Skip to content

1960 Lož – Pred Patrnaštovo hišo

17. 01. 2017

rrrHišo, ki se ji je najprej po domače reklo Patrnaštova potem pa Bravcova (od kakega leta 1925 naprej), je aprila 1960 fotografiral Vinko Toni. V njej je še globoko v 19. stoletju živel Jakob Morelj iz Slovenske vasi pri Pivki, ki je domačijo podedoval, za njim pa njegovi potomci. Eden od njih, Janez Morelj, se je poročil s Terezijo Ovsec iz Vrhnike, ki je kot porodniška babica dobila vzdevek Mam∂ka. Pozneje je Mam∂ka imela drugo hišo na robu Loža, ki pa je bila požgana, zato domnevamo, da je v tej hiši Mam∂ka spet živela po vojni skupaj s hčerino družino. Hiša, od koder je bil doma Janez Žan Bravec, mož Mam∂kine starejše hčere Marije, je bila Bravcova gostilna na koncu Loža (ali začetku, gledano iz cerkniške smeri). Ampak tisto je že druga slika in druga zgodba.

Ženska, ki stoji med vrati, je Mam∂kina hči Marija Bravec, mati Mimi in Franceta, na dvorišču in stopnicah pa sta njena vnuka ter Odamova otroka iz soseščine, tudi sorodnika po snahi. Zadaj se vidi turn cerkve svetega Petra v Ložu, pred njim pa starodavno župnišče, ki je tedaj služilo kot stanovanjska zgradba. Hiša je postavljena v strmini in do vhoda vodijo kamnite stopnice, okence na levi spodaj pa daje slutiti, da je bil tudi tam nek prostor, mogoče klet ali hlevček.

rrr Od leve so na sliki:

  • Miloš Toni,
  • Marjana Toni,
  • Sanda Mlakar,
  • Miro Mlakar,
  • v vratih pa Marija Bravec.

Miloš in Marjana sta najbrž prišla s starši na obisk na materin dom, vrstnika Miro in Sanda pa sta se prišla igrat in družit kot to otroci pač radi počno.

*

Ker pa je bila Mam∂ka porodniška babica, naj tu prilepim nekaj spominov in pripovedi, ki se navezujejo na rojevanje otrok. Vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, spočetjem, nosečnostjo in porodom, je bilo stoletja še do nekaj desetletij nazaj zapredeno v mrežo skrivnosti in tabujev. To je bila tema, ki je bila grešna in umazana, o njej se ni govorilo v spodobni družbi, še posebno pa ne pred nedolžnimi otročiči. Če pa že, samo v šifrah.

Kadar je pogovor nanesel na temo, ki po njihovem mnenju ni bila za otroška ušesa, so se udeleženke pogovora – večinoma so bile to same ženske – opozarjale: “Oblačno je!” ali pa “Tukaj nismo vsi obuti!” in pogovor je postal še bolj skrivnosten ali pa je krenil v drugo smer. Če so ženske med klepetom ob vodnjaku ali na perišču domnevale, da je katera od sosed noseča, so rekle: “Menda je XX spet TAKA!” Ko je šla rodit, se je reklo: “Je šla v Rim!” In če smo hoteli vedeti, kje je to in zakaj je odšla, so rekli: “Otroka je šla kupit!” Kajti otroke se je v mojem času vedno kupilo. V petdesetih letih so ženske že pogosto hodile rodit v porodnišnico. Mene so “kupili” v Ljubljani na Šlajmerjevi ulici, domov pa so me po enem tednu pripeljali do Rakeka z vlakom, potem pa na avtoštop, ki se mu takrat še ni tako reklo – s kamionom, ki je peljal pesek proti Cerknici in se je v njem neznansko kadilo. Tako so mi povedali čez leta.

Ko sem pozneje, ko smo bili že v Podcerkvi, spraševala teto Štefko, od kod sem prišla, mi je takole razložila: “Nekoč je šla tvoja mama plenice prat v Grintovec (hudourni izvir pod vasjo). Ko je izpirala plenico, se je vanjo ujela ribica in mama jo je prinesla domov. Ko je plenico odvila, je bila pa v njej majhna punčka in to si bila ti!” Toliko, da se ve.

Velikokrat so v zvezi s prinašanjem otrok omenjali štorkljo, vendar je nikoli nismo videli in tudi ne vedeli kakšna je, nihče nam je ni znal pokazati ali opisati dovolj nazorno. Štorkelj tukaj enostavni bilo, da bi nam pokazali kakšno … Bolj prepričljivo je zvenelo tisto o trgovini. Ko sem hodila v prvi razred, sem še vedno verjela v ribice iz Grintovca, štorklje, trgovine z otroki v Rimu … v Miklavža pa ne več, čeprav naj bi tudi kdaj prinesel kakšnega otroka. Če pa je kak moški imel odpeto vautaro, so ga hitro opozorili: “Trgovino imaš odprto!” in ko sem vprašala, zakaj rečejo vautari trgovina, je nekomu ušlo:

” Ta je pa za mulce prodajat!”… Več ni bilo mogoče izvedeti – kot da so jim jeziki zmrznili, samo nasmihali so se kakor v zadregi. No, nekoč sva se s sosedovo Jožo, ki je bila že velika, saj je hodila v tretji razred, učili voziti kolo nad štango, pa me tam med sadovnjaki nenadoma vpraša:

“Pa ti veš od kod pridejo mulci?” Malo presenečena sem začela o Grintovcu, ribicah in trgovini, pa me prekine:

“Ma, ne!! Mami v trebuhu zrastejo!”

“??”

“Ja, in ko je mulc dovolj velik, se pa popek odveže in pride ven!… Pa ne smeš nobenemu povedati!” … Obremenjena z novo skrivnostjo sem tiho izginila domov in še dneve premišljevala, kako je s tistim trebuhom in popkom, ki se odveže. In kako, da mulc kar zraste. Še dobro, da samo mamam.

Ko sem bila malo večja, se je že dalo tu in tam kaj prebrati, kako je s temi rečmi, a nam seveda še vedno marsikaj ni bilo jasno …

Našla sem zapis pripovedi Polovnikovega ata, ki se je spominjal, da je bilo v njegovi mladosti pri njih nadvse svečano, ko so pričakovali rojstvo novega družinskega člana. Poleg babice so poklicali tudi kuharico, ki je poskrbela za dober obed ne le za porodnico, ampak za vso družino. Otrokom so pojasnili, da bo Jezušček prinesel angelčka v hišo in ko se je otrok rodil, jim ga je babica – “Lepa ženska”, je rekel pripovedovalec – pokazala: “Jezušček ga je prinesel. Tonček mu je ime!” Slovesno vzdušje je trajalo še nekaj časa, saj so botri otroka takoj ali vsaj čim prej nesli h krstu in temu je spet sledila pojedina. Otroci so dobili majhne pogačke, porodnica pa veliko pleteno pogačo iz mlečnega testa. Zaklali so kokoš in porodnici postregli s kurjo juho.

V Kotu pri Ribnici, kjer je bila doma Petračeva mama, je bilo malce drugače: “Z bratom so naju zaprli v zgornjo sobo in tam sva morala čakati, da bo Sveta žena prinesla k nam dojenčka. Odprla sva okno in vpila po vasi: ‘ Pri nas imamo pa mládu, pri nas imamo pa mládu!’ Jadrno so naju vsi zgroženi utišali: ‘Kaj bo pa Sveta žena rekla!!?”

Tudi sicer je pogosto veljalo, da dojenčka prinese v hišo babica ali Sveta žena ali kakor so ji pač rekli. Za globovško babico so rekli otrokom, da dojenčke ulovi v nekem studencu in jih prinese v kovčku … Imela je izjemen privilegij, saj se dojenčki nikoli niso prikazali nikomur drugemu, sploh pa ne otrokom, naj so jih še tako klicali in vabili … tako se je spominjal Petračev ata.

Obiski – največkrat mati, botra ali teta – so porodnici prinesli v dar kokoš, živo ali zaklano, črnega vina in sladkorja – same krepke hrane, da si bo hitro opomogla in poprijela za delo, pa da bo imela zdravo kri in veliko mleka. Dejstvo je, da je bila še pred drugo vojno umrljivost porodnic in novorojenčkov ogromna. Porodnice so v slabih higienskih pogojih in ob slabi hrani umirale zaradi izkrvavitve in infekcij, otroci pa zaradi nuotrajnce, kar je največkrat tudi pomenilo okužbo prebavil ali dihal.

Čez desetletja sem ugotovila, da so bile razlage, od kod pridejo otroci, zelo zanimive in različne iz kraja v kraj:

Na Babnem Polju jih je prezidanska babica prinesla iz čarne in skrivnostne Trebuhovice, zato je prihajala v hišo v gumijastih škornjih, saj je morala otroke loviti po vodi.

Tudi na Blokah in na Gori so otroke dobili iz studenca; tako je pripovedoval Petračev ata.

V Loškem Potoku so otroke potegnili iz kadi; celo dr. Anton Debeljak je nekje napisal, da so ga potegnili iz kadi, seveda tiste velike lesene iz hrastovih dog, v kakršnih so kisali zelje in repo.V Vrhniki in najbrž še kje po Loški dolini so otroci prihajali iz Obrha, množično pa so jih nosile tudi štorklje.

Na Bloški Polici so hodili po otroke v Veselovo jamo. Mislila sem, da je njeno ime morda samo prispodoba za nekaj drugega, pa mi je Jernekova mama, ki je bila doma s Police razložila, da je to kot soba velika jama nad Veselovo domačijo in da je v njej tudi voda … So te zgodbe o dojenčkih, ki pridejo iz vode, morda ostanki predkrščanskih verovanj, povezanih z boginjo plodnosti, mokrote itd.?

Našla sem tudi zapis o tem, kako je bilo v Kotu pri Ribnici, ko se je telila krava: “Prišel je moški, ki so ga klicali Sveti Anton. On je pomagal teletom na svet. Vsi so bili zaskrbljeni, da ne bi šlo kaj narobe in vsa družina je dolgo in glasno molila, da bi tele srečno prišlo na svet in bi si krava kmalu opomogla, saj je bila rednica družine. Glavna hrana je bilo mleko in močnik, smetano pa so prodali, da je bil kak dinar od nje.

V tem prispevku je pogled na hišo še z druge strani.

Slovarček:

  • turn, türn, tjurn: zvonik, stolp

Viri:

  • sms. ZRC-sazu.si (A. Pleterski: Baba Babnega polja)
  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004
  • Notranjski listi
  • Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem

Kraj: Lož
Datum: april 1960
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ 135

Cerknica 1963/64 – 7. a razred

16. 01. 2017
by

150322706Razrednik 7. a razreda je bil Franc Dolničar. Fotografija je nastala na dvorišču stare šole na Partizanski ulici v Cerknici. Fotograf je bil obrnjen proti Vidmu.

V razredu je bilo 8 vozačev in 20 učencev iz Cerknice ali Dolenje vasi.

več..

1955 Stari trg – Osebje Dijaškega doma

15. 01. 2017

161207055-001Na sliki je osebje Dijaškega doma v Starem trgu, ki je deloval nekako do sredine šestdesetih let 20. st., vodila pa ga je Justina Krajc.

Sliko je napravil neznan fotograf, posredoval pa Tone Avsec iz Medvod. Posneta je bila nekje v okolici nekdanje Schweigerjeve hiše, v kateri je bil internat, najbrž kar na internatskem vrtu nasproti stavbe, saj so se uslužbenci postavili med rože – tagetes in rudbekije. Zadaj se vidi nekaj zidov in delov streh, pokritih z bobrovcem, del pa z drugačno opeko, najbrž “kikindo”. Predvidevam, da so to bile strehe drvarnice in sosednje mehanične delavnice, zagotovo pa nobena ni streha bližnjega Korletovega skednja, kjer so v prvih letih Kovinsko predelovalnega podjetja Lož, poznejše Kovinoplastike, izdelovali “bergman doze” za električne instalacije. (Skedenj so nedavno podrli in pod njim našli ostanke gradenj iz 15. stoletja. Zdaj je tam parkirišče.) 

več..

1950 Rakek – Skladišče lesa

14. 01. 2017

161213126Bil je kar mrzel zimski dan leta 1950, ko so na voz nalagali les (po fotografiji sodeč je šlo za električne drogove), ki so ga iz skladišča lesa na zgornjem delu Rakeka, odpremili na železniško postajo. Ročno nakladanje zmrznjenega in spolzkega lesa, pa še navzgor, je bilo kar nevarno opravilo.

Štirje nakladači so les spravljali na voz po “legah”. Da les ne bi zdrsnil, sta ga dva delavca potiskala po legah navzgor, druga dva pa sta s podlaganjem cepina na legi preprečevala, da bi se les skotalil ali zdrsnil navzdol in poškodoval ljudi.

več..

Življenje in delo Izidorja Modica

13. 01. 2017
by

Žal smo dogodek zaradi vremena prisiljeni odpovedati.

Vabimo vas na predstavitev jezikoslovca Izidorja Modica (1984 – 1915), ki bo v knjižnici v Novi vasi v petek,
13. 1. 2017 ob 18h.

O tem, skoraj neznanem Bločanu, bo pripovedovala ga. Eva Petan iz Brežic. Modičevo življenje in delo je obdelala v svojem magistrskem delu, kamor so en drobec prispevale tudi Stareslike.  Odkrivamo nova dejstva iz ne tako daljne preteklosti.

Za Radio 94 je  zvočni zapis pogovora z Evo Petan o Izidorju Modicu pripravila Maruša Mele Pavlin.

Vabljeni!

1942 Lož – Babica Terezija Morelj – Mam∋ka

13. 01. 2017

161117851Ta lepa, nekoliko utrujena žena z vdanim in pametnim pogledom je bila ena prvih ali celo prva uradna porodniška babica v Loški dolini. Ime ji je bilo Terezija Morelj, imela pa je tudi zelo simpatičen vzdevek; rekli so ji namreč Mam∋ka.

Če je tudi ta slika, glede na to, da je fotograf isti kot pri sliki Franceta Bravca iz leta 1942, nastala leta 1942, je imela Terezija Morelj, z dekliškim priimkom Ovsec, roj. 1876, takrat že precej čez 60 let. Bila je doma od Uoščievih iz Vrhnike pri Ložu, poročena pa v Ložu z Janezom Moreljem, katerega prvi prednik je prišel v Lož leta 1836 iz Slovenske vasi pri Pivki. Ne vemo, kdaj je umrla, a okoli leta 1947 ali 1948 je še živela, saj se je je iz tistega časa spominjal mož njene vnukinje Vinko Toni. Slika je iz albuma njene vnukinje Marije, Bravcave Mimi, prepoznala pa jo je Julka, žena njenega vnuka Franceta. Po domače se je pri hiši reklo pri Paternaštravih. Mam∋ke se spominja tudi sorodnik Tone Avsec, Uoščiev, saj so mu povedali, da je prav ona pomagala pri njegovem rojstvu leta 1931 in da sta se družini tudi pozneje še žlahtali. Njena hiša še stoji pri loški cerkvi sv. Petra, desno od farovža.

več..

1942 Luckenwalde – Stalag III A (2)

12. 01. 2017

151118249Slika je nastala pri delitvi dnevnega obroka v ujetniškem taborišču. Posneta je bila verjetno poleti, saj so čakajoči ujetniki v srajcah s kratkimi rokavi in v majicah, nekateri tudi v kratkih hlačah. Obraze je stežka razpoznati, deseti čakajoči v temnejši srajci od leve proti desni bi bil lahko moj oče. Sklepam, da je bilo precej vroče. Letnica nastanka fotografije ni znana, posneta je bila lahko med poletji 1941 in 1944. Postavil sem jo v leto 1942.

več..

1958 Unec – Drevesnica na Cirju

11. 01. 2017
by

161213109V gozdni drevesnici na Cirju pod Starim gradom sem bil leta 1958 na praksi.

več..

1940 Stari trg – Poljanska dekleta

10. 01. 2017

161207054To so dekleta z Dolenjih Poljan le malo pred vojno. Kdaj in kje je bila slika posneta, lahko sklepam samo posredno po pripovedi moje mame, ki je sama v enakem okolju in obleki fotografirana na drugem posnetku. Rekla je, da se je slikala pred vojno po maši ob nekem dogodku v Starem trgu.

Tu so se zbrala dekleta z Dolenjih Poljan, z njimi pa je tudi vrstnica in prijateljica z Gorenjih. Lepo so se razvrstile pred zeleno ozadje ob cerkvi – to vem zaradi tiste druge slike, kjer je moja mama povsem enaka, v ozadju pa se vidi del razpela na južni fasadi starotrške cerkve in nekaj grmovja z enakimi listi kot tukaj.

več..

Cerknica 1967/68 – 2. b razred

9. 01. 2017

161123003Učenci 2. b razreda so se slikali za osnovno šolo v Cerknici. Le kam se jim je izgubila razredničarka?

več..

%d bloggers like this: