Zakon o službi za zaposlovanje delavcev, ki je bil razglašen 2. 7. 1960, je poveril opravljanje te službe Zavodom za zaposlovanje delavcev, ki so bili ustanovljeni za eno ali več občin. Zavod je za območje občine ustanovil občinski ljudski odbor, za republiko pa izvršni svet. Občinski ljudski odbor je na seji Občinskega zbora in Zbora proizvajalcev dne 29. 12. 1960 sprejel Odločbo o ustanovitvi Zavoda za zaposlovanje delavcev Ljubljana. Sedež zavoda je bil na Gosposvetski cesti 17 (bivša Delavska zbornica). Zavod je opravljal naloge, določene z Zakonom o službi za zaposlovanje delavcev in v drugih ustreznih predpisih. Dohodki zavoda so se ustvarjali iz prispevka za zaposlovanje, dotacij iz občinskih proračunov, za katere je zavod delal, in ostalih dotacij. Zavod je imel sklad za zagotavljanje pravic brezposelnih delavcev. Sklad je upravljal Svet zavoda skladno z zakonitimi predpisi. Poleg tega pa je imel zavod še naslednje sklade: investicijski sklad, sklad za nagrajevanje in rezervni sklad. S 1. januarjem 1961 je novoustanovljeni zavod prevzel zaposlene delavce, delovne prostore in inventar dosedanje Posredovalnice za delo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center.
1912 Logatec – Vodooskrba železniške postaje
Oktobra 1849 je inženir Karl Ghega na Dunaju podal predlog za gradnjo Kraške variante proge med Ljubljano in Trstom, v igri pa je bila še Soška varianta. Načrtovalci so nekoliko podcenili vse težave Kraške variante, med njimi gradnjo čez Ljubljansko barje, burjo, snežne zamete in pomanjkanje vode na Krasu. Za vodooskrbo parnih lokomotiv so bili zgrajeni kompleksni vodovodni sistemi v Logatcu, Rakeku, Postojni in še na vseh ostalih postajah do Trsta. Razglednica Logatca iz leta 1912 v sredini prikazuje stolp vodne črpalke (pumpenhaus) ob vodnem zajetju železniškega vodovoda.
1912 Benete – Poroka dedka Primoža in babice Francke
V naši hiši je na podstrešju majhna soba, ki smo ji rekli cimer. Vanjo smo nekoč znosili stvari, ki jih nismo več potrebovali in jih tam spravljali za vsak slučaj. Ta se ni nikoli zgodil, zato je bil kup navlake vedno večji in soba je postajala vse manjša.
Neke deževne nedelje, sem šla po stopnicah v cimer, s pogledom premerila navlako in razmišljala, kaj naj počnem z njo. Najprej sem se lotila omare, ki je stala za vrati. Zarjaveli ročaji in škripajoči tečaji so naznanjali, da je že dolgo ni nihče odpiral. Na spodnji polici je ležala velika porumenela mapa. Previdno sem jo vzela iz omare in razvezala v pentljo zavezano vrvico. S stare fotografije sta se zastrmela vame dva znana obraza. Dedek in babica na poročni dan. Oba v lepih gvantih, babica z zvitkom las na glavi, dedek strogo počesan na prečko in oba zelo resna.
Pogledam še na hrbtno stran. Kratek zapis: Primož in Franica, 29. IX. 1912.
Begunje 1979/80 – 3. razred
Učiteljica Rozalija Škrlj in njen 3. razred v šolskem letu 1979/80 v osnovni šoli Begunje. V razredu je bilo kar šest učencev iz Bezuljaka.
1920 Rakek – Srečno novo leto
Staro voščilnico mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Njena pomembnost ni v novoletnem voščilu, temveč v prejemniku in pošiljatelju.
1945/54 Markovec – Janez Mohar Harašo
Ko sem zagledala to sliko v zapuščini Franca Trudna iz let 1945 – 54, sem jo takoj določila za predstavitev na naši spletni stari, saj sem Janeza Moharja poznala od svojih prvih dni v Markovcu – bili smo sovaščani, njegovi sinovi moji vrstniki in zdelo se mi je, da bo pisanje o njem vsaj mala malica, če že ne čisto veselje … Ko sem se lotevala dela, pa se je izkazalo, da ne vem več, ali je bil res rojen v Braziliji ali ne, da nisem prepričana ali je bil v svaštvu z Janezom Hribarjem in tudi ne, kakšen položaj je imel njegov sin Mirče kot častnik na Titovi ladji Galeb. In da nimam več koga vprašati. Odločitev, da pisanje opustim, je bila tik pred zdajci, ko se mi je v nekem kuhinjskem preblisku posvetilo, da je na desetine pripovedi Potočanovega atka leta 2021 v knjigi Zverina nam vse požre, ki je izšla v dragoceni zbirki Glasovi, objavil Potočanov dolgoletni znanec, pravnik in novinar Ilja Popit. V njej je na moje veliko zadovoljstvo spominov in pričevanj Janeza Moharja st. na vse cente zadosti, da ob sliki nekoliko osvetlim njegovo življenjsko pot.
1969 Rakek – Vaje iz matematike
Vaje in naloge iz matematike za sedmi osmi razred osnovne šole je napisal Jože Žabkar. To je že višja matematika. Izhaja iz dejstva, da smo se do sedmega razreda že naučili osnovnih računskih operacij, kot so seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje. Moram priznati, da imam s poštevanko še vedno težave. Pravzaprav jih imam vedno več. Knjiga je izšla leta 1969. Nisem bila njena prva uporabnica. V časih mojega šolanja se učna snov še ni spreminjala in smo lahko knjige kupili od starejših učencev. Danes ima vsak učitelj svojega avtorja, ki ga po domače povedano naprej poriva. Potem so pa še delovni zvezki, ki se jih uporabi le enkrat. Kaj je bilo narobe z navadnimi zvezki, v katere smo mi pisali? Tršica je rekla, da so za domačo nalogo vaje od tri do deset na strani 51. Potem smo prepisali nalogo v zvezek, naredili račun in to je bilo vse. Učili smo se, da je ena in ena dve, razen če ni s samoupravnim sporazumom drugače določeno.
1941 Ivanje selo – Prevrnjena lokomotiva
Dvotirna železniška proga Ljubljana-Postojna je bila med drugo svetovno vojno pogosta tarča partizanskih sabotaž, ker je po njej okupator vsakodnevno prevažal velike količine vojaškega materiala. Progo je med Borovnico in Rakekom obdajalo široko gozdno zaledje, ki je partizanom omogočalo prikrito delovanje in uničevanje proge. 4. oktobra 1941 so partizani minirali železniško progo nad Ivanjim selom. Poleg lokomotive je iztirilo še 12 vagonov, proga pa je bila neprevozna 14 ur.
Ob 60. rojstnem dnevu, 29. marca 1934, je generalu Rudolfu Maistru čestital tudi predsednik Občine Rakek g. Franjo Tavčar. Takole je zapisal v čestitki:
V imenu vseh občanov Vam pošiljam najiskrenejše čestitke k Vaši 60 letnici z željo, da bi Vas Bog ohranil še mnoga leta zdravega narodu in domovini.
Tavčar Franjo predsednik občine Rakek”
General Rudolf Maister se je za čestitko zahvalil 5. 4. 1934 in med drugim zapisal:
Vaše ljubeznjive čestitke k mojemu 60. rojstnemu dnevu so me izredno razveselile in se Vam toplo zanje zahvaljujem. Prosim tudi, da izročite mojo zahvalo na prihodnji občinski seji gg. občinskim svetovalcem.
Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj 45 let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.”
Tako je general Rudolf Maister poudaril, kako pomembna sta zanj Rakek in Unec. Na Rakeku je pri Lovru in Matildi Sebenikar preživljal svoja otroška in mladeniška leta, gotovo je tu dobil pri teti Matildi tudi nekaj navdiha za pesnjenje, pa tudi za narodno zavedno držo; na Unec pa je k teti Matildi Sebenikar in soji materi Franji prihajal v svojih zrelih letih. Ne smemo pozabiti, da je Matilda Sebenikar, ki ni imela potomcev, darovala celotno Sebenikarjevo posestvo s hišo, leta 1923 Rudolfovima in Franjinima sinovoma Hrvoju in Borutu.
Kar samo po sebi se je nakazovalo, da si general Rudolf Maister zasluži, da postane častni občan občine Rakek, in v vabilu za sejo občinskega odbora občine Rakek, 13. junija 1934, je bila 2. točka dnevnega reda: Izvolitev generala Maistra za častnega člana občine.
1932 Milanov Vrh – Mohoričev laz
Slika je nastala na svečnico, 2. 2. leta 1932, posnel jo je skoraj brez dvoma Mirko Klepec, na njej pa je dvoje žensk, en moški ter zadnjica smučarja, ki se je ravno sklonil tam na levi strani slike. Morda si pripenja smuči. Za njimi je redek mešani gozd in nekaj brinja, strmina pa ravno prava za lagodno smučanje.
Ko ogledujemo te slike iz zbirke dr. Viktorja Kraševca, ki jih je v veliki večini posnel Mirko Klepec, vidimo da je tudi on, podobno kot v Loški dolini Alojz Tomec, imel izostren občutek za pomembnost neponovljivih ali tipičnih dogodkov in prizorov, ki jih je slikal: otroci, ki smučajo, delavska družina pred hišo, notranjost delavske hiše … Tu je pa prizor s smučarji – morda trenutek razvedrila z njemu ljubimi ljudmi ali dragimi gosti.
Stare slike 