1909 Postojna – Cestni podvoz
Vzdolžni profil železniške proge iz leta 1909 prikazuje območje postaje Postojna, na njem pa ni vrisanega cestnega podvoza na A strani postaje Postojna. Očitno takrat še ni bil zgrajen. Podvoz sicer izvennivojsko povezuje Postojno in planinsko kočo Mladika na Pečni rebri, ki leži 733 višinskih metrov nad morjem.
1977 Lož – Zadnji delovni dan v letu
Resen praznik Dan spomina na mrtve je hvala Bogu za nami, krompirjevih počitnic in s tem povezanih potovanj je tudi konec. Pa smo že v okraševanju, napeljevanju stotin kilometrov lučk, postavljamo visoke novoletne jelke, napovedujejo se skorajšnji slavnostni prižigi okrasitev, nova praznična potovanja, vsi mediji nas že imajo v šahu. Smo torej v enem najbolj obremenjujočih delov leta, ki naj bi se ga vsi veselili, pa se mi zdi, da smo ga siti, še preden bi se res smel pričeti. Reklame delajo svoje, potrošnja, popusti, nove počitnice se bližajo, božičnice, darila … In kar ne nehamo. Trpi naš duh, telo in denarnica. No ja, to smo menda hoteli imeti.
1972 Cerkniška deponija – Mešana marmelada
Na sliki je prazna konzerva mešane marmelade. Pakirali so jo v tovarni Arrigoni v Izoli. Konzervo je na deponiji našel Miloš Toni in jo ovekovečil za nas in zanamce. Vidim, da nisem edina, ki na deponiji ne le pripelje in razloži, ampak mora še pobrskati po odpadkih. Nekoč mi je prijateljica dejala, da ji mož očita, da je edina, ki z deponije več pripelje, kot tja odpelje. Potolažila sem jo, da ni edina in sva dve. Sedaj vidim, da nas je več. Poleg je postavil, za mero, brclanast krožnik. Take imam tudi jaz. Podedovali smo jih po atovi teti in tudi jedli iz njih. Mamin poročni servis pa je nabiral prah v omari. To so počeli tudi vsi ostali krožniki, iz katerih smo jedli od mamine poroke do tetine smrti, ko smo prišli do krožnikov. To pa mame ni motilo, da ne bi kupila še kakšnega kompleta, če je bil glih po »ugodni« ceni. Je pa res, da so ti brclanasti krožniki zelo trpežni. Nekoč mi je eden padel na tla. Ni se razbil, je pa v lesu nastala vdolbinica. Ugotovitev: krožnike imamo dobre, tla pa zanič. Sem malo zašla od marmelade, ampak se nisem mogla upreti.
Fotografija dr. Marjana Jeršeta na ovitku njegove knjige Notranje bolezni … Prav takega se spominjam.
Nedavno mi je urednik omenil njegovo ime, pokazal njegovo knjigo in na roko napisan zelo star zdravniški priročnik, ki je bil nazadnje v njegovi lasti. Takoj sem prepoznala svojega srednješolskega predavatelja interne medicine in bila presenečena, ko sem slišala, da je priznani kardiolog preživljal zadnja leta življenja v Cerknici.
Takoj pa sem se spomnila dijaških časov in pomembne vloge, ki jo je imel dr. Marjan Jerše v njih.
Rakek 1972/73 – Pionirčki pred šolo
Veseli in ponosni pionirčki iz šolskega leta 1972/73 pred osnovno šolo na Rakeku. Sprejem v pionirsko organizacijo je potekal na dan republike, 29. novembra.
1936 Rakek – Postavljanje mlaja
V ospredju je Puntarjeva hiša, v desni hiši je stanovala Mici Mele. Fotograf je stal na današnjem Trgu padlih borcev, ki se konča pri Puntarju. Od tam naprej je Ljubljanska cesta, levo navzdol od Puntarja je Cesta heroja Iztoka (me eno figo briga, če zdaj ni). Zima je in nisem uspela ugotoviti, komu ali čemu na čast postavljajo mlaj. Stal bo v trikotu med Trgom padlih borcev in Cesto heroja Iztoka.
1964 Cerknica – Šola stripa
Zagrebški mladinski stripovski tednik Plavi vjesnik, ki smo ga kupovali v nekdanji cerkniški trafiki poleg pekarne, je tedanje bralce in zbiralce tovrstne literature razveselil z odlično pogruntavščino. V svoji jubilejni petstoti številki, natisnjeni 23. aprila 1964, je začel objavljati šolo stripa, navodila za risarje začetnike. Napisal in narisal jih je znani stripovski avtor Žarko Beker, ki je poznavalsko predstavil vse najnujnejše, kar naj bi mladi risar vedel, preden se spopade z deveto umetnostjo. Na sliki je del drugega nadaljevanja, ki nas poduči o risanju glave.
1970 Lož – Moja zadnja inovacija
Nekaj več kot pred 56 leti sem prejel spričevalo o uspešno končani strojni tehniški šoli. Takrat so maturi rekli tudi zrelostni izpit. V žepu, pa sem že imel tudi poziv za dvoletno dozorevanje v Jugoslovanski ratni mornarici. Na dozorevanje sem odšel le 10 dni kasneje. Po odsluženih dveh letih me je čakala služba v firmi, ki mi je 4 leta šolanja dajala štipendijo.
1960 Šmarata – Hajcarjeva mama govori ob pogrebu
Hajcarjeva mama Marija Kočevar z Marofa ima okoli leta 1960 na tej sliki poslovilni govor ob smrti Šemonove mame iz Šmarate. Fotografijo je posnel neznan avtor, čisto mogoče je, da je bil kateri od sorodnikov iz Francije, kajti tam sta živeli dve Šemonovi hčeri.
Takrat so se strogo držali pravila, da ima poslovilni govor na pogrebu moškega moški, ženske pa ženska. Tako je tokrat Hajcarjeva mama stopila na betonske stopnice, ki so vodile v kaščo in se obrnila proti glavnemu vhodu v hišo, kjer so ven prinesli krsto pokojnice – tako jo je bilo bolje slišati, kajti o kakšnem mikrofonu se takrat še sanjalo ni nikomur. Na sliki je videti tudi Jožeta Mlakarja, Pangreta iz Viševka v kučmi in Ano Nelc Lah, Urbanovo iz Podgore v črni ruti, kakršno poleg črnih nogavic nosi tudi govornica in praviloma tudi vse druge ženske na pogrebu. Moški zadaj med njima je Anin mož Jože Lah. Nekaj pogrebcev je videti tudi na dvorišču v ozadju.
Stare slike 