1971 Ljubljana – Študentsko naselje
Do nastanitve v Študentskem naselju pod Rožnikom v Ljubljani ni bilo prav enostavno priti. Po končani TŠSS leta 1969, se nas je kar nekaj vpisalo na Fakulteto za strojništvo. Tisto leto so reorganizirali študij strojništva v višješolsko in univerzitetno smer. Veliko dijakov tehnične šole nas je bilo prej v internatu na Vidovdanski ulici in prva misel pred študijem je bila selitev v Študentsko naselje ali Akademski kolegij. Z bratrancem Tonetom sva bila v naselje sprejeta v prvem razpisu. Teoretično super. Vendar se stare bajte niso tako hitro odločale za izselitev iz naselja, kot je bilo predvideno. Študij se je rad zavlekel, po sredi je bila kakšna mlajša kolegica, enostavno so vlekli in velikokrat postali ilegalci. Mi bruci z odobrenim bivanjem smo jim dali svoje ime v dobri veri, da bodo čim prej končali in nam res prepustili mesto. S Tonetom sva bila v začetku prvega letnika tako na čakanju pri Borovcovih iz Nove vasi, ki so imeli hišo na Gerbičevi ulici. V naselje sva hodila na kosilo in večerjo.
Čez zimo se je le naredil prostor in vselila sva se pod Rožnik v 4. blok. To je bil pravi čebelnjak študentov vseh študijskih smeri, razen medicine, narodnosti in uspešnosti študija. Po krajšem bivanju v četvorki je Tone dobil cimra Jovota, študenta gradbeništva iz Like, Živko, najin kolega iz tehnične šole in internata, se je po bivanju v steklenki vselil k Hiđiju, Palestincu, dolgoletnemu študentu farmacije, jaz pa sem se po četvorki preselil h Stojanu, študentu ekonomije s Krasa. Študija strojništva na novo postavljeni višješolski smeri smo se resno lotili.
Cerknica 1977/78 – 2. c razred
Cerknica, šolsko leto 1977/78, razredničarka Ivanka Štrukelj in 2. c razred slikani pred osnovno šolo Cerknica.
Srečanje anglo – ameriške vojne misije s člani štaba 9. korpusa, Lokve na Trnovski planoti julija 1944. Foto Čoro Škodlar.
Anglo-ameriški zahodni zavezniki so od leta 1943 naprej jugoslovanske in slovenske partizane obravnavali kot del skupnih zavezniških sil v boju proti nacifašizmu in z njimi navezali neposredne stike. V Glavni štab slovenske partizanske vojske je prva zavezniška misija prispela leta 1943, na območje Četrte operativne cone za Koroško in Štajersko pa spomladi 1944. Sicer pa je bila njihova glavna naloga obveščevalna dejavnost ter usklajevanje vojaškega sodelovanja med zavezniki in partizani.
1954 Trst – Jadranski koledar
Jadranski koledar je bil vsakoletni zbornik, ki je izhajal v Trstu od leta 1951 do leta 2011. Bil je nadaljevanje publikacije Koledar osvobodilne fronte za Svobodno tržaško ozemlje.
Enako fotografijo s trinajstimi možmi, kot je prilepljena v spominskem albumu, namenjenem prebivalcem Babnega Polja, ki so se v povojnem razdejanju leta 1946 odločili za selitev na Štajersko, je objavil Janez Kebe v knjigi Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996.
Nekomu, ki ni bil pozoren na obseg dolgotrajnega in množičnega odhajanja Notranjcev na delo v Francijo, lahko nekaj pove že število ohranjenih fotografij in prispevkov na tej strani – najmanj deset jih govori o tem. Da se je slika znašla v albumu odhajajočih na Štajersko pa se prav tako zdi pomenljivo, kot bi jim govorila: “Če vam bo kdaj težko, se spomnite, kako je bilo tem našim garačem na tujem. Vi boste delali na svojem, zase in med ljudmi, ki govorijo isti jezik.” Seveda pa je bila slika tudi spomin na znance in sorodnike, od katerih morda nekateri niso preživeli vojne.
Ulaka 1965 – Razširjena družina Mramor
Družinska slika razširjene družine Mramor, Jeršanove iz Ulake, opisana s strani najmlajšega, takrat še nerojenega Ludvika. Spredaj najmlajši je Ludvikov brat Alojz Mramor, sledi sestrična Marija-Mija Štritof (Slugovo) in še bratranec Alojz Hiti (Lovranovo). Za njimi sedita njegova stara starša in glavi družine, Johana in Alojz Mramor. V tretji vrsti z leve je najprej njuna hčerka Zofka Mramor. Sledi noseča Ludvikova mami Anica in za njo njen mož Alojz, edini sin stare mame in starega očeta. Tretja je hčerka Francka in zadaj njen mož Ludvik Štritof s Slugovega in pred njima je njuna hčerka Anica Štritof. Na koncu sta še hči Ivanka in ob njej mož Alojz Hiti z Lovranovega. Na sliki manjkajo še tri hčere. Dve sta bili pri nunah in nista mogli domov, kadar koli bi si zaželeli. Tretji, ki je bila poročena na Bledu, pa je bila verjetno kriva za odsotnost prevelika razdalja. Za Jeršanovo družino se lahko reče, da je bila zelo pobožna in prijetna družina. Ena izmed nun je dočakala častitljivih 100 let in 1 mesec.
1971 Cerkniško jezero – Piknik na jezeru
Kar je bil za Nemce Volkswagnov hrošč, je bil za Jugoslovane fičko – narodno vozilo. Bil je majhen, imel je 25 konjev in bil je cenovno dostopen.
1962 Ljubljana – Lokomotiva Breda
Nekoč, desetletja nazaj, so železničarji lokomotivam dajali prav posebna imena, ki so se obdržala vse do danes. Preveč suhoparno se je v službi ali v družbi pogovarjati le o lokomotivskih številkah, saj je vsaka lokomotiva imela 6 osnovnih števk. Italijanska lokomotiva serije JŽ 361 je dobila vzdevek Breda po tovarni Ernesto Breda, ki jo je proizvajala.
Rakek 1979/80 – 8. a razred
Osnovna šola Rakek in 8. a razred v šolskem letu 1979/80. Razredničarka je bila Danica Štefančič, pridružila se jim je še mlada učiteljica Antonija Meden.
1942 Babno Polje – Nune z dečki
Pepca Strle z Babnega Polja hrani tudi to, sicer tehnično bolj revno sliko, na kateri je 24 razoglavih dečkov, ki jim je fotograf nedvomno ukazal tako, saj nekateri ubogljivo držijo v rokah svoje kape in eden celo očitno prevelik klobuk. Z njimi sta dve nuni in duhovnik. Glede na spomin lastnice te slike in druge podobne, o katerih smo uspeli najti nekaj podatkov, smemo trditi, da je ta nastala ob isti priložnosti v času, ko so na Babnem Polju v Čopovem gradu bivale nune uršulinke.
Zelo podobna fotografija je bila na tej spletni strani že dvakrat objavljena (prvič in drugič), povezana pa je tudi s prispevkom 1941 Babno Polje – Madre Maria Klinar OSO.
Stare slike 