To ni prispevek za občutljive duše, slabe živce in majhne otroke, ker govori o strašnih stvareh. O enem dogodku, ki pa ga ni mogoče gledati kot posamičnost, saj je bil del obdobja, ki je slovenski narod drago stalo, da se je komaj obdržal. Smrt je kosila z velikimi zamahi.
Nisem doživela druge svetovne vojne, a sem jo okusila posredno kot vsa moja generacija, preko njenih posledic, ki so trajale še dolgo, še kar trajajo in bodo trajale, dokler bo kakšen Slovenec hodil po svetu. Doživeli smo jo skozi zdesetkano sorodstvo, invalidne in travmatizirane starejše sodobnike, pogorišča in vsestransko opustošenje, revščino in posebno stanje duha, ki je bilo mešanica zanosa ob koncu vojne in zazrtosti naprej k okrevanju in boljši družbi, hkrati pa pretresenosti in izčrpanosti od prestanega trpljenja, groze in ustrahovanja, zato mislim, da to ni bilo nekaj, kar naj bi se kmalu pozabilo, poljubno interpretiralo in nič naučilo iz tega. A je vseeno treba pustiti za sabo in iti dalje.
Resnična zgodovina so zgodbe posameznikov. Usoda vsakega človeka vpliva na njegove bližnje in na celotno skupnost. Védenje in poznavanje preteklih dogodkov in usod soustvarja obzorja ljudi, ki se odločajo in delujejo v sedanjosti …
Tudi Notranjsko in Loško dolino je aprila 1941 okupirala italijanska vojska. Kar prišli so s topovi, puškami in namišljeno pravico zasužnjiti ljudstvo, ki so ga šteli za manjvredno od sebe in si prisvojiti njegovo zemljo in dobrine – kajti za to gre v osvajalnih vojnah, ne za kulturo, demokracijo, vero, čast in ideale, pač pa za pohlep po tistem, kar ni tvoje. Za kršitev vseh božjih zapovedi. In edino pravično se je braniti, zlepa ali zgrda. Če zamudiš, kmalu nimaš več česa braniti.
Nekateri so aprila 1941 italijanske in nemške osvajalske prišleke lepo sprejeli, kot da so gostje, drugi jih niso marali in so se organizirali, da bi jih nagnali. Zapokale so uporniške puške in tekla je kri.
1941/45 Slovenija – Propagandna vloga odporniške fotografije med narodnoosvobodilnim bojem
Tipična propagandna fotografija slovenski partizan, 1944, foto Marijan Masterl (Loški muzej Škofja Loka).
Glavna značilnost slovenske odporniške fotografije je njena dokumentarnost, ki je bila zavestna v večji meri kot kadarkoli prej v slovenski fotografiji. Ta usmeritev je v prvem obdobju okupacije izhajala iz okoliščin, v katerih so delovali številni vidnejši fotoreporterji. Miran Pavlin, Mirko Bračič, Jule Sočan, Anton Šibelja, Edi Šelhaus, Stane Lenardič, Rihard Mlekuž in Mario Magajna so se že v mladosti soočali z nacionalnim in socialnim zatiranjem, ki se je kazalo skozi fašizacijo zahodnega slovenskega etničnega ozemlja. Podobne izkušnje z nacizmom sta po letu 1933 imela tudi Jože Kotnik na Kočevskem ter profesor zgodovine in geografije Franjo Veselko na Ptuju.
Rakek 1925 – Otvoritev sokolskega doma Unec – Rakek
Razglednica Sokolskega doma Rakek – Unec na portalu eNOTRANJSKA, natisnjena med 1920 in 1940, zbirka KJUC
1975 Javorniki – Delo v gozdu II.
Slika je posneta na istem mestu kot prejšnja, le da so tokrat v ospredju grebe. Te so tudi že omenjene na teh straneh, a si jih verjetno marsikdo ne zna predstavljati, če jih ne vidi v živo ali na sliki. Slika je čisto sveža, grebe pač ne, letnica v naslovu pa je izbrana čisto naključno. Začetki uporabe greb segajo morda tisočletje nazaj, konec njihove množične uporabe pa se je začel kakih štirideset let nazaj z množično uporabo traktorjev, ki so jim nove poti in vlake omogočile dostop do tedaj nedosegljivih delov gozda, vitel in gozdarskih verig. Kot vidite na sliki, je ta gozdarski pripomoček narejen iz navadnih verig, ki gredo iz sredinskega obroča, na katerih se nahajajo zabijalni kavlji za v les in vlečni kavelj, ki se je zapel za driklc vlečne živali. V naših krajih sta bila najbolj pogosta trojček ali četverček, to je število zabijalnih kavljev in pri vsaki kmečki hiši so jih imeli kar nekaj.
1944 Dresden – Ivan Turšič starejši, pismo
Na sliki je Ivan Turšič, oče narodnega heroja Ivana Turšiča Iztoka. Slika je iz Fremdenpassa (potnega lista za tujce) s katerim je bil poslan na prisilno delo v Nemčijo.
1944 Dresden – Ivan Turšič, Fremdenpass
Začasni potni list »napotenega« delavca v Nemčijo. Nemški rajh je med drugo svetovno vojno ustvaril enega največjih sistemov prisilnega dela v zgodovini. Prisilno delo je opravljalo več kot dvajset milijonov tujih civilnih delavcev, zapornikov v koncentracijskih taboriščih in vojnih ujetnikov iz vseh okupiranih držav.
1965 Javorniki – Delo v gozdu I.
O delu v gozdu je na teh straneh že kar nekaj prispevkov s fotografijami, prav tako je že predstavljeno orodje zanj. Pri pregledovanju arhiva Starih slik sem jih našel še kar nekaj, a nikjer nisem zasledil, da bi se na sliki videlo, kaj in kako so s tem orodjem delali. Ni videti, kako in s čim so žagali ali sekali, nakladali, klestili in vse ostalo. Zato sem prosil urednika Miloša za sliko s capinam v gozdu pri hlodu, da bi ljudje, ki niso bili nikoli prisotni pri delu v gozdu, vsaj približno dobili občutek, kako je delo potekalo včasih, v manjši meri pa to poteka še sedaj.
Fotografija je bila posneta na vlaki Na gredah v Javornikih, letnica pa je spomin na veliki vetrolom, ki je tisti leto na njih podrl ogromno dreves. Drevo in capin sta originalna, možakar, ki drži capin, pa sploh ni oblečen in obut za delo v gozdu in ima na sebi samo eno originalno stvar iz tistega časa – ne nosi rokavic.
Unec 1969/70 – Mala šola
- Čepijo: Mitja Turk (Unec), Dino Stražišar (Unec), Marjan Jernejčič (Unec), Mitja Mramor (Unec), Anica Puntar (Ivanje selo), Silvo Gorjanc (Unec) in Toni Ivančič (Unec).
- Stojijo: Anica Ziherl (Unec), Majda Čekada (Ivanje selo), Mojca Matičič (Unec), Rasta Jernejčič (Unec), Helena Jernejčič (Unec), Ana Jernejčič (Unec), učiteljica Marija Bogataj, Lidija Bajt (Unec), Maja Gnezda (Unec) in Franci Udovič (Unec).
1939 Babno Polje – Na travniku v Bukovici
Slika je iz spominskega albuma, ki so ga s seboj odnesli kolonisti z Babnega Polja, ko so januarja 1946 odhajali na Štajersko. Ne vemo, kdo je avtor, ki je posnetek napravil ne prav veliko pred letom 1941, najverjetneje v času, ko so še gradili cerkniški odsek Rupnikove linije, ki ga je ob nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 v gradnjo prevzela vojska. Na sliki je namreč tudi vojak – morda vpoklicani rezervist – v starojugoslovanski uniformi. Bilo je v Bukovici, blizu Avguštinove hiše.
Stare slike 