Stare slike

Vinko Bavec med vojno na Notranjskem
stareslike.cerknica.org, marec 2023

Na Vinka Bavca sem postal pozoren, ko sem kot kustos dokumentalist v Fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani videl njegove fotografije Notranjskega odreda. O njegovi življenjski poti nisem vedel ničesar, zato sem leta 2007 vprašal njegovega medvojnega sodelavca v okviru fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta Edija Šelhausa, ki je dejal, da je bil Bavec profesionalni fotograf iz Ljubljane. Zaradi napačnih podatkov me je vedno bolj zanimalo, kdo je bil Vinko Bavec? Spoznal sem njegovega vnuka Stojana Dominka in ga večkrat obiskal v Brežicah. Seznanil me je s pestro in razgibano Bavčevo življenjsko potjo in mi dal na razpolago fotografsko gradivo. Šest let kasneje 2013 sem s pomočjo založbe Orbis izdal knjigo Fotografi družine Bavec. Vsi razen starejše hčere Slavke, so bili povezani s fotografsko dejavnostjo. Bili so zavedni domoljubi in so med vojno sodelovali z narodnoosvobodilnim gibanjem, razen Milana, ki je bil še otrok.

Bavčeva agilnost je ob vseh drugih dejavnostih segla tudi na politično področje. Po prihodu v Brežice leta 1932 je kot Maistrov borec ustanovil Legijo koroških borcev in bil njen predsednik vse do okupacije aprila 1941. Da bi obeležil sedež legije, je na svojo hišo poleg napisne table za obrt obesil tudi sliko knežjega kamna. Ob nemški okupaciji Brežic so jim kot zavedni slovenski družini zaplenili premoženje in jih ponoči 21. aprila 1941 nasilno odpeljali na Hrvaško blizu Samobora. Tam so jih izpustili in zagrozili, da se ne smejo vrniti domov v Brežice. Iz Zagreba jim je uspelo priti v Ljubljano, potem pa se je žena z otroki umaknila k svojim sorodnikom v Sajevec pri Ribnici na Dolenjskem, ki je bila pod italijansko okupacijo. Vinko pa se je poleti 1941 skrivaj vključil v organizacijo Osvobodilne fronte (OF) na območju Šiške. Kot fotograf je bil zadolžen za razmnoževanje propagandnega materiala, a je zaradi neprestanih racij jeseni 1941 odšel k družini v Sajevec pri Ribnici na Dolenjskem, kjer je nadaljeval z ilegalnim delom. Izdeloval je propagandne odporniške letake in jih skrivaj razobešal na vidna mesta.

Ko je Vinko maja 1942 dobil sporočilo, da mora v Loško dolino, je s seboj odpeljal mlajšo hčerko Sonjo, ki mu je pomagala pri propagandnem delu (risanje plakatov, razglasov) in prenašanju ilegalnih sporočil za partizansko gibanje. V letu 1942 je Vinko Bavec, s partizanskim imenom Cene s hčerko Sonjo stanoval in se skrival pri družini Janežič, hišno ime pri Renkočih, v Markovcu.

* Kurir Notranjskega odreda na motorju v Ložu, avgusta 1942

* Ruševine hiš ob glavni cesti v vasi Travnik po italijanski ofenzivi na Notranjskem, julija 1942

* Ruševine ene izmed najlepših hiš v Sodražici po italijanski ofenzivi na Notranjskem, avgusta 1942

* Partizana Notranjskega odreda pod križem v Starem trgu pri Ložu na Notranjskem, 1944

* Zbor Notranjskega odreda, Notranjska, 1944

* Planiranje Nadleškega polja za partizansko letališče Nadlesk v Loški dolini

V okviru svojih zadolžitev je Bavec julija 1942 fotografiral številne ruševine hiš in požganih vasi po veliki italijanski ofenzivi na Notranjskem julija 1942: Pudob, Lož, Igo vas, Vrhniko pri Ložu, Studenec na Blokah, Travnik, Sodražico. Na podlagi teh fotografij ga lahko prištejemo fotografom, ki so že leta 1942 dokumentirali okupatorjevo dejavnost: Mirko Bračič Jule Sočan in Jože Kotnik. Bavčeve fotografije zelo verno prikazujejo posledice terorja italijanske okupacijske vojske. Nekdo ga je videl fotografirati, zato ga je ovadil partizanom Notranjskega odreda, ki so ga aretirali. O tem dogodku, ki je Bavca zelo prizadel, je sovaščan iz Markovca Jože Tišler povedal naslednje: »Moj oče Ludvik Tišler je prišel s partizansko izvidnico v tabor Notranjskega odreda v Dolnje Poljane in tam zagledal Ceneta (Vinka Bavca) z zvezanimi rokami. Oblikovali so že partizansko sodišče, da bi ga obsodili sodelovanja z italijansko okupacijsko vojsko. Moj oče, ki je bil Bavčev prijatelj in sovaščan je s svojo besedo jamčil, da je zanesljiv in pošten. Tega dogodka se Bavec ni rad spominjal, mi pa je kasneje potrdil, da mu je moj oče verjetno rešil življenje.« Toliko bolj, ker so bila leta 1942 in še posebej v veliki italijanski ofenzivi pravila konspiracije zelo stroga zaradi nevarnosti izdajstva. Zato so se s fotografsko dejavnostjo lahko ukvarjali le vodilni v partizanskih enotah. Delovanje na terenu je bilo zelo nevarno in nepredvidljivo. Bavčevo dejavnost so po izdaji v okolici Loža odkrili italijanski vojaki in ga skupaj s hčerko Sonjo 1. avgusta 1942 aretirali in zaprli. V okolici Cerknice so ga hoteli ustreliti, zadnji trenutek pa ga je rešila enajstletna hči Sonja, ki se ga je vsa prestrašena močno oklenila in tako preprečila, da bi ga ustrelili. Italijanske okupacijske oblasti so ga avgusta 1942 poslale v taborišče Monigo pri Trevisu v Italijo. V taborišču se je povezal z organizacijo OF in v njej aktivno propagandno deloval.

* Pogreb 10. septembra 1944 v boju z domobranci padlih partizanov Notranjskega odreda v Viševku

* Kuharji in skupina partizanov Notranjskega odreda v Starem trgu pri Ložu, 1944

* Partizani v Starem trgu pri Ložu, 1944

* Partizanska tipkarica na položaju v okolici Senovega, poleti 1944

V začetku septembra 1943 se je vrnil k svojcem v Sajevec pri Ribnici. Kmalu si je opomogel in je že 12. septembra 1943 odšel v Notranjski odred ter znova začel fotografirati. Ponovno je do odhoda v Črnomelj v začetku leta 1945 občasno stanoval in se skrival pri družini Janežič v Markovcu pri Ložu. V tem času je snemal serijo fotografij partizanov Notranjskega odreda v Starem trgu pri Ložu. Iz ostrih posnetkov je razvidno, da je odlično obvladal portretno fotografijo. Po povednosti v tem obdobju najbolj izstopajo posnetki iz začetka marca 1944: borca Notranjskega odreda pod križem v Starem trgu pri Ložu, kuharji in skupina partizanov Notranjskega odreda v Starem trgu pri Ložu.

Snemal je počitek Gubčeve brigade na Notranjskem; pogreb komandanta Notranjskega odreda Draga Furlana in dveh tovarišev, ki so padli v boju pri Radleku 19. junija 1944; zbor Notranjskega odreda; borce Notranjskega odreda; pogorišča na Notranjskem, kot je pogorišče vojašnic na Velikih Blokah; pogorišča v Žerovnici; požgano cerkev v Grahovem; porušeni hotel Žumer v Cerknici; Rakek, Slivnico, Cerknico in Cerkniško jezero itn. Poleg navedenega prevladujejo predvsem spominski posnetki borcev in bork Gubčeve brigade ter portreti partizanov in partizank poleti 1944 na Notranjskem. Fotografiral pa je planiranje partizanskega letališča Nadlesk v Loški dolini; štab Ljubljanske brigade poleti 1944 na Notranjskem; pogreb partizanov, ki so padli v bojih pri Starem trgu pri Ložu septembra 1944, itn.

Iz ohranjenih poročil je razvidno, da je Bavec zelo dejavno organiziral fotoreportersko mrežo, nakup in prevoz fotomateriala in potrebščin po Notranjskem in Belokranjskem okrožju. Pri tem je izkoristil predvojne trgovske izkušnje in poznanstva. Franja Veselka je prosil za kolo, za dovolj leica filmov in orožje. Fotomaterial in potrebščine je Bavec dobival iz Zagreba, Karlovca in Trsta. Brez zapestja leve roke, je s protezo peš in s kolesom dnevno prepotoval tudi do 70 kilometrov. Poleg organiziranja fotoreporterske službe po okrajih je bil zadolžen tudi za oskrbo fotosekcije SNOS-a; oskrboval jo je s filmi in fotografskim papirjem.

Konec aprila 1945 je partizanska vojska hitela osvobajat ozemlje do zahodnih in severnih meja slovenskega narodnostnega ozemlja, da bi uresničila program Zedinjene Slovenije. Tudi obe osrednji fotosekciji, fotosekcija Glavnega štaba Slovenije in fotosekcija SNOS-a, sta svoje fotoreporterje, skupaj s tistimi, ki so delovali zunaj fotografskih sekcij, iz osvobojene Bele krajine napotili proti Slovenskemu Primorju, Trstu in Gorici, da bi čim bolje dokumentirali sklepne boje. Med njimi pa ni bilo Vinka Bavca, ki se je kot starejši fotograf in invalid po osvoboditvi, 9. maja 1945, odpravil iz Črnomlja domov v Brežice.

Člani fotosekcije SNOS, Bela krajina, marec 1945:
* Jože Bitenc, Vinko Bavec
* Daro Kopinič, France Brenk, Edi Šelhaus, Rozalija Gorše
* Alfred Kos, Franjo Veselko, Maksimiljan Zupančič, Ivan Pirnat
* Člani fotosekcije SNOS, Bela krajina, marec 1945, foto: Edi Šelhaus

Vse fotografije so iz zbirke Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Besedilo je napisal: Dejan Vončina