1919 Babno Polje – Babnopoljska dekleta
Fotografijo je sedanja lastnica rešila pred ognjem, saj naj ne bi nikomur več nič pomenila … Vendar so na njej imena in podatki deklet z Babnega Polja, ki so se slikala ob neznani praznični priložnosti leta 1919, leto po koncu prve svetovne vojne.
Nosila so dolga krila do gležnjev, zanimivo krojene in lepo izdelane bele praznične predpasnike do pasu, lase pa spete zadaj. Tista, ki sedi skrajno desno, drži v roki tudi tuašl, tuašol, tuašln, tuašolc ali taško – ročno torbico, ki jo potrebuje le za k maši ali ob praznikih, za posebne priložnosti.Vanjo vtakne robček, molitvenik, molek in kovanec za v muto … Zdi se, da je slika nastala pozimi na ne preveč mrzel dan – ne le da je pod nogami vse belo, kar bi bil lahko sneg, ampak so tudi čevlji videti bolj masivni in rokavi so vsi dolgi … So pa vsa dekleta razoglava.
1936 Hvar, Ljubljana – Očakarjevi
Na sliki je Marija – Lenka Rok, po domače Jernejeva. Z družino je rada dopustovala na Hvaru. Tja so odšli vsako leto vsaj za dva tedna. Fotografija je nastala prav tam nekje v tridesetih letih 20. stoletja. Marija se je rodila 8. januarja 1856 v Martinjaku, umrla je 4. januarja 1940 v Medvodah. Od tam so jo prepeljali v Ljubljano, od tam pa na pokopališče k Sv. Križu.
Cerknica 1984
Parada leta 1984. Vodja parade Franc Petan. Sledijo pionirke prometnice iz OŠ Rakek od leve: Barbara Leskovec, Špelca Juvančič in Darja Zwölf. Sledijo prapori, levi v prvi vrsti zastavonoša Združenja šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Cerknica Kranjc.
V obdobju 1971 do 1981 število članov naraste na 166 članov. Še naprej se aktivno vključujejo v aktivnosti v sklopu republiških akcij, kot tudi na lokalni ravni. Poudarek je na opozarjanju na cestnoprometno problematiko. V letu 1972 praznujejo 50-letnico ZZŠAM Slovenije. Leta 1975 uskladijo statut združenja s takratno veljavno zakonodajo.
Cerknica 1979/80 – Fantje 4. c razreda
- Čepijo: Aleksander Basar (Cerknica), Sandi Petrovčič (Cerknica) in Tomaž Zidar (Cerknica).
- Stojijo: Roman Ris (Cerknica), Franci Rot (Župeno), Janez Mivec (Cerknica), Vojko Dobrin (Cerknica), razredničarka Ivanka Štrukelj, Slavko Kebe (Dolenje Jezero), Stanko Lunka (Dolenja vas), Peter Logar (Cerknica) in Bojan Funda (Cerknica).
1977 Cerknica – Prvo sveto obhajilo
Skupna slika 45 prvoobhajancev iz Cerknice iz leta 1977. Z njimi je tedanji župnik v Cerknici g. Jože Pungerčar. Slikani na dvorišču župnišča, oziroma pred vrati veroučne učilnice. Gospod župnik Jože Pungerčar je bil še eden izmed tistih duhovnikov, ki so nosili talar (dolgo črno obleko z nešteto gumbi) čez cel dan. V njej je tudi na sliki. Če si ga srečal na cesti, si ga moral pozdraviti z besedami: “Hvaljen bodi Jezus Kristus.” In on je odgovoril: “In na vekomaj, amen.” Vse skupaj zelo uradno. Šele ko je v Cerknico prišel za župnika g. Jože Vidic, se je vse začelo dogajati v bolj sproščenem vzdušju.
1934 Martinjak – Cesarjeva fantovščina
Enajstega februarja 1934 se je poročil Cesarjev fant – Vladimir Premrov. Pred poroko je bila fantovščina kot zahteva običaj. Ta je bila res velika. Številni mlaji, tanjši in debelejši, so postavljeni in okrašeni z zelenjem. Med mlaji je kolona iz girland, ki so spletene iz zelenja. Vmes so vpletene lučke. Za zelenjem se skriva tabla z napisom »Bog … mladoporočenca«.
1890–2026 Slovenija – Živel 1. maj
Otvoritev novih proizvodnih prostorov v Martinjaku. 1. 5. 1954, po prvi večji rekonstrukciji
Praznik dela je mednarodni praznik dela, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, pa tudi največje praznovanje socialnih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se začenja v letu 1886, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik, in začela splošno stavko.
Dokument o ustanovitvi podružnice družbe sv. Cirila in Metoda za Unec in okolico (klikni za povečavo).
- V prvi vrsti sedijo štirje harmonikarji in citrarka. Prvi je Jakob Puntar (Unec), drugi je Andrej Turk-Kutežev (Zelše), tretji je Stane Klepej (Rakek), četrta je Angelca Košir (Selšček) in zadnji je Slavko Drobnič (Cerknica).
- Zadaj so učenci: Jolanda Zalar (Rakek), Samo Zorman (Rakek), Aleš Modic (Rakek), Anica Mulec (Rakek), Sandi Homovc (Rakek), Maja Gnezda (Unec), Darko Kovačič (Rakek), Marjetka Urbas (Rakek), učiteljica Danica Štefančič, Ljudmila Matičič (Rakek), Franci Ileršič (Rakek), Marija Šivec (Rakek), Jolanda Ilenič (Rakek) in Marko Gašparovič (Rakek).
To ni prispevek za občutljive duše, slabe živce in majhne otroke, ker govori o strašnih stvareh. O enem dogodku, ki pa ga ni mogoče gledati kot posamičnost, saj je bil del obdobja, ki je slovenski narod drago stalo, da se je komaj obdržal. Smrt je kosila z velikimi zamahi.
Nisem doživela druge svetovne vojne, a sem jo okusila posredno kot vsa moja generacija, preko njenih posledic, ki so trajale še dolgo, še kar trajajo in bodo trajale, dokler bo kakšen Slovenec hodil po svetu. Doživeli smo jo skozi zdesetkano sorodstvo, invalidne in travmatizirane starejše sodobnike, pogorišča in vsestransko opustošenje, revščino in posebno stanje duha, ki je bilo mešanica zanosa ob koncu vojne in zazrtosti naprej k okrevanju in boljši družbi, hkrati pa pretresenosti in izčrpanosti od prestanega trpljenja, groze in ustrahovanja, zato mislim, da to ni bilo nekaj, kar naj bi se kmalu pozabilo, poljubno interpretiralo in nič naučilo iz tega. A je vseeno treba pustiti za sabo in iti dalje.
Resnična zgodovina so zgodbe posameznikov. Usoda vsakega človeka vpliva na njegove bližnje in na celotno skupnost. Védenje in poznavanje preteklih dogodkov in usod soustvarja obzorja ljudi, ki se odločajo in delujejo v sedanjosti …
Tudi Notranjsko in Loško dolino je aprila 1941 okupirala italijanska vojska. Kar prišli so s topovi, puškami in namišljeno pravico zasužnjiti ljudstvo, ki so ga šteli za manjvredno od sebe in si prisvojiti njegovo zemljo in dobrine – kajti za to gre v osvajalnih vojnah, ne za kulturo, demokracijo, vero, čast in ideale, pač pa za pohlep po tistem, kar ni tvoje. Za kršitev vseh božjih zapovedi. In edino pravično se je braniti, zlepa ali zgrda. Če zamudiš, kmalu nimaš več česa braniti.
Nekateri so aprila 1941 italijanske in nemške osvajalske prišleke lepo sprejeli, kot da so gostje, drugi jih niso marali in so se organizirali, da bi jih nagnali. Zapokale so uporniške puške in tekla je kri.
Stare slike 