1936 Selšček – Vrhova mama, šivilja
Fotografija je nastala pred drugo svetovno vojno, okrog 1936 leta. Na fotografiji je Vrhova družina. Hiša stoji na vrhu vasi – od tod verjetno izvira njihovo domače ime. Gospa na levi, ki sedi na stolu, je Vrhova mama – Obreza Frančiška, zraven sedi stari oče, fantek v sredini je sin Tone, deklica na levi hči Francka, na desni hči Mara, v ozadju sta sestri, na levi Ivana, na desni mama od učitelja Janeza Petriča. Vsi na fotografiji so zelo lepo oblečeni.
Pred hišo ob fasadi rastejo gajtrože – vrtnice, ki se jih še jaz spominjam. Pa pisanih odsluženih loncev, v katere je imela Vrhova mama zasajene rože. Pred hišo je bila greda, po dvorišču pa so se sprehajale kokoši, ki so imele kurnik pod štengami v veži. Hiša od Vrhove mame je bila pisana in topla, polna pisanega blaga in majhnih pisanih flik.
Nova vas 1954/55 – Dekleta IV. razreda gimnazije
Pred nami je še ena slika, ki je nastala 31. maja 1955 ob zaključku šolanja v Novi vasi. Tokrat so se pred neznanega fotografa postavila samo dekleta z razredničarko Slavico Casol in učiteljico Božo Mrcina. Jože je prepričan, da so se takole samostojno slikali tudi fantje, vendar slike nimamo. Upamo, da se bo po tej objavi našla.
V Novi vasi sta imela pošto mož in žena Lavrič, starša Tanje. Vsem sta bila znana kot gospod in gospa Lavrič. Pa je prišel v Novo vas nov poštar, doma iz Dolenje vasi. Izvedel je, da bo spoznal gospoda Lavriča. Bil je zelo presenečen, ko je ugotovil, da naziv “gospod” pripada lastniku pošte. Kajti sam je bil prepričan, da bo spoznal gospoda župnika.
1926 Rakek – Andrej Kenič, čebelar
Izpisek iz »Čebelarske knjige« za leto 1926. Pod zaporedno številko 12 je vpisan Andrej Kenič.
Na fotografiji so gasilci z Unca ob 25-letnici ustanovitve Prostovoljne gasilske čete Unec, pred Ribaričevo gostilno. Med njimi je bil tudi moj oče.
Pa tokrat o gasilcih malo drugače. Politika je vdrla tudi h gasilcem, vsaj v njihovo vodstvo, čeprav je šlo za najbolj humanitarno organizacijo v vasi, kjer so sodelovali ljudje različnih pogledov in prepričanj. Pa smo bili 28. junija 1936 priča na eni strani slavju, da drugi strani bojkotu. Na oblasti v občini Rakek so bili takrat liberalci.
Verjetno ob istem času kot sliko iz prispevka 1926 Stari trg – Mandrge in zgodba o Mihaelu je Rado Kregar posnel tudi to fotografijo lesene in zidane hiše v Ložu kot je sam napisal. Slika je vsekakor iz časa pred drugo svetovno vojno, okvirno iz dvajsetih let 20. stoletja, mogoče iz leta 1926, ali pa je nastala nekoč po letu 1930, ko je avtor morda hkrati šel tudi v Dane in pod Škriljami slikal “grablje” pred požiralnikom Golobina, ki so jih namestili nekako takrat …
Fotografiral je tudi tema hišama bližnji zidani loški vodnjak. Stavbi sta stali nekje na severozahodnem, že nekoliko dvignjenem vznožju grajskega hriba, malo nižje od cerkve sv. Petra – ugibam glede na naklon pobočja in linijo grajskega hriba v ozadju. Čigavi sta bili seveda ne vem in tudi ne, kaj se je z njima zgodilo pozneje. Zdi se, da sta tvorili eno samo mogočno domačijo, lahko pa je bilo tudi drugače. Že davno ju ni več, verjetno namesto njiju stojita novi stavbi ali pa ju po medvojnem požigu Loža niso niti obnovili in so le njune ostanke ponovno uporabili drugje. Tiho upam, da bo kdo od Ložanov še lahko povedal, kateri hiši sta na sliki.
1971 Unec – Gradnja avtocestnega priključka
Na sliki je pogled na Unec prav na začetku gradnje avtocestnega priključka. Na levi strani je Rebčev (Rebcov po domače) kozolec, ki so ga zaradi potreb trase podrli. Enako sliko, z drugim besedilom, smo že objavili.
1906 Mahneti – Matevž in Reza Doles
Fotografija je bila izdelana okoli leta 1906. Na fotografiji Matevž, njegova žena Reza in otrok.
Fotografija je prilepljena na okrasni podlagi, ki je bila nekoč verjetno v okvirju, kar ni nič nenavadnega, če vemo, da sta bila sin Janez in Janezov sin Anton mizarja.
Tradicija mizarstva in rezbarjenja se je nadaljeval tudi kasneje. Mizar je bil tudi Stanislav Doles, njegov sin Stanislav pa obvlada izdelavo harmonik.
Našla sem zapis, ki je nastal pred kakimi dvajsetimi leti in se nanaša na pesem iz Loškega Potoka. Rekli so mi, da to pesem tam vsi poznajo, da so jo od nekdaj prepevali v gostilni Pri Kapcu, da se neprestano spreminja, pri tem pa lahko sodeluje kdorkoli. “Še vedno nastaja … kar se kdo zmisli …” so mi takrat povedali. Njena vsebina je nekoliko zemljepisno obarvana in razen najnovejše popevkarske kitice, ki jo je prispeval Milko Košmrlj iz Retij, je povsem anonimna. Tako ima pesem mnogo lastnosti ljudske ustvarjalnosti – je anonimna, preprosta in še vedno se spreminja. Tudi zapisana menda doslej ni bila. Morda je še preveč nova ali bi jo mogoče morali šteti kam drugam, ji reči drugače … Premalo se spoznam.
Besedilo pesmi sledi, njen zvočni zapis pa je na dnu prispevka. Nestrpno čakam, ali bomo o njej izvedeli še kaj.
Cerknica 1980/81 – Dekleta 8. b razreda
Dekleta 8. b razreda so se še zadnjič slikala skupaj ob šolski telovadnici, preden jih tok življenja ponese novim dogodivščinam nasproti. Ta 8. b je bil zanimiv in izredno povezan razred. Silvana, ki se jim je pridružila šele v drugi polovici šolskega leta, je to še kako dobro občutila, saj je bila zelo dobro sprejeta v nov kolektiv. Dekleta so prihajale iz šestih krajev na relaciji med Cerknico, Ravnami in Osredkom. V svoji sredini so imeli dvojčici doma v Ravnah, kar tri dekleta so prihajale iz Osredka, pet deklet iz Dolenje vasi, štiri iz Cerknice, dve iz Begunj in eno dekle iz Selščka. Pisana udeležba. Pa tudi s fanti so se dobro razumele.
1938 Laze – Poplava
V Etnografskem muzeju Slovenije je Miloš našel sliko poplavljenega Planinskega polja. Po oceni delavcev muzeja je slika nastala med leti 1928 in 1947. Jaz sem se odločila za leto nekje vmes. Dr. Franc Šušteršič, ki je bil moj vir, pravi, da je poplava srednje razsežnosti. S traktorjem bi se še dalo v Planino. Danes, ko je cesta rekonstruirana in dograjena, bi šlo tudi z osebnim avtomobilom. Zanimalo me je tudi, kje je stal fotograf in dobila sem zelo natančen odgovor: »Vrh Štekljeve Rebre oziroma na Kresu. Vzemite v roke Atlas Slovenije in poiščite Laze in Jakovico. Na jugovzhodnem kraju Jakovškega griča je kota 506. Naša lokacija je dobrih 100 m jugovzhodno od številke 6. To je najbolj običajno razgledišče.«
Stare slike 