1928 Markovec, Beli malen – Most je zgrajen
Še pred zimo je gradbenikom uspelo dokončati most na novi cesti, ki varno pred poplavami povezuje Stari trg, Beli malen in Viševek in to z vsemi konopietami.
Kaj so konopiete? Po temeljitem terenskem povpraševanju je oče belmalenskega zeta pojasnil, da so to vse gradbene pritikline ob cesti: ograje, konfini, škarpe, nasutja in kar je še takega. Tu se vidi ograja mostu in kakih pet lepo izklesanih obcestnih kamnov, ki preprečujejo, da bi voz po nesreči zdrknil pod cesto.
Na levi se vidi Beli malen, ob njem stari most in njegove lepe štiri kamnite kolone. Čezenj, pred mlin in nato strmo v klanček vodi stara kolovozna pot. Krasna slika, ki poleg dveh mostov prikazuje še dovoz na belmalensko dvorišče, hišo z mlinom, katerega vhod je skrit za ograjo starega mostu, košček gospodarskih poslopij zadaj, na drugi strani novega mostu pa strehi Kodelove in Okoliševe hiše. Zima je pošteno pobelila prizor, a sneg je bil najbrž moker, saj so strehe že kopne, vodostaj v Obrhu pa razmeroma nizek.
Begunje 1963/64 – 4. razred, vozači ali hribci
4. razred Osnovne šole v Begunjah pri Cerknici je bil leta 1964 precej številčen, kajti že drugo leto zapored so se v navedeno osnovno šolo vključili tudi vozači ali zaničevalno “hribci”, kot so nas poimenovali sošolci iz Begunj in Cerknice. Zaradi teh zmerljivk nam je pogosto zavrela kri in smo se stepli. Jaz sem bila vedno prva in najhujša med pretepači, kot sem to bila že v prejšnji šoli in tako je bilo vedenje v spričevalu vedno ocenjeno s komaj štiri. Pretepala pa sem se tudi, če se je kdo spravil na mlajšega ali nebogljenega “hribca”. Tako smo pač funkcionirali še ne ukročeni hribci.
1937 Planina – Pirhi in aprilski prazniki
Sem malo zašla, grem takoj nazaj. Torej: surova jajca skuhamo, pobarvamo. Hec pa je, kot je videti na razglednici, ko se iz teh pobarvanih jajc zvalijo piščančki. Glih za tolk neumne nas pa res ni treba imet, ker če ne drugega – ni lepo.
1975 Cerknica – Protiturški tabor
Skica srednjeveškega protiturškega tabora v Cerknici je delo Petra Fistra, objavljena leta 1975 v njegovi knjigi Arhitektura slovenskih protiturških taborov.
1964 Iga vas – Smuči
Vida Brodarič por. Ožbolt in Jožica Hribar por. Novak sta se slikali ob cvetočem grmu med počitnicami po končanem prvem letniku poklicne šole. Vida je obiskovala frizersko, Jožica pa trgovsko šolo. Ker je bila Vida članica fotografskega krožka pod mentorstvom Jožeta Bergleza, ju je najbrž slikal nekdo od članov. Jožica se je za to priložnost oblekla roza jopico in teritalko, ki je bila takrat moderna, Vida pa ji je parirala z lepim nabranim krilom z atraktivnim vzorcem in nežno majico v eni od barv, ki so bile v krilu.
1947 Rakek – Alojzij Wimmer (1902–1954)
Alojzij Wimmer se je rodil 6. 5. 1902 v Postojni, očetu Matiji (roj. 19. 2. 1860) in mami Ani Wimmer (roj. Matičič 10. 7. 1861) v številni družini, umrl je 18. 6. 1954 na Rakeku.
Poročil se je z Vido Urbas, po domače Grmkovo z Rakeka.
1930 Snežnik – Na lov
Snežniška gospoda se odpravlja na lov. Lov in ribolov na snežniškem posestvu nista predstavljala močne gospodarske panoge oziroma nuje. Lov je bil cenjena zabava. Tja je na lov zahajal sam cesar Franc Jožef I., z ribolovom pa niso imeli veselja. V grajskem ribniku in bližnjih potokih so lovili za grajsko kuhinjo.
1914 Št. Peter/Pivka – Andrej Janežič
Andrej Janežič, tast Alojza Tomca, je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko že leta 1914. V svojih spominih, zabeleženih okoli leta 1986, ga omenja tudi Matevž Mlakar, Lohnetov oče iz Markovca, prav tako avstro-ogrski vojak, ki pravi, da so takoj za aktivnimi vpoklicali letnike 1894, a očitno med njimi precej zgodaj, dober mesec po začetku vojne 28. julija 1914, tudi Andreja Janežiča – mogoče zato, ker je bil častnik:
In pred mano je bieu ne vəstierəngə Jakob Baraga pa Enžicou Luojze s Kozarəšč, kə še dandənəs žəvi, muoj lajtnək. … Ja… Enžicou stric, tuolku star kə jest; Janežič Andrej – uan je pa umaru; Tamažavəc … “
Cerknica 1953/54 — 1. razred
Fotografija je nastala neko jesensko popoldne, ker so takrat učenci od prvega do četrtega razreda obiskovali pouk popoldne. Prav hladno ni bilo, saj so nekateri fantje bosi in samo eden je v dolgih hlačah.
Učenci so se postavili na šolsko dvorišče šole na Parizanski cesti v Cerknici. Zdaj rečemo tej šoli stara šola.
1952 Stari Kot – Prvo sveto obhajilo in birma
Ivančav Lojze (Alojz Miklič) iz Starega Kota je imel po vojni fotoaparat, ki ga je pred slikanjem prekril s črnim pregrinjalom. Ta sličica je produkt tega aparata, otroci in mamici so mu bili za posnetek zelo hvaležni. Ostal je spomin na povojne čase, ko se je bilo treba zelo potruditi, če so hoteli otroci opraviti ta sveti zakrament. Lojze jih je slikal nedaleč stran od njegovega doma na Pavličkovem vrtu pred hišo Valerije in Ludvika Ješelnika.
