1979 Novi Kot – Dolina in naša gmajna
To je Dolinarjeva domačija, kjer se je kot najmlajši otrok v družini leta 1919 rodila moja mama Doroteja – klicali so jo Dorica. Od te, pred vojno zelo lepe domačije, so ostale samo razvaline. Vojna vihra pa ni pustila krutega pečata samo tu, ampak v obeh vasicah – Stari in Novi Kot. Vaščani nismo izgubili samo več kot sto sokrajanov (žrtve taborišča na Rabu, padli borci in talci), ampak smo bili oropani za bogato vaško dediščino. Ostali so nam samo ljudsko izročilo in geni delovnega človeka.
V ozadju so razvaline Podleščeve domačije. Tu je živela številna družina, ki se po vojni ni vrnila, da bi obnovila dom. Otroci so se razkropili po Sloveniji. Najdlje je odšel Anton Mihelič – le-ta si je gnezdo spletel v Angliji. Zadnja desetletja pa je vzorno obnovil domačijo Franci Vesel – sin Olge Mihelič por. Vesel.
Zadaj na levi strani je s smrekami obdan del Vedkovega grunta. Hribovje v ozadju na levi strani je hrvaško, na desni pa slovensko z najvišjim vrhom Gredl.
Sliko je sestra Ivanka Mihelič por. Morosini namenila bratu Tonetu, ki je živel v Angliji.
Mama je večkrat rekla, da je Dolina srce Novega Kota, ker je bilo skupaj veliko obdelovalne zemlje, bila je globoka brez peska in kamenja. V petdesetih in šestdesetih letih so bile postopoma preorane vse njive. Slika je nastala po prvi košnji. V sredini je njiva detelje, pri prvi košnji smo na njej naredili preko štirideset ostrnic. Ob spodnjem desnem kotu je zelnik (zelje in koleraba) in krompir. Danes bi divje živali uničile ves pridelek, takrat pa ni bilo narejene nobene škode.
V Dolini sem med študijem (šestdeseta leta) preživela večji del poletnih počitnic. Pomagala sem staršem pri košnji. Takrat smo še vse delali ročno. Ker sta starejša brata služila vojsko, je večji del težjega dela padel na moja ramena. Kasneje je ata kupil kosilnico in delo je bilo lažje.
Glede na poraščenost z drevjem sklepam, da je fotografija nastala v zgodnjih sedemdesetih letih. Ata je zelo pazil, da se travniki ne bi zarasli z drevjem. Danes gozdna meja sega do njiv. Domnevam, da je fotografijo posnel Franc Mihelič. Slikal je od Podleščeve domačije proti Vrzelu. Prejšnja pa je bila posneta ravno obratno. Vrzel je skrajni ravni del v ozadju. Na drugi strani Vrzela je Žrvampova domačija.
To je naša gmajna – naše prostranstvo, naše bogastvo. Obdarovani smo z naravnimi lepotami, kraj je poln rastlinskega in živalskega bogastva, je kraj sožitja kultur, kraj srečevanj. Raznoliko pokrajino pa bogatijo tudi domačini, ki z živahno »binklarščino« izkažejo dobrodošlico obiskovalcem. Gmajna je bila meni in mojim sovrstnikom vrtec, predšolska vzgoja in enajsta šola kot Cankarju pod mostom. Kot pastirji smo spoznali moč in zakonitosti narave, utrdili smo medsebojne odnose – prijateljstva so ostala do danes, do potankosti smo poznali vedenje in potrebe živine že po njihovih kretnjah in glasovih. Rada se spominjam teh časov in ponosna sem, da sem bila del tega življenja.
114 ha je površina gmajne Novega Kota, ki je sedaj last agrarne skupnosti (AS). Če bi se delila med lastnike gmajnskih pravic, bi se delila po številu deležev. Najmanjše število deležev gmajnskih pravic je manj kot ena stoštirinajstina, največja pa cca. osem stoštirinajstin.
Vodstvo AS vodi upravljanje z deleži zelo korektno. UOAS je v svoji sredi izvolil gospodarja, ki skrbi za vzdrževanje gozdnih površin. Je povezava med UOAS in gozdarji. Denar od prodanega lesa se pravično razdeli po deležih.
Ker se je gozd razrasel do hiš in cest, je AS poskrbela za posek in mulčanje približno 15 m širokega pasu na levi in desni strani ceste. S to izvedbo je vsaj delno vrnila prvotni izgled gmajnske površine.
Gmajna je bila pred denacionalizacijo namenjena izključno za pašo živine. Kdor ni imel cele gmajnske pravice in je pasel na gmajni večje število živine, je moral koriščenje doplačati z denarjem, ali pa je moral gostiti črednika dlje kot ostali.
Gmajna za pašo ne služi že več kot petdeset let. Močno se je zarasla z iglavci (prevladuje smreka), postala je strnjen gozd in dom številnim gozdnim živalim, ki so postale dnevne obiskovalke vasi (medved, volk, srnjad, jelenjad …).
Vaščani, nekdanji pastirji, ki so danes v zrelih letih, se življenja, ki so ga preživeli na gmajni, s ponosom spominjajo. Že pred leti so v spomin na pastirske čase pod »kasarno« postavili spominsko obeležje PASTIR, ki je iz hrastovega lesa. Oblikoval in podaril pa ga je vasi g. Branko Žunič – ljubitelj in opazovalec narave, vsestranski umetniški ustvarjalec in v prvi vrsti deloven človek.
Slovarček:
- kasarna: hiša, danes razvaline, kjer so se pred vojno zadrževali vojaki
- binklarščina: narečje, ki ga govorijo v Binklu ali Novem Kotu
Viri:
- Irena Klepac
Kraj: Novi Kot
Datum: avgust 1979
Avtor: Ivanka Mihelič por. Morosini in Franc Mihelič
Zbirka: Franci Vesel
Skenirano: 5. 4. 2024
Oblika: 3 fotografije
1912 ZDA/Pudob/Podlož – Puška vinčestrka
Slavna puška na sliki, ki jo je napravil Franc Zabukovec, je iste znamke kot tiste, s katerimi je na Indijance streljal John Wayne v filmih in pozneje Indijanci nazaj, pa menda Old Shatterhand in Vinetou … obstajajo neštete zgodbe o tej puški in spodaj je ena od njih. Napisal jo je Rajko Martinčič.
1922 Cerknica – Paša
Na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja piše, da slika predstavlja pašo koz nekje na cerkniškem. Slikal je Fran Vesel, datum pa je zelo natančno zapisan – 28. maj 1922.
Rakek 1975/76 – Pevski zbor OŠ Rakek
Številčni pevski zbor osnovne šole Rakek in zborovodkinja Danica Devinar, poročena Štefančič. Zbor je bil sestavljen iz razredov višje stopnje, kar pomeni štiri generacije. Zato bomo prepoznavanje posameznikov preskočili.
Ponatis »Slovenskega vzornika pasemskih kuncev« sta pripravila Jože mag. Jurgec in Anton Žumer. Priročnik vsebuje podrobna navodila za ocenjevanje s pravilnikom o razstavah, gojitvi, odbiri in označevanju kuncev. Na zaključku pa še Pravilnik sekcije gojiteljev kuncev.
Kunec ali zajec? Kakšne so glavne razlike?
Čeprav sta si na prvi pogled zelo podobna, se zajec in kunec razlikujeta v tako veliki meri, da med njima ni mogoče niti gensko križanje – parjenje!
Zajci: so navadno (vendar odvisno predvsem od pasme kunca) nekoliko večji, bolj slokega telesa z daljšimi nogami in daljšimi ušesi, močne zadnje noge, hrana drevesne skorje, lupine, rastlinski poganjki, življenjski prostor polje, vedenje samotar, uren.
Kunci: ušesa kratka, noge kratke, hrana rastlinska stebla, trava, zelenjava, življenjski prostor grmovje, vedenje živi v skupini, gib počasen.
1945 Dachau – Taboriščna obleka
V taborišču Dachau so zaporniki nosili značilne zaporniške obleke, ki predstavljajo pomemben materialni vir za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema. Ne gre le za kos oblačila, temveč za del organiziranega mehanizma nadzora in administracije. Njena oblika, material in oznake so bili natančno določeni.
1931 Logatec – Vozniški dokumenti Franca Pelana
Zanimive stare dokumente iz družinskega arhiva Pelanovih je fotografiral oziroma skeniral Miloš Toni. Med njimi so tudi ti, ki pričajo o poklicni poti šoferja v Stari Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno.
Franc Pelan, Odamčkov iz Loža je imel 23 let, ko je v Ljubljani leta 1931 opravil šoferski izpit v Oblastveno koncesionirani enomesečni šoferski šoli Gaberščik. O tem, kako je postal in služboval kot šofer, se je v družinskem arhivu Pelanovih ohranilo nekaj zanimivih dokumentov.
1943 Rakek – Žigi
Razloga za ta prispevek je sokolje oko mojega nezakonskega moža. Takoj, ko je odprl Slivniške poglede na strani s prispevkom o osnovni šoli Rakek, je dejal: »Sem že našel dve napaki.« In takoj je dodal, da ne v tekstu. Tekst je brezhiben tako slovnično kot vsebinsko. On je specialist za napake. Iz aviona bi jo videl. Zdaj veste, kako je meni, kadar pregleduje moje prispevke. S tem, da jaz dobim še pridigo in pripombe na vsebino.
1958 Cerknica – Društvo gojiteljev malih živali 1/3
Zgodovina vzgoje in reje malih živali
Anton Lehrman, perutninar, rojen 1876 v Avstriji, umrl 1910 v Ljubljani. Zaposlen je bil v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču. V Bistrici pri Tržiču je ustanovil prvi kranjski perutninarski zavod, za tisti čas zelo moderno opremljen. Prirejal je strokovna predavanja o gojenju malih živali. 1907 ga je preselil v Ljubljano. Leta 1908 je nastopil kot strokovni vodja perutninarskega zavoda v Šiški. Bil je ustanovitelj in predsednik »1. kranjskega društva za rejo malih živali«. V sodelovanju z živinozdravnikom Petrom Miklavčičem je med leti 1906-1908 urejal Prvi slovenski mesečnik strokovno revijo »Perotninar« – I. slovenski ilustrovan mesečnik za umno perotninarstvo s priveskom za umno rejo vseh malih domačih živali. Članki v njem so bili za tisti čas na evropski ravni. V obdobju pred prvo sv. vojno ga lahko štejemo za največjega strokovnjaka na področju gojenja malih živali pri nas.
V oddelku »umna« reja vseh malih domačih živali so lepo opisani »srebrni kunci«. Zapis se začne: Srebrni kunec, eno najstarejših in najbolj poznanih plemen, ima svoje ime po svojelastno – srebrno barvnem kožuhu. Sledi podroben opis s sliko kunca.
Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali od leta 1983 dalje najbolj zaslužnim gojiteljem podeljuje plaketo Antona Lehrmanna, od leta 1988 pa istoimenske zlate, srebrne in bronaste značke.
1963 Dolenja vas – Vzdrževanje kosilnice BSC
Na sliki je pogled na kosilnico BCS, kot ga vidi njen voznik. Kot pri vseh motornih kosilnicah tega tipa je voziček na desni strani in to iz čisto praktičnih razlogov. Kosec je moral imeti pregled nad grebenom, na desni strani je opazoval, kje je meja s sosedom ali še stoječo travo, na strmini je s tem imel boljše težišče, izdelovalci pa so imeli z vozičkom na eni strani najmanj problemov. Na sredini slike so ročice za brzine, špero, vklop košnje in ročno zavoro, od sedeža proti ročicam pa se nahaja mehanizem za zaklop grebena, da je bil med vožnjo v zraku. Z leve cevi grebena pred motorjem v obliki štrika visi pol zaganjača, pol pa ga je običajno sedelo na sedežu kosilnice. Omeniti moram še škatlo za orodje, ki se nahaja tik ob levem kolesu, ob desnem pa letev za pogon kline z zobmi in pa seveda dva plastična čepa cevi na koncu obeh lesenih ročajev. Levi s sklopko in ročico za plin ter desni z zavoro za vsako kolo posebej. Čepa sta po 63. letih skoraj taka, kot ob nakupu leta 63. Taljanska kvaliteta. Takrat so bili Kitajci še na bambusu.
Stare slike 