1931 Rakek – Trgovina Grom
V hišici na sliki je krajevna Trafika, prodaja kruha in drugih jestvin v lasti Lea Groma. Odprl jo je leta 1931. Okrajni ljudski izvršilni odbor je potrdil njeno delovanje leta 1946. Sliko je iz Tržiškega muzeja prejel Miloš Toni. Iskali so več informacij o njej. Miloš je prosil, če nam jo posodijo za našo spletno stran in so jo. Res je trajalo malo dlje časa, ampak saj vemo, da imajo veliko dela. O njej pa niso vedeli tako rekoč ničesar, tudi tega ne, kje so jo dobili.
Nova vas 1967/68 – 3. razred
V šolskem letu 1967/68 slikan 3. razred osnovne šole Nova vas. Z njimi sta se slikali kar dve učiteljici.
Tu sta najprej dve od italijanskih slik iz leta 1942, ki ju hrani Muzej novejše zgodovine, tretja pa je iz fotografske zapuščine Franca Trudna iz Podcerkve.
Delovanje okupatorske vojske v Loški dolini je veliko fotografiral poveljujoči poročnik Giovanni Chiodi in po vsej verjetnosti napravil tudi prvi dve sliki. Domnevam, da je slikal po službeni dolžnosti, morda pa tudi iz lastnih nagibov.
1928 Rakek – Vojaška kapelica
Na sliki je izrez razglednice iz leta 1928. Na njem je dobro vidna vojaška kapelica in na zgornjem delu pokopališča toten kamra. Cela razglednica je v prispevku 1928 Rakek – Razglednica.
1965/81 Cerknica – Gibljive slike: ulica Tabor
Slika je prevzeta iz nekajminutnega dokumentarca o našem becirku, predelu Cerknice, kjer sem preživel šolska in kasnejša leta vse do vpoklica v armado. Ulica se imenuje Tabor in velika hiša na sredini je imela številko 26. Tam smo stanovali. Danes je ni več, na njenem mestu je parkirišče.
Vabilo
Vabimo vas na ogled filma FOTOGRAF, ki bo na sporedu v soboto, 5. septembra, ob 21:00. Predstava bo v Kinu pod krošnjami, na vrtu Galerije Krpan, Čabranska ulica 2, Cerknica.
“Dokumentarni film Fotograf razkriva izjemno zgodbo Petra Nagliča, ljubiteljskega fotografa, ki je v prvi polovici 20. stoletja ustvaril več kot 10.000 fotografij in na njih ujel rojstvo sodobne slovenske identitete”, so zapisali na spletni strani Kulturnega doma. Naglič je pogosto fotografiral v naših krajih, saj je bila njegova žena doma iz Selščka. Številne njegove fotografije smo objavili tudi na strani Stareslike. Po filmu bo sledil pogovor s filmsko ekipo.
1954 Podcerkev – Nesvajtnǝ uače!
Fotografijo neznanega fantka je okoli leta 1954 v Podcerkvi napravil Franc Truden. Lepo urejeni deček me na nekoga spominja, to je pa tudi vse, kar vem o njem. Je zelo čeden in skrbno oblečen: za čez belo srajčko mu je mati, teta ali babica spletla enobarven brezrokavniček s kvadratastim vzorcem, hlače pa ima nove in povsem po moško, krojaško urezane in izdelane: ohlapne, s pasom, gubami in skritimi naramnicami, globokimi vstavljenimi žepi in ravno prav velikimi zavihki na hlačnicah, da jih bodo lahko naslednje leto razpustili in bo hlače nosil naprej. Zlikane so na rob, kot očetove. Zato tudi tako moško drži eno roko v žepu in tudi drugo bi, če mu vanjo zaradi fotografiranja ne bi potisnili nekakšnega zelenja in rož. Čeveljčki se zdijo industrijsko delo, morda kupljeni v poslovalnici Ulaka na Mandrgah, ki jo je vodil Alojz Mlakar iz Iga vasi … kajti precej gotovo je, da je deček doma iz Loške doline. Star je nemara kaka štiri leta ali morda pet.
1930 Novi sad – Most na razglednici
Na razglednici je most kneza Tomislava v Novem Sadu. Glede na množico obiskovalcev je fotografija nastala na dan otvoritve. Ta je bila 20. maja 1928. Idejo za most je navdahnil Most svobode v Budimpešti. Pred začetkom gradnje so sklenili pogodbo med civilnimi in vojaškimi oblastmi. Na njeni podlagi je vojaška oblast mestu odstopila nekdanje mostišče, mesto pa je vojski izročilo vojašnico kralja Petra in več drugih vojašnic in zemljišč. Graditi so začeli leta 1921. Gradnjo je financirala Nemčija z vojnimi reparacijami. Finese so dodajali še leta po otvoritvi. Tako je bila javna razsvetljava nameščena 28. novembra 1930, v letu, ko je Albert služil vojsko. V začetku druge svetovne vojne je most uničila jugoslovanska vojska, da bi upočasnila nemško napredovanje proti jugu. Po vojni ga niso obnavljali. Rušenje mostov je bila stalna praksa jugoslovanske vojske. Podrli so tudi Delski most na Rakeku.
Partizanska mehanična delavnica, Stare Žage, 1944, foto Stane Viršek.
Med drugo svetovno vojno so na gozdnih območjih in osvobojenih ozemljih delovale skrivne tehnične in obrtne delavnice. V njih so izdelovali in popravljali orožje, oblačila, obutev, sanitetni material ter radijske naprave. Prve partizanske delavnice so nastale spomladi leta 1942 na Podstenicah v Kočevskem Rogu.
Tako imenovano partizansko gospodarstvo je bilo namenjeno predvsem preskrbi partizanske vojske, ustanov narodnoosvobodilnega gibanja in prebivalstva na ozemljih pod partizanskim nadzorom. Partizansko vojno gospodarstvo je skrbelo za oblačila, obutev in prehrano, predvsem pa za oborožitev in vojaško opremo borcev. Izdelovali so tudi različne druge izdelke, ki jih je potrebovalo prebivalstvo na osvobojenih ozemljih.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je na Dolenjskem in v Beli krajini nastalo večje osvobojeno ozemlje. Z naraščanjem števila partizanskih enot so se povečale tudi potrebe po orožju, oblačilih, obutvi in drugi opremi. Zato so na osvobojenem ozemlju nastale številne partizanske delavnice. Pravi obrtni centri so se razvili v nekaterih vaseh pod Gorjanci in v okolici Črmošnjic, partizanske delavnice pa so delovale tudi v večjih krajih Bele krajine. Večina jih je delovala do konca vojne.
Grahovo 1963/64 – 4. razred v učilnici (2)
Slika 4. razreda v šolskem letu 1963/64 posneta v razredu osnovne šole Grahovo. Zadaj je mlada učiteljica Jožica Kovačič. V Grahovem je poučevala pet let.
Stare slike 