Družina Edija Šelhausa, 1921 – 1922 (z leve): Edi, mama Julijana, oče Janko in brat Janko, foto Janko Šelhaus.
Če na kratko povzamemo: Edi Šelhaus, se je rodil leta 1919 v Podkraju pri Vipavi, starša sta bila fotografa. Otroštvo je preživel večinoma v Trstu. Nosilec fotografske obrti je bil Janko Šelhaus, ki je ženo Julijano kmalu uvedel v svet fotografije. Oče Janko se je oprijel fotografske obrti zaradi tega, ker so ga v času fašizacije italijanske družbe kot Slovenca, ki je bil železniški uradnik, odpustili.
1981 Cerknica – Sloni na cesti
Na sliki pred vami so trije azijski sloni, kar pa ni posledica globalnega segrevanja, pač pa obiska cirkusa v Cerknici. Kot vidite, so lepo zdresirani, saj je prvi takoj zavil na pločnik, druga dva pa mu ubogljivo sledita. Za to fotografijo se moramo zahvaliti Tonetu Urbasu, ki je ob pogledu nanje pograbil fotoaparat in jih ovekovečil za spomin na nenavaden dogodek. Kot bi danes fotografiral kokoši sredi ceste. Poleg slonov je ujel tudi njihovega dreserja, poziranje mu res ni šlo, ker fotografu kaže hrbet, kar je uspelo še moškemu med prvim in drugim slonom. Nad njim se sredi ovinka vidi moder kombi iz tovarne Zastava, tip 430 K in je služil kot dostavno vozilo, še nad njim pa je podolgovata stavba kegljišča. Omeniti velja še zgodovinsko tablo za Cerkniško jezero in nezgrešljivo reklamo za cirkus Gartner na levi in Slivnico v ozadju, ki jo pokriva še nekaj snega. Omenil bi še Zastavo 1300, ki prihaja za sloni in predstavlja nekaj vsakdanjega za današnji čas – obtičal je v prometnem zamašku.
Čisto drugi dogodek tega prizorišča je bil posnet s konca mostu, a na njem lahko vidite, kako se je ta del Cerknice spremenil v dvajsetih letih.
1933 Martinjak – Nabor
Naborniki leta 1933 so se za spomin postavili pred skedenj, šupo ali barako, da jim bo ostal večen spomin na štelngo.
- Sedijo: France Rožanc – Lenčkov, Rudolf Premrov – Špajn, Franc Rožanc – Razrehov, godec neznan, Janez Rovan – Kaparjev, ki je postal župnik, Franc Rovan – Kaparjev, Janez Mišič – Miščev.
- Stojijo: Jože Rožanc – Razrehov, Jože Gornik – Kundoretov, Alojz Obreza – Baštetov, Tone Rožanc – Lenčkov.
1930 Lož – France Pelan, 1908-1944
To je še ena od fotografij Franceta Pelana, po domače Odamčkovega iz Loža, ki so ga nekateri klicali tudi Franjo. Kaže, da ga je tu slikal potujoči fotograf na kakšnem množičnem dogodku in ga postavil pred nekam obešeno poslikano platno, s svojimi vpadljivo bleščečimi čevlji pa France stoji na travi. Velika in močna dlan izdaja kovača, kar je bil njegov prvi poklic …
Tudi lokacijo za destilarno so našli na Maistrovem vrtu.
Po koncu druge svetovne vojne je nastala Demokratična federativna Jugoslavija, ki se je že 29. novembra 1945 preimenovala v Federativno, ljudsko republiko Jugoslavijo in po letu 1963 v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Že v prvih letih je bila izvedena agrarna reforma (agrarni maksimum, zaplemba zemlje), ustanavljale so se zadruge, podržavljena so bila podjetja, močno omejena je bila obrt. Tako je bila 3. 3. 1948 registrirana tudi Kmetijska zadruga Unec, ki je imela v Maistrovi hiši pisarne in trgovino do leta 1950, ko je bil na Maistrovem vrtu zgrajen zadružni dom. V Maistrovi štali je imela zadruga prve konje, tu so bili tudi kmetijski stroji zadruge iz nekdanje Jugoslavije. Ker je bila zasebna pobuda močno omejena, je Kmetijska zadruga Unec postopno ustanavljala obrti, tako so imeli v okviru gradbenega odseka pleskarje, zidarje in tesarje, imeli so mizarsko delavnico, klavnico in mesnico, pekarijo, gostinstvo, žago, mehanično delavnico, pa še kaj bi se našlo. Veliko tega je delovala na Maistrovem vrtu. Poleg tega je imela zadruga na nekdanjem Ribaričevem posestvu še ekonomijo – posestvo, ki se je ukvarjalo s prašičerejo, pitanjem goveda, kurjerejo, pri poljedelstvu pa so se bavili od pridelave krompirja, koruze, žit. Ekonomija pa ni bila rentabilna, potrebovala je pomoč drugih delov zadruge.
Kar podjetni so bili pri zadrugi in vsem tem dejavnostim leta 1956 dodali še obrat za destilacijo eteričnih olj.
Begunje 1979/80 – 4. razred
Ob osnovni šoli v Begunjah, so se v šolskem letu 1979/80 slikali učenci 4. razreda in njihov razrednik Janez Petrič.
1973 Cerknica – Peščenk in tehnična plat fotografij
Detajl s portala Radučanove hiše.
Marca leta 1973 sem bil v cerkniškem koncu, med drugim na Slivnici. Fotografiral sem na Peščenku. Slika, narejena z objektivom Pancolar 50 mm f/1.8, je kar ostra. Pri črno-belih slikah je bilo sorazmerno lahko videti, koliko podrobnosti je na sliki, saj sva slike s sestro izdelovala sama. Lahko sva naredila povečave delov fotografije.
1924 Cerknica – Poroka
V Cerknici sta se 24. maja 1924 poročila Franc Žnidaršič – Thinc iz Žerovnice in Jožefa Mele – Primšarjeva iz Cerknice.
1880/1942 Podcerkev – Venčeslav Kompare
Venčeslav (Slavko) Kompare (Vencelj).
Nekaj zanimivih podatkov iz zapisa »Rodbina Compare – Kompare«, ki ga je napisal Silvan Kompare.
Kdaj so predniki prišli na Ustje in kdaj je nastal priimek Compare je ostalo nedorečeno. Vendar pa so prvi zapisi iz leta 1712. Priimek Compare se je ohranjal vse do leta 1848, ko se je le ta spremenil v Kompare. Ko se je prednik Franc Compare (1830) leta 1851 priženil v Zapuže k Mariji Codelle (1825) sta v poročni knjigi preimenovana v Kompare in Kodele. Preimenovanja je opravila takratna avstrijska oblast.
Njegov sin edinec Franc Kompare (1853) se je poročil z Marijo Pregelj iz Šturij, Imela sta deset otrok.
Te tri fotografije so iz spominskega albuma, namenjenega Babnopoljcem, ki so se leta 1946 preselili na Štajersko. Avtorji slik niso znani, nastale pa so pred januarjem 1946, mogoče tudi še pred vojno.
Prva kaže, kakšno je bilo poslopje stare šole v Babnem Polju. Tu je stala stavba, kjer so se od 11. novembra 1888 naprej učili prvi babnopoljski otroci, v novi prezidani in povečani stavbi, ki je na sliki, pa od 28. januarja leta 1923 dalje. Povsem novo šolo je Babno Polje dobilo leta 1981. V tej hiši so učili Milan Grom, Jakob Konc, Adela in Božena Troha in še kdo … Zemljišče za prvotno šolo in posledično tudi to na sliki je soseski podarilo župnišče v Babnem Polju.
Sem so konec julija 1942 italijanski okupatorji z zvijačo, tudi s pomočjo žena, z domov in skrivališč privabili vse babnopoljske moške, stare od 16 do 60 let, “da bi jim nekaj povedali”, jih pogostili s cigaretami in vinom, potem pa zaprli in zastražili. Naslednjega dne je bilo “sojenje” v Mehačevem gradu, kjer je bila nastanjena italijanska vojaška posadka in karabinjerji, kjer se je na hitro odločilo, kdo bo ustreljen in kdo bo šel v internacijo na Rab …
Stavbo s slike so v osemdesetih podrli in sezidali novo šolo, ki pa je nazadnje osamela in ostala prazna ter dobila spremenjen namen. Na sliki nad vhodom v šolo vidimo ovalno tablo, kjer so najbrž državni simboli in napis. Na neki drugi fotografiji, ki je bila narejena med okupacijo, je na zidu šole podoba italijanskega kralja in napis REX. Iz obdobja takoj po vojni tudi obstaja nekaj fotografij te šole in mogoče o tem nastane poseben prispevek.
Stare slike 