1963 Ravnik – Jurij Zupančič (2/2)
Pred hišo v Ravniku 17 leta 1963, po vrnitvi iz Apaške doline, so se zbrali oče Jurij in mama Angela ter vsi še živeči njuni otroci.
- Sedita mama Angela in ata Jurij.
- Stojijo hčerke: Ljudmila, Angelca, Marija, Frančiška in
- sinovi: Milan, Vladimir, Stanislav, Janez.
To je bilo verjetno prvo srečanje mame Angele in ata Jurija s svojimi še živečimi hčerami in sinovi v hiši Ravnik 17. Takih srečanj pa je bilo kasneje še več, saj so se vsi radi vračali na svojo rodno Bloško planoto.
1960 Iška – Kako čez vodo
Bilo je v zgodnjih 60-ih in zagotovo sredi vročega poletja. Zaposleni v Kmetijski zadrugi Begunje so se odpravili na sindikalni izlet. Niso šli prav daleč, saj se takrat ni hodilo v oddaljene in drage destinacije. Do Svetega Vida jih je nekdo zapeljal, nato pa so se peš spustili proti Iški. Ob toku tega izredno mrzlega potoka so pot nadaljevali proti Peklu pri Borovnici in se nato z vlakom vrnili domov.
Begunje 1954/55 – Otroci IV. razreda
Otroci IV. razreda, s tovarišico Heleno Otrin, slikani na stopnicah pred osnovno šolo v Begunjah, v šolskem letu 1954/55.
Ilustracijo razglednice je izdelal Anton Koželj, slovenski slikar in ilustrator (* 10. januar 1874, Kamnik, † 14. junij 1954, Ljubljana), avtor pesmi Krvavo solnce pa je Rudolf Maister.
V slovenskem prostoru so bile zelo pomembne vojno propagandne razglednice Vojska v slikah, ki jih je tiskala Katoliška tiskarna in jih je poleg Bogoljuba založil časopis Ilustrirani Glasnik, ki je izhajal v Ljubljani. Zelo priljubljene so bile med slovenskimi vojaki v prvi svetovni vojni. Ob začetku bojev na soškem bojišču je med slovenskimi prebivalci vojna postala pravični boj za obrambo domovine, tako da je bila propaganda dodatno podkrepljena z narodnozavedno poezijo Simona Gregorčiča in Rudolfa Maistra. Prva skupina 16 razglednic v posebni kuverti in s »seznamom 1. zbirke« je izšla že novembra 1914. Izhajale so po skupinah, ki so jih oglaševali časopisi in so bile deloma in nedosledno oštevilčene. Zadnje so izšle marca 1918, njihova zadnja znana številka je 140.
Povečini so prikazovale, v bolj prefinjeni obliki zaradi nevarnosti cenzure, protivojno razpoloženje in domoljubje. Ilustracije za razglednice so prispevali Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Anton Koželj, Ivan Vavpotič, Helena Vurnik in Valentin Hodnik.
1920 Lož – Zadnji loški kožar, drugič
Na precej ubogi, a s pomočjo moderne tehnologije in znanja čudežno oživljeni fotografiji iz okoli leta 1920, katere avtor ni znan, je Matevž Pelan, zadnji usnjar v Ložu. V delovni obleki stoji pred vrati svoje delavnice z debelimi ometanimi zidovi.
Oblečen je v srajco in hlače, čez pa precej ponošen telovnik, ki ga je po nesreči še navzkriž zapel. Zaradi tega bi ga soseda ali žena hitro opomnila in vprašala ali bo copral, kajti navzkriž zapeti gumbi, narobe oblečena obleka ali ruta, pokrita z malim vogličkom navzven, so bili nekoč sestavni deli čaranja, ki naj bi jih čarovnik ali čarovnica upošteval poleg vseh drugih postopkov in pripravkov, ki jih je moral imeti … Res pa je tisti čas tudi Lož imel svojega coprnika in coprnico ali dve … Matevž ima na sebi tudi predpasnik, škornje in klobuk, v roki pa svoj arežen, ki se na drugi sliki bolj razločno vidi.
Živel je v Mestu Lož št. 26, nad sedanjim spomenikom NOB in Lahovo hišo, znotraj mestnega obzidja, ki se ponekod še malo vidi – in ne v predmestju kot na primer sosed Bravec. Biti znotraj obzidja je bilo pomembno še potem, ko so turški vpadi davno prenehali, saj je bil status meščana povezan z določenimi privilegiji, ki so se sčasoma resda zreducirali samo še na meščanski ponos.
Moj oče Alojzij Mazij r. 1909 pri Matevževih v Velikih Blokah se je med leti 1922 in 1925 pri krojaškem mojstru Francu Zabukovcu – Podgrajskemu v Ložu izučil za krojača in postal krojaški pomočnik. Leta 1927 si je kot pomočnik našel novega delodajalca pri mojstru na Lipsenju in ostal pri njem sedem let. Že leta 1933 se je kot 24-letni fant pripravljal za odprtje samostojne žnidarije doma v Velikih Blokah. Pripravil si je prostor v hiši, kupil šivalni stroj Mundlos, ter v začetku l. 1934 v Ljubljani pred komisijo Obrtne zbornice opravil mojstrski izpit. Pred odprtjem samostojne obrti je moral pri Občini Bloke pridobiti Nravstveno spričevalo in Domovinski list. Pomembno je bilo, da v Občini Bloke o njem ni bilo zabeleženega ali znanega nič neugodnega ter, da ni bil kaznovan po členih 11, 12 in 13 Zakona o obrtih.
1984 Ljubljana – Ljubezenske zgodbe
Na sliki je prva stran pogrošne literature Ljubezenske zgodbe, ki jo je izdajala revija Antena. Zgoraj desno piše, da je dvojna številka. Ker imam tudi nekaj enojnih, se mi ta ne zdi nič kaj dvojna. Le nekaj strani več je. Napisana je tudi cena 70 dinarjev. Spodaj levo pod datumom 15. junij 1984 je nekaj prečrtano. Ker slabo vidim, sem se fejst namatrala, da sem prebrala. Piše: »Cena 60 dinarjev«. Banda, so podražili. Birokratska plača marca 1984 je bila 17.158 din, oktobra pa že 22.481 din. Ni bilo to zaradi inflacije, veste. Sem delala k črnc pa so mi dali. Izhajati so pričele nekje v osemdesetih letih 20. stoletja. Kdaj so jih prenehali tiskati, ne vem. Morda jih še. Za revijo so pisali tudi eminentni pisatelji, kot je Desa Muck.
1983 Rakek – Jože Opeka – Ripček
Rojen je bil 8. 9. 1927 v Cerknici. V družini, kjer je bilo 6 otrok.
Rakek 1970/71 – 5. b razred
Pred vhodom v šolo na Rakeku slikani učenci 5. b razreda v šolskem letu 1970/71 in razredničarka Ivanka Križman.
2025 Cerknica – Stareslike objavljajo 15 let
Ko smo na današnji dan pred natanko 15 leti objavili prvi prispevek na Stareslike, si nismo predstavljali, še manj pa pričakovali, da bo stran postala to, kar je danes. Od takrat so se tako stran kot tudi naši cilji močno spremenili. Če so bili prvi prispevki plod dela posameznika, se je projekt kmalu razvil v skupinsko delo, ki združuje avtorje, bralce in podpornike z različnih koncev.
Številke, ki ponazarjajo obseg dela, so za naše razmere nepredstavljive. V vlogi avtorja prispevkov je sodelovalo 100 oseb, skupaj pa smo zbrali in poskenirali 40.000 fotografij iz več kot 500 virov. Največkrat so to bile družinske škatle, albumi ali zaprašene zbirke na podstrešjih, pogosto pa so nam fotografije zaupale tudi ustanove. Rezultat tega skupnega dela je več kot 5.500 objavljenih prispevkov, ki vsebujejo 22.000 fotografij in povečav, dopolnjuje pa jih še 13.800 komentarjev bralcev. Ti komentarji niso le opombe, ampak dragoceni koščki informacij, ki bogatijo vsebino in pomagajo osvetliti zgodovinske podrobnosti.
Pri nastajanju teh prispevkov pa niso sodelovali le avtorji in bralci. Neverjetno število posameznikov je prispevalo svoje informacije, vire ali podporo, bodisi avtorjem bodisi pri organizaciji srečanj sodelavcev. Za vsakim avtorjem prispevkov stoji podpora še vsaj ene oseba – tista, ki prenaša ustvarjalno “tečnobo” in brez katere takšno delo ne bi bilo mogoče. Skupaj smo zgradili skupnost, ki povezuje preteklost s sedanjostjo.
V zadnjih dneh se na Stareslike vsak dan priključi več kot tisoč različnih računalnikov, uporabniki pa si dnevno ogledajo tudi do 5.000 strani. A še posebej smo ponosni na jutranjo tradicijo, ki jo je vzpostavila naša skupnost. Po vsakodnevni objavi novega prispevka ob 7. uri zjutraj se v prvih dveh urah na stran redno priključi kar 300 računalnikov. To nam pove, da je ogled najnovejšega prispevka postal del jutranjega rituala za mnoge naše bralce. Takšna zvestoba je za nas največja nagrada.
Vse naše aktivnosti so usmerjene k bralcem – sedanjim in prihodnjim. Naš cilj je preprost, a pomemben: ohraniti spomine za generacije, ki prihajajo. V teh 15 letih nam je uspelo, da je stran ves čas ostala dosegljiva, vsebine pa so postale dragocen arhiv zgodovinskega gradiva, ki povezuje ljudi in njihove zgodbe.
Zahvala gre vsem, ki ste kakorkoli prispevali k razvoju spletne strani Stareslike – z delom, podporo ali zgolj z obiskom. Hvala, ker ste del te zgodbe. Skupaj bomo še naprej odkrivali in ohranjali našo preteklost.
Na naslednjih 15 let!
Stare slike 