1928 Praga – Spomenik Ernestu Denisu
Ob spomeniku Ernestu Denisu so se v letu 1928 slikali rakovški sokoli. Posnetek je najverjetneje nastal 27. ali 28. oktobra, ko so potekale slovesnosti ob deseti obletnici Češkoslovaške republike.
1928 Rakek – V Prago
Še zadnja fotografija rakovških sokolov pred odhodom v Prago. Vlak pa že čaka. Oblečeni so v kroje, saj se bodo udeležili pomembnega dogodka.
1921 Stari trg – Sveti podobici Maričke Žnidaršič
Dve sveti podobici, stisnjeni med steklo in karton, je posodila Kristina Strle iz Starega trga. Našla ju je na podstrešju hiše ob Brežičku v Starem trgu, kjer se je rodila in živela Marička Žnidaršič. Podobici sta bili med zvezki in drugimi papirji, ki so bili pesničina last, ko je bila še otrok in sedanja lastnica meni, da sta vsekakor pripadali njej.
Cerknica 1971/72 – 5. c razred
Številčno zelo močan razred 5.c je vodil razrednik Vinko Toni. Razred je sestavljalo 18 deklet in 17 fantov, kar skupaj pomeni kar 35 učencev.
1962 Beograd – Na gradbiščih po Jugoslaviji
Na fotografiji sva z Alojzom – Slavkom Hrenom iz Cerknice, slikana pred našo kampanjolo, na gradbišču v Beogradu, na obali Donave, kjer smo gradili pristanišče za rečne ladje. Slikano okrog 1962.
Naj nadaljujem svojo pripoved. Čez kakšen teden sva se s Francetom Hrvatinom odpravila v Beograd. V Beograd sva potovala z vlakom. Do Divače sva se peljala z motorjem Puch Tomos 250. Na postaji v Divači smo motor naložili na službeni vagon, midva pa sva šla v spalni vagon, kjer sva mirno zaspala, dokler naju ni zbudil sprevodnik pol ure pred prihodom v Beograd. Vlak je prispel na postajo v Beograd zjutraj ob 6. uri in 30 minut. Razložili smo motor in peljala sva se po gradbiščih. Gradbišča so bila: Novi Beograd, Ada Ciganlija, obala Donave (Dunavska obala), kanal Donava- Tisa – Donava, gradbišče hidroelektrarne Đerdap pri Dolnjem Milanovcu in 20 km oddaljeno Pančevo.
1924 Kočevje – Življenjepis Franca Mazija st.
V Kočevju se je začela službena pot mojega očeta v finančni kontroli Države SHS verjetno kako leto pred 1924, ko je – tako domnevam iz vsebine – moral napisati k že predanemu življenjepisu še dodatek o svojem “vojaškem službovanju”. Treba je vedeti, da je kot nekdanji vojak poražene avstro – ogrske vojske kandidiral za državno službo v novi državi, ki je spadala med zmagovalke v prvi svetovni vojni in so bili delodajalci verjetno sumničavi pri izbiri za zaposlitev.
Za vstop v službo finančne kontrole Države SHS je sicer že prej moral predložiti lastnoročno napisano prošnjo z življenjepisom, “nravstveno spričevalo” pristojnega občinskega predstojništva, ki je vsebovalo tudi izkaz, da je prosilec samski, spričevalo državnega zdravnika, šolsko spričevalo in vojaško listino, če je odslužil vojaški rok. Novince so sprejemali 1. junija in 1. decembra. Ko je bil sprejet, je prisegel predstojniku pred razpelom. Podpisal je obrazec prisege, kjer je bil dodan še stavek “Kakor mi Bog pomagaj,” pri Muslimanih pa “Vallahi billahi.”
1881 Stari trg – Podobica ali pildek
Zelo staro podobico – ali pildek, kot so jih še najpogosteje imenovali – iz farne cerkve sv. Jurija v Starem trgu, je posodila Jožica Novak, hrani pa jo Peter Žnidaršič v spomin na svojega pradeda.
France Benčina, prejemnik te podobice, je bil rojen 2. 3. 1871 v Starem trgu, umrl pa je 22. 9. 1953 prav tam … Podobica z napisom Spomin na pervo sv. Obhajilo ima častitljiv datum 10. avgust 1881, mogoče tudi 1884. Če drži prva domneva, je bil France star deset let, ko je prejel prvo obhajilo in v spomin nanj dobil barvno podobico, prilepljeno na okrašeno podlago, ki navaja, za kakšen dogodek je šlo, ter ime prvoobhajanca, kraj in datum, zadaj pa je natisnjena tudi priložnostna molitev. V sredini spodaj je v zelo majhnem tisku napis H. Ničman, ki je bil morda tiskar podobice ali le podlage zanjo.
Živobarvna podobica Jezusa, ki obhaja klečečega mladeniča, je morala biti v tistem času pravo čudo, saj barvni tisk še zdaleč ni bil nekaj vsakdanjega. Tudi zato so bile te podobice tako zelo priljubljene.
Motiv podobe z mizo in sedečimi očaki pripoveduje zgodbo o Jezusovi zadnji večerji s svojimi učenci, ki je seveda povezana z obredom oz. zakramentom svetega obhajila. V ozadju je na levi upodobljena tudi moška postava, ki obrnjena stran od omizja, očitno odhaja – najbrž izdajalski Judež.
1960 Koper – Od doma v svet
Vodna skupnost Koper je nastala leta 1956, njen namen je bilo vzdrževanje vodotokov in hudournikov ter urejanje morske obale. Takrat se je že oblikovala zahodna meja. Vedeli smo, da je Trst izgubljen. Od mednarodne komisije je Koper dobil mednarodno pomoč v obliki gradbene mehanizacije, s katero naj bi zgradili pristanišče. Dobili so tri bagre RAPIER in pet buldožerjev CHALLENGER pa še nekaj ostalega materiala, kar ne bom omenjal v moji zgodbi.
1929 Nekje – Druga poroka
Na sliki sta sorodnika Slavke Ivačič. Na svoj poročni dan. Ni vedela kje in kdaj je slika nastala. Mož je v standardni črni obleki, nevesta pa v beli. Lepa je. Ona in obleka.
1929 Nekje – Poroka
Miloš večkrat poskenira tudi kakšno sliko, za katero ni bil zaprošen. Tako je bilo tudi s to in še eno drugo poročno. Sta se mu dopadli. Meni malo manj, ker moram o njiju pisati pa nimam kaj. Še letnico sem si izmislila. Ne vemo niti, kdo je na sliki.
Neveste so praviloma v belem, ker so vsi gospodinjski aparati bele barve, moški pa v črnem, ker je črna barva žalovanja. Se pa že na sliki vidi, kdo bo gospodar pri hiši. Jaz se bom usedel, ti pa kar stoj, da se boš privadila. Saj veste, kako pravijo naši južni bratje: »Kde muž okom, žena skokom!« Mhm! Če verjameš v Dedka Mraza. Pri nas je malo drugače: »Eva (vnukinja) reče, mama (jst) teče.«
