1966 Bileća – Šola za rezervne pehotne oficirje
Na sliki stoji prvi z desne Aleksander Kovač, prvi z desne pa čepi Mitja iz Mengša. Rdeča hiša na Rakeku je prispevala dva Bilećanca, saj je poleg Aleksandra Kovača tedaj iz nje šel služit vojsko tudi Tone Urbas. Poleg njiju so v sloviti šoli za rezervne pehotne oficirje služili vojaški rok med drugimi tudi Rakovčani Edo Lenarčič, Jože Arko, Bojan Smodila, Janez Štritof, pa Mihajlo Mišič z Unca, Franc Levec in Branko Troha iz Loške doline, Jože Truden z Gornjega jezera in številni drugi. V vsem času skupaj približno 6500 Slovencev. Izkušnje iz te šole so bile zelo koristne za pripadnike naše teritorialne obrambe. Tako imata Aleksander Kovač in Tone Urbas čin majorja, Edo Lenarčič pa čin stotnika v rezervi. V osamosvojitveni vojni je večina poveljniškega kadra izhajala iz šolanja v Bileći.
1938 Gornje Jezero – Razglednica iz Francije
Ostanki odtrgane znamke dajo slutiti, da je kartica prispela iz Francije, pa tudi natisnjen napis (založnika?) na hrbtni strani temu pritrjuje: H. Brunot, 17, rue Alph.-Daudet, Paris 14…
Najprej me je ob pogledu nanjo presunil pogled na polje enakih križev, kjer vsak pomeni ubitega ali umrlega vojaka. Niti približno nisem mogla ugotoviti, kje se nahaja ta spomenik nepojmljive strahote človeške razdiralnosti, eden od mnogih. Lahko bi bil tudi pri nas v Logu pod Mangartom, na primer.
Potem sem skušala prebrati sporočilo na razglednici in v njem našla imena, ki se posredno tičejo tudi mene, nikakor pa mi ni uspelo uganiti, kaj so ti naši ljudje počeli v tem francoskem kraju, ki mu še imena ne morem ugotoviti. Še najbolj verjetno se zdi, da so šli tja s trebuhom za kruhom, iz besedila pa pronica prikrito domotožje, ki tudi ob pogledu iz takšne časovne oddaljenosti ni obledelo.
1954 Rakek – Avtošped
Pred nekdanjo rakovško telovadnico je del voznega parka in delavcev podjetja Avtošped. Leta 1961 (za ostala leta ni podatkov) je imelo 13 tovornih vozil in tri prikolice. Prepeljali so 37 ton blaga in tako napravili 415 kilometrov poti. Podobno sliko je že objavil gospod Miro Juvančič le da so bili tam na sliki le delavci podjetja.
Grahovo 1970/71 – Dekleta 8. razreda
Slika deklet iz 8. razreda leta 1971 v Grahovem. Slikane pred spomenikom žrtvam NOB, pred svojo šolo. Slika je nastala v sklopu vsakoletnega spominskega slikanja razredov na šoli. Očitno so si dekleta zaželela ob klasični skupinski sliki še solo, žensko sliko. In fotograf Jože Žnidaršič se ni pustil prositi in že so bile v škatlici. Lepo je videti sošolke in dobre prijateljice skupaj. Kdaj se bomo še lahko takole skupaj slikale? Verjetno so že razmišljale o odhodu v srednje šole, kako se bodo vključile v novo okolje, ali bodo znale navezati stike in si pridobiti nove prijateljice, ali se bodo pogrešale … Veliko neodgovorjenih vprašanj se jim je podilo po glavi. Vsaka lepa stvar enkrat mine in pusti za seboj spomine. Če pa poleg spominov ostane še slika, je spomine veliko lažje obuditi. Prijateljice za vedno!
1957/58 Bloke, Rodik – Spričevali
Z ženo Ireno nama je ob ne vem katerem listanju najine Prve čitanke pogovor zašel na najin 1. razred osnovne šole v šolskem letu 1957/58. Spomnila sva se predmetov, učiteljic, takratnega poteka pouka v različnih krajih in šolah. Ob koncu najinega prvega razreda je bilo osnovno šolstvo ponovno reorganizirano in ugotovila sva, da se to pozna tudi v najinih spričevalih. Osnovno šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni, tako kot vsa druga področja, deležno velikih sprememb, zavračanja vsega starega in prilagojeno novi družbeni stvarnosti. Zmeda je bila velika, mladi ljudje pa smo bili primeren material za pričetek vzgoje novega rodu.
1932 Rakek – Žika, za zdrav rod
O Žiki, družinskem listu, je bilo že nekaj povedanega v prejšnjih prispevkih. Tokrat malo drugače.
Na naslovnici Žike iz septembra 1932 letnik III je slika mojega brata Milana. Na drugi strani piše komentar k naslovnici: »Ga. Angela Juvančič z Rakeka št. 151 nam piše k sliki svojega sinčka Milana: … pije Žiko že od svojega drugega meseca brez primesi in mu še vedno najbolj ugaja … Pa je vrli Milanček res fant od fare.«
Še nekaj o fotografiji. Nastala je v poletnem času na Rakeku ob domači rabarbari, v rokah pa ima medvedka.
1966 Maroko – Pozdrav iz Casablance
Razglednica je bila posneta v centru velemesta Casablanca, na Place Mohammed V, kjer je videti veliko stavb, banko, poslovne prostore in veliko osebnih avtomobilov. Napisal jo je dne 29. maja 1966 moj stric Uroš Domicelj na kratkem izletu v tem pristaniškem mestu svoji ženi Ljubici Domicelj, moji teti. V času od 25. februarja 1966 do decembra 1966 je bil stric kot detaširani delavec Rudisa poslan na delo v tujino v afriški Maroko. Domov se je vrnil malo pred božično-novoletnimi prazniki. Takrat so živeli v Ljubljani v večstanovanjski hiši v Rožni dolini. Kot je razvidno iz vsebine razglednice, se je stric odpravil v Casablanco na proslavo.
Županstvo Rakek
dne 15/8 1901
Zapisnik sestavljen pri občinski seji.
Seji predseduje župan Andrej Modic, navzočih je 15 odbornikov.
Sklenilo se je sledeče.
Prošnji gosp. Augusta Belle-ta se isto tako enoglasno dovoli s takimi pravicami kakor prošnja opisuje.
Prošnji Florjan Stibila odbor zavrne ker…..v tej občini pristojen ni torej se podpora neda.
Prošnji Jožef Mele-ta za uzdrževanje njegove slabo umne sestre Marije Mele odbor dovoli mesečno podporo 5 Kr. ter se ta podpora začne že s tem mesecem.
Na predlog župana se dovoli mesečno 2 Kr. podpore Marjeti Bizjak iz Rakeka.
Odbornik Matija Matičič predlaga da se naj imenujeta častnim občanom dr. Ignac Žitnik in dr. Ivan Šusteršič državna poslanca v Ljubljani. Župan pusti glasovati. Glasovanje je pokazalo z 12 proti trijem glasovi je predlog sprejet da se podeli častno občanstvo gosp. dr. Ignac Žitnik in gosp. dr. Ivan Šusteršič v občini Rakek.
Sličica, ki je zdaj majhen zakladek, bi bila samo še eno pozabljeno novoletno voščilo, ki se za spomin še leta valja po predalih, če ga ne bi podpisal prav poseben mož: Janez Jalen, nekaj časa grahovski duhovnik in eden od zelo znanih slovenskih pisateljev, ki je še posebno zaslovel s trilogijama Vozarji, ki vključujejo tudi slavnega Ovčarja Marka ter Bobri, pa še z nagrajeno Cvetkovo Cilko in vrsto dramskih in proznih del. Vse se še vedno berejo, v spominu Notranjcev pa je Janez Jalen ostal tudi kot energičen dušni pastir in razumnik, blizu preprostemu človeku. Temu ustrezno med starejšimi še krožijo številne anekdote o njem.
1977 Beograd – Revija Front
Pričujoča številka revije Front je v celoti posvečena Titu, njegovi misli in delu, dosežkih in poti jugoslovanskih narodov pod njegovim vodstvom. Naslovnica predstavlja njegov obisk v vojaškem pristanišču Lora. Tam je ob 35-letnici vojne mornarice pregledal vojaške ladje, mornarje, gojence vojaških šol in častnike Vojne mornarice Jugoslavije.
