1958 Begunje – Moje prvo spričevalo
Stanovali smo v Begunjah in takrat je bilo tam prav malo služb. Vse zaposlene v Begunjah še danes zlahka naštejem: tovarišice (danes so to učiteljice), Matičičeva gospa v temnomodri svileni halji v trgovini, Istenič na pošti, Meden kot poštar ter miličarja, ki je stanoval v stari šoli. Mihoučkov ata je bil na žagi. Služb je bilo malo. Obrat na žagi, ki se je pozneje imenoval Jelka, je bil še v nastajanju. Mame so bile vse doma, zato z varstvom otrok na vasi ni bilo težav.
Moj oče je bil takrat upravitelj Osnovne šole Begunje, mama pa medicinska sestra v zdravstvenem domu v Cerknici. Nobeden od njiju ni delal le osem ur na dan. Kam z otroki? Vrtcev pri nas še niso izumili, otroci pa se tudi niso mogli ves čas potepati naokrog, še posebej ne pozimi.
Mlajša sestra je bila veliko pri sosedih, meni pa je bilo najbolj všeč, če sem bil pri pouku. Seveda sem vedno sedel v prvi vrsti. Tako je bilo najbrž tudi na drugih šolah, saj je na spletni strani Stareslike več fotografij razredov, kjer lahko vidimo tudi učiteljevega otroka.
Na zgornji sliki ni bil navaden šolski dan. Nekaj posebnega je bilo, da so združili več razredov. Poleg učencev smo prisotni še trije predšolski otroci. Poleg mene sedita še deklica Veronika, ki je bila pri sosedovih na počitnicah in moja sestra. Takšni trenutki se danes zdijo skoraj nepredstavljivi, a takrat so bili nekaj povsem običajnega.
1954 Gorenje Poljane – Kankole, (ǝ)ntriga, vuak
“Ta posnetek je dvojen, dve sliki v eni. V tistih časih so bili fotoaparati, ki so jih uporabljali pri nas nezanesljivi”, je to sliko svojega očeta komentiral urednik.
Cerknica 1979/80 – Dekleta 4. c razreda
- Čepijo: Andreja Ule (Dolenja vas), Meta Kraševec (Cerknica) in Melita Doles (Cerknica).
- Stojijo: Mateja Kebe (Dolenje Jezero), Petra Mikše (Cerknica), Breda Prudič (Dolenja vas), Marjeta Škrlj (Cerknica), Tamara Korošec (Cerknica), razredničarka Ivanka Štrukelj, Mateja Arko (Cerknica), Breda Hrovatin (Dolenja vas), Vida Kebe (Dolenje Jezero) in Marija Primožič (Dolenje Jezero).
Glede na to, da je razglednica barvna, njen nastanek umeščam nekam okoli leta 1965, ko so črno-bele razglednice postajale vse bolj redke. Zdaj pa so oboje že čisto iz mode in danes poslati komu razglednico pomeni, da si od časa povožen čudak, ki si po nepotrebnem komplicira življenje … Takrat pa je razglednica tudi na potovanju po tujih krajih služila za lastno rabo kot spominek, sploh če nisi imel s sabo fotoaparata …
Ta slika sodi v skupino razglednic Križne jame, ki jih je posnel Franci Bar. V moji takratni zbirki so bile štiri s Križno jamo od različnih avtorjev … A kako jamski fotograf doseže, da iz teme zažarijo take barve?
Tri barvne nosijo napis ZGP Mladinska knjiga Ljubljana, Turistična zveza Cerknica, kar morda postavlja nastanek teh razglednic v čas, ko je bila občina Loška dolina že pridružena občini Cerknica.
1960 Rakov Škocjan – Taborniki iz Zemuna
Takole je izgledal tabor tabornikov iz Zemuna v Rakovem Škocjanu. Stal je na jasi, kjer danes stoji hotel. Takrat tam ni bilo ničesar razen stopnic in približno meter visokih temeljev stavbe, ki je med vojno pogorela. Fotografija je bila posneta proti severozahodu, zato bi bil hotel danes desno od prizora, zunaj posnetka.
1857 Gornje Ležeče – Dva tajha
Med gradnjo proge Ljubljana-Trst so inženirji zgradili obsežne železniške vodovode, ki so bili še posebno izraziti na Krasu, kjer je bilo že od nekdaj kronično pomanjkanje vode, prav parne lokomotive pa so bile največje porabnice te dragocene tekočine, brez katere ni življenja. Med Ljubljano in Trstom so se parne lokomotive z vodo napajale na naslednjih postajah: Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Postojna, Pivka, Gornje Ležeče (nemško Ober Lesece), Divača, Sežana, Prosek, Nabrežina in Trst.
Komaj si človek lahko predstavlja, da se v črno črni temi podzemlja skriva nekaj tako čarobnega. Drugi del čarobe pa je to lepoto osvetliti, fotografirati in jo postaviti pred oči nekoga, ki sem ne bo nikoli prilezel – ne v čolnu ne po suhem, ne v škornjih, ne bos.
Ti pogumni možje v jamarstvu prilagojenih lesenih čolnih, ki spominjajo na koriti z ročaji, in dveh modernejših gumenjakih, so se znašli sredi prefinjene arhitekture vode in apnenca, ki so ji gotovo dali tudi pomenljivo ime, le da na razglednici žal nič ne piše o tem … Ob slikah v Notranjskih listih III iz leta 1986 ugibam, ali je mogoče na sliki, ki jo je posnel Franci Bar predel, imenovan Kalvarija … Jamarji nimajo še čelad, le preprosta pokrivala, eden celo rdečega …
Zakaj se mi zdi, da je v prvem čolnu Vinko Turšič? Samo zato, ker vem, da je bil član ali celo predsednik Turističnega društva Loška dolina in se zdi možno, da je bil udeležen pri tem dogodku?
1979 Ljubljana – Hišica na Kolezijska 16
Bojan je takrat navdušeno snemal s kamero Normal-8. Kasneje je ta filmček še digitaliziral in ga restavriral. Še dobro, drugače bi ostali samo pri spominih, na katere pa ni dobro, da se preveč zanašamo.
1934 Rakek – Učiteljici
Sliko učiteljic Josipine Kobal in Josipine Milavec mi je poslala gospa Helena Lovrenčak. Slikani sta na Gabrenjevem vrtu na in pod orehom, ki ga več ni. Spodaj je Kobalova, na orehu Milavčeva. O obeh učiteljicah smo napisali že vse, kar nam je uspelo najti. Naj še enkrat na kratko strnem njuno zgodbo.
Unec 1971/72 – 2. razred
V polkrogu stojijo: Dino Stražišar (Unec), Mitja Turk (Unec), Marjan Jernejčič (Unec), Silvo Gorjanc (Unec), Mojca Matičič (Unec), Majda Čekada (Ivanje selo), Anica Puntar (Ivanje selo), Rasta Jernejčič (Unec), Lidija Bajt (Unec), zadaj v brezrokavniku je Helena Jernejčič (Unec), Ana Jernejčič (Unec), Maja Gnezda (Unec), Vida Stržaj (Slivice), Anica Ziherl (Unec), zadaj učiteljica Marija Bogataj in pred njo njen sin.
Stare slike 