukelj (Cerknica) in Meta Kraševec (Cerknica).
- V drugi vrsti deček s klobukom je Janez Mivec (Cerknica), sledijo Martina Intihar (Cerknica), Alenka Drobnič (Cerknica), Maja Zabukovec (Cerknica), Andreja Ule (Dolenja vas), Marjeta Škrlj (Cerknica) in Tamara Korošec (Cerknica).
- Za njimi stojijo: učiteljica Ivanka Štrukelj, vzgojiteljica Marinka Kralj, neznana, neznana, v brezrokavniku je Alenka Lipovec (Cerknica), neznana, Ladi Marolt (Hruškarje), Elza Urbas (Dolenja vas), Stanka Modic (Cerknica) in Romana Baraga (Cerknica).
1944/45 Slovenija – Ciril Brvar (1920–1988), partizanski fotograf in organizator nakupov fotomateriala
Portret Ciril Brvar, 1944
Z Brvarjem zaključujem najobsežnejši ciklus odporniških fotografov na portalu Stareslike – krepko čez 40 portretov. K objavam me je spodbudil neumorni urednik in oblikovalec Starihslik Miloš Toni, za kar sem mu hvaležen. Zapis o Cirilu Brvarju sem že več kot pred 30 leti izbrskal iz arhiva, ko sem bil še zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Pri pripravljanju zapisa za Fotoantiko sem ga želel dopolniti in po možnosti pridobiti novo slikovno gradivo. Zato sem naprej poklical najprej KS Trojane, ker so mi posredovali telefonsko številko njegovega sina Črtomirja Brvarja, ki živi v Mariboru. Le ta se je prijazno odzval in mi posodil 57 črno-belih fotografij, da sem jih poskeniral za svoj arhiv. Omenjene fotografije je nato decembra 2024 podaril Muzeju narodne osvoboditve Maribor (MNOM), kjer so imeli v hrambi že osem fotografij in dva dokumenta. Kopije dvajsetih fotografij hrani tudi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS).
1949 Postojna – Državljanstvo
Državljanstvo je več kot le pravni status – je močna vez med posameznikom in državo. Pomeni pripadnost določeni skupnosti, njenim vrednotam, kulturi in zakonodaji. Biti državljan pomeni imeti pravice, a hkrati tudi odgovornosti.
Urejen status državljanstva pogosto jemljemo kot samoumeven. Državljanstvo lahko pridobimo na več načinov, lahko ga tudi izgubimo. Če pa ni urejeno, se lahko kaj hitro zalomi, predvsem pri pridobivanju pravic. Takrat se tudi zares zavemo, kaj vse državljanstvo pomeni in prinaša. Vojne, politika držav in ekonomske razmere pomembno vplivajo na migracije prebivalstva in s tem na spreminjanje državljanstva.
1960 Cerknica – Dedek Mraz
Fotografija, ki jo vidite, je nastala tam nekje okrog letnice v naslovu. Dedek Mraz je obiskal cerkniške otroke. S seboj je imel vseh sedem palčkov. Imenovali so se: Glavko, Srečko, Kihec, Pikec, Godrnjavko, Tepko in Zaspanko. Moderne verzije so prinesle drugačna imena: Nosko, Vseznalček, Hihitavček, Jecljavček, Godrnjavček, Sramežljivček, Zaspanček. Sneguljčica pa je ohranila ime skozi zgodovino. Na sliki je ni videti.
1977 Köln am Rein – S sodelavci na sejmu
Sveti rimski cesar Friderik Barbarossa je leta 1164 iz Milana v Köln prenesel relikvije Svetih treh kraljev. Te so na obale reke Ren začele privabljati množice romarjev iz celega krščanskega sveta. Leta 1248 so zato pričeli z zidavo mogočne katedrale posvečene prvemu apostolu Sv. Petru in tem relikvijam. Za vzor jim je služila že zgrajena stolnica v francoskem mestu Amiens. Gradnja je počasi napredovala več kot 200 let, a se je leta 1473 ustavila. Zvonika sta ostala nedokončana za skoraj 400 let. H gradnji so ponovno pristopili v okviru združenja Central-Dombauverein. Leta 1880 je cesar Wilhelm I. Nemški prisostvoval slavju ob dokončanju del. Z dolžino 145 m, širino 86 m in višino dveh zvonikov 157 m je to res veličastna zgradba. Prestala je tudi vsa zavezniška bombardiranja v 2. svetovni vojni.
Po obisku železninarskega sejma – Eisenwarenmesse- smo se na ploščadi ob Renu za katedralo slikali od leve: Janez Mlakar, Stane Prevc, Tone Modic, Tone Martinčič, Tone Žnidaršič, Jože Troha in Lojze Mazij že s potovalko.
1981 Cerknica – FAP na Golanu
Med Peščenkom in pokopališčem, na manjšem gričku, stoji naselje, ki ga domačini imenujemo Golan. Nekoč je bila to Svinja gorica, ker naj bi tam pasli svinje, po poselitvi v 80-ih letih pa se je preimenovala v Sinjo gorico. Saj se res ne spodobi, da bi tako imenitni prebivalci živeli na Svinji gorici. Fotografija je posneta s Kebetove ulice proti Rimski ulici v letu 1981.
1937 Francija – Odamčkova brata na delu v gozdu
Na sliki neznanega avtorja iz okoli leta 1937 je levo Andrej Pelan iz Loža, izučen krojač, Odamčkov po domače, desno neznan moški. Kraja nastanka slike ne poznamo, vemo le, da je nastala v Franciji. Moža vsak na eni strani vlečeta žago sem in tja, da bi spodrezala veliko drevo, po skorji sodeč najbrž hrast. Že sta naredila izrez pri koreninah, da sta lahko začela žagati čim nižje, kajti visok štor pomeni slabši izkoristek lesa. Od mesta poševnega izreza je tudi odvisno, kam bo odrezano drevo padlo. Pred sabo na tleh imata veliko leseno kladivo – bet, s katerim bosta zabijala zagozde v rez. Delo je naporno, klečeča drža skrajno zahtevna, in vedno gre tudi lahko kaj narobe, nesreča je mimogrede tukaj. Veliko premisleka in znanja je treba, da je delo varno in uspešno. Pa fizične moči in spretnosti tudi.
Rakek 1977/78 – 6. a razred
Na sliki je 6. a razred osnovne šole Rakek, v šolskem letu 1977/78 in razredničarka Danica Štefančič.
Ko je Italija po koncu prve svetovne vojne zasedla Primorsko, ki ji je bila dana na osnovi tajnega dogovora med Francijo, Anglijo, Rusijo in Italijo, ker je napovedala vojno Avstro-Ogrski, je Narodna vlada v Ljubljani organizirala posebno Pisarno za zasedena ozemlja. Ena glavnih nalog Pisarne za zasedena ozemlja je bilo zbiranje podatkov o razmerah na zasedenem ozemlju, pri čemer se je opirala na razvejano mrežo zaupnikov, ki so zbirali podatke na terenu. Zaupnikom, oziroma poročevalcem je bilo naročeno, da naj pisno in s pričami dokumentirajo vsak dogodek, o katerem poročajo. V njih naj sporočajo, kako so Slovenci in Slovenke na zasedenem ozemlju občutili italijansko zasedbo, kaj so si o njej mislili, kaj so Italijani počeli. S temi poročili se bo opremila Narodna vlada v pripravah za pogajanja na mirovni konferenci.
Stare slike 
