Glede na to, da je razglednica barvna, njen nastanek umeščam nekam okoli leta 1965, ko so črno-bele razglednice postajale vse bolj redke. Zdaj pa so oboje že čisto iz mode in danes poslati komu razglednico pomeni, da si od časa povožen čudak, ki si po nepotrebnem komplicira življenje … Takrat pa je razglednica tudi na potovanju po tujih krajih služila za lastno rabo kot spominek, sploh če nisi imel s sabo fotoaparata …
Ta slika sodi v skupino razglednic Križne jame, ki jih je posnel Franci Bar. V moji takratni zbirki so bile štiri s Križno jamo od različnih avtorjev … A kako jamski fotograf doseže, da iz teme zažarijo take barve?
Tri barvne nosijo napis ZGP Mladinska knjiga Ljubljana, Turistična zveza Cerknica, kar morda postavlja nastanek teh razglednic v čas, ko je bila občina Loška dolina že pridružena občini Cerknica.
1960 Rakov Škocjan – Taborniki iz Zemuna
Takole je izgledal tabor tabornikov iz Zemuna v Rakovem Škocjanu. Stal je na jasi, kjer danes stoji hotel. Takrat tam ni bilo ničesar razen stopnic in približno meter visokih temeljev stavbe, ki je med vojno pogorela. Fotografija je bila posneta proti severozahodu, zato bi bil hotel danes desno od prizora, zunaj posnetka.
1857 Gornje Ležeče – Dva tajha
Med gradnjo proge Ljubljana-Trst so inženirji zgradili obsežne železniške vodovode, ki so bili še posebno izraziti na Krasu, kjer je bilo že od nekdaj kronično pomanjkanje vode, prav parne lokomotive pa so bile največje porabnice te dragocene tekočine, brez katere ni življenja. Med Ljubljano in Trstom so se parne lokomotive z vodo napajale na naslednjih postajah: Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Postojna, Pivka, Gornje Ležeče (nemško Ober Lesece), Divača, Sežana, Prosek, Nabrežina in Trst.
Komaj si človek lahko predstavlja, da se v črno črni temi podzemlja skriva nekaj tako čarobnega. Drugi del čarobe pa je to lepoto osvetliti, fotografirati in jo postaviti pred oči nekoga, ki sem ne bo nikoli prilezel – ne v čolnu ne po suhem, ne v škornjih, ne bos.
Ti pogumni možje v jamarstvu prilagojenih lesenih čolnih, ki spominjajo na koriti z ročaji, in dveh modernejših gumenjakih, so se znašli sredi prefinjene arhitekture vode in apnenca, ki so ji gotovo dali tudi pomenljivo ime, le da na razglednici žal nič ne piše o tem … Ob slikah v Notranjskih listih III iz leta 1986 ugibam, ali je mogoče na sliki, ki jo je posnel Franci Bar predel, imenovan Kalvarija … Jamarji nimajo še čelad, le preprosta pokrivala, eden celo rdečega …
Zakaj se mi zdi, da je v prvem čolnu Vinko Turšič? Samo zato, ker vem, da je bil član ali celo predsednik Turističnega društva Loška dolina in se zdi možno, da je bil udeležen pri tem dogodku?
1979 Ljubljana – Hišica na Kolezijska 16
Bojan je takrat navdušeno snemal s kamero Normal-8. Kasneje je ta filmček še digitaliziral in ga restavriral. Še dobro, drugače bi ostali samo pri spominih, na katere pa ni dobro, da se preveč zanašamo.
1934 Rakek – Učiteljici
Sliko učiteljic Josipine Kobal in Josipine Milavec mi je poslala gospa Helena Lovrenčak. Slikani sta na Gabrenjevem vrtu na in pod orehom, ki ga več ni. Spodaj je Kobalova, na orehu Milavčeva. O obeh učiteljicah smo napisali že vse, kar nam je uspelo najti. Naj še enkrat na kratko strnem njuno zgodbo.
Unec 1971/72 – 2. razred
V polkrogu stojijo: Dino Stražišar (Unec), Mitja Turk (Unec), Marjan Jernejčič (Unec), Silvo Gorjanc (Unec), Mojca Matičič (Unec), Majda Čekada (Ivanje selo), Anica Puntar (Ivanje selo), Rasta Jernejčič (Unec), Lidija Bajt (Unec), zadaj v brezrokavniku je Helena Jernejčič (Unec), Ana Jernejčič (Unec), Maja Gnezda (Unec), Vida Stržaj (Slivice), Anica Ziherl (Unec), zadaj učiteljica Marija Bogataj in pred njo njen sin.
V mojih najstniških letih je bilo moderno zbiranje vsega mogočega, zelo pogosto razglednic, in ta je ena iz ostankov moje zbirke. Je iz časov ambicioznega Turističnega društva Loška dolina, v katerem so delovali Vinko Turšič, Lojze Tomec, Jože Stanič in še nekateri podjetni možje iz doline.
Napis na zadnji strani se mi je – nevednici – zazdel hudo pompozen: Križna jama – Chimborasso! Le kaj neki je ta Chimborasso in od kod tako ime sredi Notranjske? Google pove, da to ime nosi najvišji vrh v ekvadorskih Andih, da je to ugasli ognjenik, da je malce “premaknjen”, toda kaj dela v Križni jami?? Kdor ne vpraša, ne izve, a z vsem srcem jamarstvu predani Lojze Troha pripoveduje:
Leta 1878 je v Križni jami prvi izkopaval kosti Hochsteter, član dunajske akademije znanosti. To je bil mož, ki je z v puljski ladjedelnici iz bojne v raziskovalno predelano ladjo dvakrat obplul svet. Iz Trsta je izplula proti Južni Ameriki, kjer je odprava šla tudi na Chimborasso, ugasli ognjenik s terasastimi policami, na katerega je znanstvenika pozneje spominjala sigasta kopa oziroma v širino rastoč stalagmitni stožec, ki ga je odkril v Križni jami in mu zato dal to ime …
Zdaj je jasno. Je pa v Križni jami poleg vseh lepot in znamenitosti še množica pomenljivih, zanimivih, romantičnih itd. poimenovanj …
1960 Rakek – GPS in izračun razdalj po Evropi
Na sliki je »Distanz Scheibe« za Evropo iz leta 1960. Njeno ime bi lahko prevedli na več načinov: plošča z razdaljami, vrtljiva plošča z razdaljami, kilometrska vrtavka (ta mi je zelo všeč), mehanski kalkulator razdalj, distančnik (čeprav je to izraz bolj iz gradbeništva in strojništva), najbolj enostavno pa bi bilo »plošča z razdaljami po Evropi«. To je starinski GPS. Mlajši od 40 let sploh še vedo, kaj je avtokarta?
Stare slike 