Ponatis »Slovenskega vzornika pasemskih kuncev« sta pripravila Jože mag. Jurgec in Anton Žumer. Priročnik vsebuje podrobna navodila za ocenjevanje s pravilnikom o razstavah, gojitvi, odbiri in označevanju kuncev. Na zaključku pa še Pravilnik sekcije gojiteljev kuncev.
Kunec ali zajec? Kakšne so glavne razlike?
Čeprav sta si na prvi pogled zelo podobna, se zajec in kunec razlikujeta v tako veliki meri, da med njima ni mogoče niti gensko križanje – parjenje!
Zajci: so navadno (vendar odvisno predvsem od pasme kunca) nekoliko večji, bolj slokega telesa z daljšimi nogami in daljšimi ušesi, močne zadnje noge, hrana drevesne skorje, lupine, rastlinski poganjki, življenjski prostor polje, vedenje samotar, uren.
Kunci: ušesa kratka, noge kratke, hrana rastlinska stebla, trava, zelenjava, življenjski prostor grmovje, vedenje živi v skupini, gib počasen.
1945 Dachau – Taboriščna obleka
V taborišču Dachau so zaporniki nosili značilne zaporniške obleke, ki predstavljajo pomemben materialni vir za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema. Ne gre le za kos oblačila, temveč za del organiziranega mehanizma nadzora in administracije. Njena oblika, material in oznake so bili natančno določeni.
1931 Logatec – Vozniški dokumenti Franca Pelana
Zanimive stare dokumente iz družinskega arhiva Pelanovih je fotografiral oziroma skeniral Miloš Toni. Med njimi so tudi ti, ki pričajo o poklicni poti šoferja v Stari Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno.
Franc Pelan, Odamčkov iz Loža je imel 23 let, ko je v Ljubljani leta 1931 opravil šoferski izpit v Oblastveno koncesionirani enomesečni šoferski šoli Gaberščik. O tem, kako je postal in služboval kot šofer, se je v družinskem arhivu Pelanovih ohranilo nekaj zanimivih dokumentov.
1943 Rakek – Žigi
Razloga za ta prispevek je sokolje oko mojega nezakonskega moža. Takoj, ko je odprl Slivniške poglede na strani s prispevkom o osnovni šoli Rakek, je dejal: »Sem že našel dve napaki.« In takoj je dodal, da ne v tekstu. Tekst je brezhiben tako slovnično kot vsebinsko. On je specialist za napake. Iz aviona bi jo videl. Zdaj veste, kako je meni, kadar pregleduje moje prispevke. S tem, da jaz dobim še pridigo in pripombe na vsebino.
1958 Cerknica – Društvo gojiteljev malih živali 1/3
Zgodovina vzgoje in reje malih živali
Anton Lehrman, perutninar, rojen 1876 v Avstriji, umrl 1910 v Ljubljani. Zaposlen je bil v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču. V Bistrici pri Tržiču je ustanovil prvi kranjski perutninarski zavod, za tisti čas zelo moderno opremljen. Prirejal je strokovna predavanja o gojenju malih živali. 1907 ga je preselil v Ljubljano. Leta 1908 je nastopil kot strokovni vodja perutninarskega zavoda v Šiški. Bil je ustanovitelj in predsednik »1. kranjskega društva za rejo malih živali«. V sodelovanju z živinozdravnikom Petrom Miklavčičem je med leti 1906-1908 urejal Prvi slovenski mesečnik strokovno revijo »Perotninar« – I. slovenski ilustrovan mesečnik za umno perotninarstvo s priveskom za umno rejo vseh malih domačih živali. Članki v njem so bili za tisti čas na evropski ravni. V obdobju pred prvo sv. vojno ga lahko štejemo za največjega strokovnjaka na področju gojenja malih živali pri nas.
V oddelku »umna« reja vseh malih domačih živali so lepo opisani »srebrni kunci«. Zapis se začne: Srebrni kunec, eno najstarejših in najbolj poznanih plemen, ima svoje ime po svojelastno – srebrno barvnem kožuhu. Sledi podroben opis s sliko kunca.
Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali od leta 1983 dalje najbolj zaslužnim gojiteljem podeljuje plaketo Antona Lehrmanna, od leta 1988 pa istoimenske zlate, srebrne in bronaste značke.
1963 Dolenja vas – Vzdrževanje kosilnice BSC
Na sliki je pogled na kosilnico BCS, kot ga vidi njen voznik. Kot pri vseh motornih kosilnicah tega tipa je voziček na desni strani in to iz čisto praktičnih razlogov. Kosec je moral imeti pregled nad grebenom, na desni strani je opazoval, kje je meja s sosedom ali še stoječo travo, na strmini je s tem imel boljše težišče, izdelovalci pa so imeli z vozičkom na eni strani najmanj problemov. Na sredini slike so ročice za brzine, špero, vklop košnje in ročno zavoro, od sedeža proti ročicam pa se nahaja mehanizem za zaklop grebena, da je bil med vožnjo v zraku. Z leve cevi grebena pred motorjem v obliki štrika visi pol zaganjača, pol pa ga je običajno sedelo na sedežu kosilnice. Omeniti moram še škatlo za orodje, ki se nahaja tik ob levem kolesu, ob desnem pa letev za pogon kline z zobmi in pa seveda dva plastična čepa cevi na koncu obeh lesenih ročajev. Levi s sklopko in ročico za plin ter desni z zavoro za vsako kolo posebej. Čepa sta po 63. letih skoraj taka, kot ob nakupu leta 63. Taljanska kvaliteta. Takrat so bili Kitajci še na bambusu.
Cerknica 1982/83 – 7. c razred
Na šolskem vrtu ob osnovni šoli Cerknica, v šolskem letu 1982/83, slikan 7. c razred in razredničarka Magda Mele.
1946 Bled – Film z obiska pri Titu
Pred nekaj tedni sem premetaval nabrani material v moji »arhivski« sobi, kjer se je skozi čas nabralo kar nekaj zanimivosti. Tako sem na polici, pod naloženo literaturo, našel nekaj starih papirnih albumov s kosi črno-belih negativov v formatu leica in pa 6 x 6. Na enem izmed njih je bilo s svinčnikom napisano Tito na Bledu, 1946. Takoj sem prepoznal, da imam v roki negative mojega strica Jožeta Divjaka, Pepija, ki sem jih dobil pred leti, že po njegovi smrti in sem nanje kar malo pozabil. Se pa še zelo dobro spomnim pripovedi strica o Titovem veslanju in poziranju okoli vile Bled.
Iz albuma, ki so ga Babnopoljci namenili za spomin kolonistom na Štajerskem, je tudi ta slika družbice štirih mladih ljudi. Njihova oblačila se ne zdijo delovniška, tako da so sem mogoče prišli na izlet ali sprehod.
1945 Rakek – Volitve
Prve volitve v svobodni Jugoslaviji so bile tako aktualne in pomembne, da so želeli glasovati tudi tisti, ki so ležali v bolnišnicah. Na sliki je Jože Mahnič z Rakeka, partizan, ki so ga na volišče odnesli na nosilih.
Stare slike 