1975 Vrhnika – Piknik V žagi ob izviru Obrha
Piknik naj bi bil oblika zabave in uživanja v hrani in pijači na prostem. Premožnejši ljudje so si piknike privoščili že kmalu po prvi svetovni vojni, ko so se iz mest v okolico zapeljali s kočijami, nekateri celo že z avtomobilom in v naravi uživali v od doma prinešenih dobrotah. Srednji in nižji sloji ter mladi so se na piknike odpeljali z vlakom, s kolesi ali se odpravili peš. Pravi razcvet so pikniki doživeli v letih po drugi svetovni vojni, ko so se ljudje izkopali iz najhujšega pomanjkanja in so se na ta način zaključevale tudi delovne zmage. Sodržavljani z juga so nas razsvetlili z dobrotami na žaru, predvsem z mesom na mnogo načinov. Zakon so postali čevapčiči in ražnjiči, na žaru se je zavrtel tudi kakšen janček.
1933 Žerovnica – Pred Hribarjevo hišo
1972 Ljubljana – Karbidovka
Karbidovko so uporabljali železniški vozovni pregledniki med pregledom vagonov na postajah. Preden je tovorni ali potniški vlak odpeljal z začetne postaje, je bilo potrebno preveriti tehnično brezhibnost vagonov. Karbídovka deluje na osnovi reakcije med kalcijevim karbidom in vodo, pri čemer nastaja acetilen, ki gori in oddaja svetlobo.
1954 Podcerkev – Viktor in Justin
Med neobjavljenimi starimi slikami sem zagledala ta dva fanta, mimo katerih ne morem, čeprav sta bila zame že takrat prestara – imela sem največ štiri leta ali še raje manj, ko je slika nastala … Justin z lasmi v barvi grive njegovih konj in Viktor, kodrolas in nekoliko rdečkast, sta pojavi iz mojih zgodnjih podcerkavskih dni, ki so že tako zelo daleč, da je čudno, če se še česa spomnim.
Rakek 1976/77 – Otroški pevski zbor
Otroški pevski zbor osnovne šole Rakek, v šolskem letu 1976/77, z zborovodkinjo Danico Devinar, poročeno Štefančič. Pevski zbor so sestavljali učenci od prvega do četrtega razreda.
1985 Rakek – Kozjereja, slovenska srnasta koza 3/3
Kozel slovenske srnaste koze
Slovenska srnasta koza je tradicionalna pasma koz v Sloveniji. Je najštevilčnejša pasma koz ter je razširjena po celotnem območju države. Spada med evropske alpske pasme koz in je izrazito mlečna pasma. Živali imajo kratko in gladko dlako, ki je pri samcih lahko daljša na vratu in po hrbtu. Osnovna barva plašča je sivorjava do rjavordeča, včasih tudi temnorjava, s črno progo po hrbtu, s črnimi ušesi ter črnim vrhom repa. Pojavljajo se rogate in brezrožne živali. Koze so težke od 50 do 70 kg in v vihru visoke od 70 do 80 cm. Kozli so v povprečju težji za 20 kg, lahko pa dosežejo tudi več kot 100 kg. Višina vihra pri kozlih je med 80 in 90 cm. V povprečju slovenska srnasta koza priredi 450 kg mleka v laktaciji s 3,2 % mlečne maščobe in 3,0 % mlečnih beljakovin V dobrih pogojih reje lahko dajo tudi več kot 500 kg mleka v laktaciji.
Živali so odporne, dobrega zdravja in kar je najpomembnejše, tudi v slabih pogojih reje ohranjajo dobro prirejo. Pasma je primerna tako za pašno rejo na strmih površinah kot tudi za hlevsko rejo.
1959 Dolenja vas – Konji in ribičija na vasi
Na tej fotografiji se je pred domačo hišo fotografu Vinku Toniju nastavila družina Leskovec, po domače Farbarjevi, iz Dolenje vasi. Leta 59 se je bilo fotografirati nekaj posebnega, zato so se lepo in ponosno nastavili in čakali na znameniti ” škloc “. Na sliki so z leve:
- hči Ana
- mama Ančka
- oče Ludve
- sin Ludve
- s konjema, vpreženima v voz, in z gajžlo v roki pa je sin France
Vsi trije moški so pokriti, saj je tedaj prevladovalo prepričanje, da je moški brez pokrivala na glavi na pol nag. V to je bil še leta 1975 prepričan naš stari oče, ko sem med počitnicami razoglav hodil okoli njihove hiše.
1934 Martinjak – Nabor
Naborniki iz leta 1934 v Martinjaku. Vsi potrjeni, vsi resni, še godec, ki ni bil prepoznan.
- Sedijo: Jože Urbas – Jožefov, Janez Turk, Lojz Matičič – Mhonov.
- Stojijo: Tone Rožanc – Lenčkov, Anton Rožanc – Susmanov, brat Ane Rožanc, poročene Pakiž, stric Janeza Pakiža.
1975 Studeno – Mežnarija
Cerkev sv. Janeza Krstnika na Studenem spada med najstarejše bloške podružnice. Stoji na pobočju hriba Završje nad vasjo na okoli 800 m nad morjem. Prvič je v pisnih virih omenjena l. 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti. Omenjal jo je tudi polihistor J. V. Valvazor. Župnik Jakob Okorn je l. 1811 studensko cerkev skupaj s cerkvami na Hudem Vrhu, na Volčjem, v Velikih Blokah in pri Sv. Duhu uvrstil med najstarejše bloške podružnice, katerih starosti pa ni mogel natančno ugotoviti. Pod zvon sv. Janeza Krstnika na Studenem spadata tudi vasi Glina in Radlek. Za tako častitljivo cerkev se je spodobilo, da je v vasi imela svojo mežnarijo in mežnarja.
Skušala sem ugotoviti čas posnetka na tej sliki iz spominskega albuma babnopoljskih kolonistov na Štajerskem. Po oblekah in frizurah bi bilo lahko leto 1945 – pozneje nikakor ne, saj je v začetku leta 1946 slika že romala s kolonisti v svet. Na zidu šole na levi je naslikan obraz, ki bi lahko bil kdorkoli – italijanski kralj Emanuel III, Tito ali še kdo iz Stare Jugoslavije, kar sicer ni verjetno. Pomagal je urednik z večjo povečavo in ugotovitvijo, da je na sliki najverjetneje italijanski kralj, saj je na ometu pod obrazom viden tudi napis REX, kralj. To umešča nastanek slike nekam med leti 1941 in 1945 ali celo ožje, v čas italijanske okupacije med 1941 in 1943. Na njej je 41 otrok in zadaj med vrati domnevno dve učiteljici. Učitelj Konc je bil najbrž na tej strani fotografskega aparata. Ali pa je slika italijanska, podobno kot nekatere druge iz medvojnega časa? Otrok na sliki, ki bi danes imeli okoli 95 let, ne poznamo, so pa najbrž vsi Babnopoljci.
Stare slike 