1922 Boncar – Janez Pucelj oropan
Janez Pucelj je bil župnik pri Sv. Vidu od 8. 9. 1924 pa do 20. 11. 1933. Rodil se je v Gorenji vasi pri Ribnici. Po domače se je reklo pri Majerčku, to domače ime pa je menda izginilo.
Naj naštejem nekaj prominentnih oseb, ki so ga obiskale pri Sv. Vidu:
- lastnik patronske graščine Nadlišek Herward Auersperg-Turjaški
- mali deček Anton Strle, pastirček iz Osredka. Pucelj ga je pri enajstih letih učil pisati in brati – latinsko, nemško.
- dr. Ivan Prijatelj
- Karel Adamič, skladatelj in orglar
- Emil Adamič, skladatelj
- France Gorše, kipar
- dr. France Trdan, profesor
- dr. Ivan Knific
- Janez Jalen duhovnik in pisatelj
- dr. Jože Turk, profesor
- F. S. Finžgar, duhovnik in pisatelj. Prav Finžgar je pri škofu Rožmanu zaprosil, da Puclja premestijo bližje Ljubljane, da bo v pomoč njemu in drugim. S prošnjo je Finžgar uspel in Pucelj je postal župnik župnije Ježica.
Ime Chimborasso v Križni jami je pojasnjeno, ne pa tudi recimo z Nove Zelandije izposojeno ime Tetarate tam nekje v Medvedjem rovu … Ta posnetek ni od tam in ne vem, kaj je Franci Bar tu poslikal, tudi ne, kdo je jamar v čolnu na levi. V kristalno čisti vodi pa se ogledujejo prekrasni kapniki. Verjamem, da takle prizor vzame dih, ko ga zagledaš v živo.
1965 Cerknica – Zalivača
Ko človek pospravlja po podstrešju, svojem in hišnem, včasih pridejo na plano pozabljene, a lepe stvari. Ena med njimi je tudi emajlirana zalivača podjetja EMO iz Celja na sliki, ki je založena ležala skrita očem čez 50 let. Njena neuporaba jo je ohranila skoraj v originalnem stanju, k temu pa je pripomogla tudi za dež neprepustna streha.
Razglednica iz Rakovega Škocjana je nastala okoli leta 1965. Je nekako zelo notranjska – polna vode, žive zelenine, košatih svetlih listavcev in temnih smrek. Kar vabi k umirjenemu čaščenju te krasne narave, sanjarjenju in občudovanju. Posnel jo je M. Dariš, nič pa ne piše točno, kje.
1958 Begunje – Moje prvo spričevalo
Stanovali smo v Begunjah in takrat je bilo tam prav malo služb. Vse zaposlene v Begunjah še danes zlahka naštejem: tovarišice (danes so to učiteljice), Matičičeva gospa v temnomodri svileni halji v trgovini, Istenič na pošti, Meden kot poštar ter miličarja, ki je stanoval v stari šoli. Mihoučkov ata je bil na žagi. Služb je bilo malo. Obrat na žagi, ki se je pozneje imenoval Jelka, je bil še v nastajanju. Mame so bile vse doma, zato z varstvom otrok na vasi ni bilo težav.
Moj oče je bil takrat upravitelj Osnovne šole Begunje, mama pa medicinska sestra v zdravstvenem domu v Cerknici. Nobeden od njiju ni delal le osem ur na dan. Kam z otroki? Vrtcev pri nas še niso izumili, otroci pa se tudi niso mogli ves čas potepati naokrog, še posebej ne pozimi.
Mlajša sestra je bila veliko pri sosedih, meni pa je bilo najbolj všeč, če sem bil pri pouku. Seveda sem vedno sedel v prvi vrsti. Tako je bilo najbrž tudi na drugih šolah, saj je na spletni strani Stareslike več fotografij razredov, kjer lahko vidimo tudi učiteljevega otroka.
Na zgornji sliki ni bil navaden šolski dan. Nekaj posebnega je bilo, da so združili več razredov. Poleg učencev smo prisotni še trije predšolski otroci. Poleg mene sedita še deklica Veronika, ki je bila pri sosedovih na počitnicah in moja sestra. Takšni trenutki se danes zdijo skoraj nepredstavljivi, a takrat so bili nekaj povsem običajnega.
1954 Gorenje Poljane – Kankole, (ǝ)ntriga, vuak
“Ta posnetek je dvojen, dve sliki v eni. V tistih časih so bili fotoaparati, ki so jih uporabljali pri nas nezanesljivi”, je to sliko svojega očeta komentiral urednik.
Cerknica 1979/80 – Dekleta 4. c razreda
- Čepijo: Andreja Ule (Dolenja vas), Meta Kraševec (Cerknica) in Melita Doles (Cerknica).
- Stojijo: Mateja Kebe (Dolenje Jezero), Petra Mikše (Cerknica), Breda Prudič (Dolenja vas), Marjeta Škrlj (Cerknica), Tamara Korošec (Cerknica), razredničarka Ivanka Štrukelj, Mateja Arko (Cerknica), Breda Hrovatin (Dolenja vas), Vida Kebe (Dolenje Jezero) in Marija Primožič (Dolenje Jezero).
Glede na to, da je razglednica barvna, njen nastanek umeščam nekam okoli leta 1965, ko so črno-bele razglednice postajale vse bolj redke. Zdaj pa so oboje že čisto iz mode in danes poslati komu razglednico pomeni, da si od časa povožen čudak, ki si po nepotrebnem komplicira življenje … Takrat pa je razglednica tudi na potovanju po tujih krajih služila za lastno rabo kot spominek, sploh če nisi imel s sabo fotoaparata …
Ta slika sodi v skupino razglednic Križne jame, ki jih je posnel Franci Bar. V moji takratni zbirki so bile štiri s Križno jamo od različnih avtorjev … A kako jamski fotograf doseže, da iz teme zažarijo take barve?
Tri barvne nosijo napis ZGP Mladinska knjiga Ljubljana, Turistična zveza Cerknica, kar morda postavlja nastanek teh razglednic v čas, ko je bila občina Loška dolina že pridružena občini Cerknica.
1960 Rakov Škocjan – Taborniki iz Zemuna
Takole je izgledal tabor tabornikov iz Zemuna v Rakovem Škocjanu. Stal je na jasi, kjer danes stoji hotel. Takrat tam ni bilo ničesar razen stopnic in približno meter visokih temeljev stavbe, ki je med vojno pogorela. Fotografija je bila posneta proti severozahodu, zato bi bil hotel danes desno od prizora, zunaj posnetka.
1857 Gornje Ležeče – Dva tajha
Med gradnjo proge Ljubljana-Trst so inženirji zgradili obsežne železniške vodovode, ki so bili še posebno izraziti na Krasu, kjer je bilo že od nekdaj kronično pomanjkanje vode, prav parne lokomotive pa so bile največje porabnice te dragocene tekočine, brez katere ni življenja. Med Ljubljano in Trstom so se parne lokomotive z vodo napajale na naslednjih postajah: Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Postojna, Pivka, Gornje Ležeče (nemško Ober Lesece), Divača, Sežana, Prosek, Nabrežina in Trst.
Stare slike 