Skip to content

1960 Vrhnika – Palščov Lojze vozi gnoj, Antončičeva mama pa nametajo krompir

17. 06. 2020

Te slike sem bila vesela kot cigan špeha, kakor se reče. V trenutku me je prestavila kakih šestdeset let nazaj, tako nazorno prikazuje živahno spomladansko delo na njivah pred Vrhniko in na hrbtni strani ima celo zapis: “Palščov Lojze vozi gnoj, Antončičeva mama pa nametajo krompir.” Tako je vse jasno. Tudi drugi vaščani so na svojih njivah in sadijo ali sejejo – vsaj šest ljudi in dva konja so na sliki, pa še kak zaboj povrhu. Na levi je videti še eno njivo s kopicami gnoja, v ozadju pa prve vrhniške hiše in skednje med sadnim drevjem ter veliko kopico sena, na nasprotni strani pa prvo sadno drevo v cvetju – kaka mirabela je, cibora ali grehki mogoče. Idila. Dokler gledaš sliko.

Moj prvi spomin, povezan s krompirjem, sega v začetek petdesetih let, ko se vidim cmeriti sede na mamini jopi pod grmom ob njivi onkraj mostu v Podcerkvi. Mama in Blaževa teta sta tam z motikami, Blažev stric z vpreženo pohlevno rjavko nekaj dela s plugom ali brano … Okoli mene je mokra trava, a me že obletavajo tudi muhe, ob meni pa majhna košarica in prav taka motika, ki jo je oče napravil iz obrabljene večje …

Ko sem malo zrasla, smo morali vsi pobirati koloradskega hrošča, ki je povsod napadel krompir. Še v šoli so nam obljubili dinar za vsakega starega hrošča, zato sem tudi zvečer, ko sem zaprla utrujene oči, videla same hrošče. Dinarjev seveda ni bilo, hroščev in ličink pa vedno več. Potem se spominjam lesene tablice z našim imenom, ki je bila enako kot pri drugih zapičena na začetku njive, da bi mož, ki je škropil krompirišča, vedel kam. Imel je konja, ki je vlekel premo s škropilnico, ki je bila nekakšna 200-litrska cisterna, iz katere je na obe strani brizgala bela smrdeča tekočina po krompirju. On je, ves bel od tiste brozge, sedel na vsem tem in z vajetmi vodil konja med krompirjevimi vrstami. Najbrž se metoda ni obnesla, saj škropilnice že naslednje leto ni bilo več in hrošče smo spet pobirali ročno, prav kmalu pa tudi obilno posipali s pantakanom. Njive so bile bele od prahu, hroščev pa res ni bilo več toliko. Zdaj koloradarja spet pobiramo ročno, prvič ker sadimo le malo krompirja in drugič, ker nočemo zastrupljati zemlje in ne jesti zastrupljenih plodov. Izvedela pa sem za košček raja, v katerem krompir sploh ne pozna koloradarja!!… Daleč in visoko je, a popolnoma brez teh lepo pisanih požrešnih hroščev, ki so prišli s pomočjo iz Amerike med ali po drugi svetovni vojni!

Ampak, pazi tole: ko sem oni dan šla zvečer na še zadnji obhod po vrtu, zagledam na mojih ponižnih grmičkih krompirja najmanj sto (ampak res!) rjavih polžev, ki se razvratno nažirajo z zelenimi listi! Ponekod so štrlela v zrak le še stebelca, ovešena z velikimi in manjšimi polži … Vnelo se je mesarsko klanje kot v bitki pri Mohaću, a vojna še ni dobljena.

Konji so na njivo cvetočega regrata pripeljali ene hrbte gnoja. Težko ga je bilo nakidati, zdaj pa ga gospodar s kopačo grebe na enakomerno oddaljene kupe po njivi, med katerimi pretegne voz kar s spuščeno stranico, da si prihrani delo. Pozneje ga bo raztrosil in nato njivo zoral. Če je moral gnoj sam nalagati in ga bo sam tudi trosil, bo zvečer zelo utrujen, kajti gnojarjenje, kot rečejo na Babnem Polju, je težko delo.

Najpozneje jutri bo oral, kajti ni dobro, da se raztroseni gnoj posuši. Njivo bo potem pobranal in sadil ali sejal, kar se je namenil. Po ledini bo kar huda – važe so trde in preraščene s koreninami trave, a bo že šlo, saj so tudi on in njegovi ljudje užikani in vajeni dela. Kako to, da ledine ni zoral že jeseni za spraho? Ko pa bodo pozneje morda okopavali ali osipali krompirjeve rastline, jim bo kak mimoidoči prijazno zaželel: “Bog daj tako debelega, da bi ga po legah domov valili!” In ko ga bodo jeseni pobirali, jih bodo spraševali: “Je kaj debel?” ali “Je kaj lep?” in bodo odgovarjali: “Za nas ga bo dovolj!” … Da bi le ne zgnil ali postal črn, si bodo še mislili ob tem. Danes, ko imamo dobrega na vso rit, in krompir gojimo bolj zato, da bi ostali “fit”, in ker je samooskrba “in”, se na tako vprašanje odgovori: ” Za k mesu ga bo dovolj!”

Vrste oziroma grabnčki, ki so jih morda naredili s čártalam, so bolj plitve in jih je komaj videti, vitre na košari se že nekoliko drobijo in Antonščevo mamo najbrž boli križ, zato z vajeno roko malo bolj od daleč v enakomernih presledkih nametava gomolje krompirja v zemljo. Členki na prstih so ji otekli in za drobna dela najbrž nima več pravega občutka – da pa bi se delu na zemlji izognila ali ga preložila na koga drugega, niti pomisli ne. V zadovoljstvo ji je, da je vreme primerno, da je njiva dobro pripravljena, da semenski krompir ni zgnil in lepo kali – vse kaže, da bo ob normalnem trudu in z malo sreče mogoča še ena dobra letina, pa bo za eno leto krompirja dovolj za ljudi in živali. Veliko izkušenj z njivami ima, veliko krompirja je v življenju že nametala in pobrala. In ob krompirju kot glavni hrani preživela še veliko drugega.
Tudi to sliko je shranila Janežičeva stara mama Johana, ki je tako skrbno, zdi se da prav z užitkom in nasmehom na obrazu zapisala kdo je na njej in kaj se godi. Poznala je čar fotografije, ki čisto določen neponovljiv trenutek lahko “konzervira”skoraj za vedno ali vsaj za zelo dolgo. Svojim potomcem je ohranila debele albume fotografij, nekatere opremljene z imeni upodobljenih; nekatera imena in zgodbe je predala le s pripovedmi, druge pa je morala tudi sama najprej poiskati in se prevprašati do podatkov o ljudeh, ki so umrli ali odšli, še preden jih je spoznala …

Slovarček:

  • užikan: utrjen
  • kopača: orodje za kopanje gnoja z voza, zapognjene gnojne vile
  • pretegniti voz: prepeljati voz na kratko razdaljo
  • hrbti: voz s snemljivimi stranicami iz desk
  • grabnčki: (sadilni ) jarki za krompir ali peso ipd.
  • važe: kosi travne ruše
  • čártalu: črtalo; priprava, ki jo vleče žival in se z njo dela hkrati tri ali štiri jarke za sajenje
  • na vso rit: v izobilju
  • pantakan: prvotno komercialno ime za strup proti rastlinskim škodljivcem
  • spraha: jesensko oranje, da zemlja čez zimo premrzne in jo je potem lažje obdelovati

Viri:

  • Ivanka Janežič, Vrhnika, okoli 1960, zapis

Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. Martinčič Rajko permalink
    17. 06. 2020 16:16

    Užikanj je utrjen

    Liked by 2 people

  2. 17. 06. 2020 16:40

    Točno tako.

    Všeč mi je

  3. mirojuvancic permalink
    17. 06. 2020 18:23

    To je bila pa krivica bi rekel »Kalimero«. Pritožiti bi se morala na »Raubar komando«. Tudi na Rakeku smo pobirali hrošče, odkupovala jih je KZ Unec. Hrošček dinar, ličinke pol manj. Navodilo je bilo, da moramo uničevati tudi jajčeca. Bistroumne glave pa smo ugotovili, da od tega nimamo nič. Tako smo jih veselo gojili do zadostne velikosti, da se je splačalo. So bili pa tudi kmetje, ki niso dovolili pobiranja hroščev, pobirali so jih sami. Skopuhi!

    Všeč mi je

  4. 18. 06. 2020 07:04

    Jaz sem pa vedno mislila, da je bilo to z odkupovanjem samo finta, prazna obljuba!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: