Skip to content

1930 Kozarišče (2)

10. 06. 2010
by

Kozarišče

Na fotografiji je središče Kozarišč. Še dobro, da je fotografija na zadnji strani  opremljena z opombo. Sam bi le stežka ugotovil, za katero vas gre.

____________________________________________________________

Na fotografiji je topična vas iz naše okolice. Hiše so pritlične, le sem in tja je kakšna enonadstropna. Še to so bile navadno gostilne ali trgovine.  Pred hišo na desni se je zbrala gruča moških, trije so uniformirani, otroci pa fotografa opazujejo z varne razdalje.

V oči pade blatna cesta s sledovi voz. Na skrajni desni je ograja iz letvic. Takšnih se spominjam še iz sedemdestetih let.

Ob ogledu sva ugotovila, da je hiša le malo spremenjena. Preuredili so okna, sam izgled hiše pa se je precej ohranil, še zlasti vhod. Zato pa so se toliko bolj spremenile okoliške hiše. Popolnoma so prenovljene in spremenjene, zgolj temelji so ostali na istem mestu.

Ocenjejem, da je od nastanka fotografije preteklo približno 80 let. Vasi so se v tem času  tako močno spremenile, da za nekatere stare  fotografije sploh ne morem ugotoviti, kje so nastale. Na mesto nastanka te fotografije naju je usmerila Primoževa mama iz Kozarišč.

Prijazna soseda in njen mož sta nama natrosila toliko podatkov, da si vseh nisva mogla zapomniti:

  • V hiši je najprej živela družina, ki se je izselila v Ameriko.
  • Hiša je po njihovem odhodu i prešla v last gradu Snežnik.
  • V stari Jugoslaviji so jo ti dali v uporabo financarjem.  Le-ti so za bivanje in druge preuredili še veliko gospodarsko poslopje na dvorišču.
  • Danes  hišica z gospodarskim poslopjem služi  v počitniške namene in ni stalno naseljena.

 

V predvojni Jugoslaviji je bila močna tržna kontrola. Menda gostilničar ni mogel prodajati vina, če ga že prvi dan nakupa ni prijavil financarjem. Ti so vse blago pregledali in ocenili, če je primerno za prodajo.  Zaračunavali so trošarino. Prav tako so vse blago prijavljali tudi trgovci. Iz fotografije sklepam, da so opravljali tudi vlogo današnje carine.

____________________________________________________________

Pred hišo s financarji se je zbrala manjša skupina moških. Trije so uradne osebe v uniformah jugoslovanskih financarjev, trije pa so civili. Možak s klobukom in brki je zagotovo domačin, ostala dva pa nekako ne spadata v vaško okolje.Pred hišo je kamnita plošča, kjer so si očistili čevlje, preden so z blatne ceste stopili v notranjost. 

V ozadju je urejena stavba s svetlimi obrobami okrog oken. Iz napisa preberemo: “Matevž Strle, gostilna”

Fotografa so pri delu opazovali domačini. Gospa je v ruti in precej zavita, pravo poletje še ni priplo. Dečki so pokriti s klobuki zanimive oblike, ki jo poznamo iz filmov o Kekcu.

Za dva mlajša otroka v ozadju fotograf ni bil dovolj velika atrakcija, da bi prekinila igranje v blatu.

Očitno je, da hiša ni bila  stanovanjska, saj sta pri vhodu dve tabli. Na eni je grb, druga pa je zgolj napisna. Žal fotografija ni dovolj podrobna, da bi lahko napis prebral. Verjetno je del napisa v cirilici. Hiša izgleda urejena, le žleb je nekoliko poškodovan.
Otroci so se zbrali v varni oddaljenosti in opazovali fotografa.  Na izrezu fotografije je kar 14 otrok, na celotni fotografiji pa še trije dodatni. Danes bi težko iskali vas s tolikšnim pomladkom. Punčke so v krilcih in se držijo bolj skupaj. Ena do deklic drži v naročju mlajšega bratca ali sestrico.  Dva, za spoznanje starejša fanta, sta pokrita s klobukom. Eden od fantov grozi z lokom. 

Včasih smo veliko časa preživeli skupaj, v družbi in igrah na prostem. Na ta način so se vzpostavile vezi in razvila pripadnost skupnosti.  Ni čudno, da so ob pojavu fotografa otroci stopili skupaj. Izgledajo kot povezana skupina.

Za skupino otrok stoji mlajši moški. Je povezan z otroci ali je šel mimo zgolj po naključju?

Na levi je voz, naložen s hlodi. Za njim se skrivati dva odrasla moška.

Fotografija je del zbirke Tujsko – prometnega društva za Notranjsko za zaporedno številko 204. Prispeval jo je g. Škrbec iz Loža.Kasneje je nekdo dodal napis Kozaršče. Še dobro, saj bi drugače le težko ugotovil, za kateri kraj gre.

____________________________________________________________

Klikni za primerjavo

____________________________________________________________

Dopolnjeno 28. 2. 2011

Fotografija je objavljena kot ena od fotografij na sestavljeni razglednici v knjigi: Dežela ob Cerkniškem jezeru, Milan Škrabec, Janez Šumrada, Marjan Slabe, SO Cerknica, 1990, stran 95. V navedeni knjigi je kot avtor fotografij na razglednici naveden Foto Bavec, Rajhenburg.

___________________________________________________________

Kraj: Kozarišče
Datum: prva polovica tridesetih let – zgolj ocena
Avtor: neznan Vinko Bavec (dopolnjeno 28. 2. 2011)
Zbirka: Aleksander Zgonc, Zbirka fotografij Tujsko – prometno društvo za Notranjsko
Skenirano: 14. 4. 2010
Oblika: fotografija
Nova fotografija: Miloš Toni 22. 5. 2010

Vir: Prijazna gospa, ki je doma v bližini mesta, od kjer sta nastali obe fotografiji.

21 komentarjev leave one →
  1. bojans permalink
    10. 06. 2010 19:59

    Tale primerjava je živo potovanje skozi čas …

    • janja permalink
      17. 06. 2010 21:24

      Z veseljem vam povem, da je danes v Kozariščah samo v delu, ki ga prikazujeta vaši dve fotografiji Kozarišć več kot 25 otrok.
      Od tega jih imam sama 6. Vsi ti otroci pa pridno ohranjajo tradicijo, ki jo omenjate, še vedno se večino časa igrajo zunaj, družba jim še vedno pomeni več kot računalnik. Žal pa tudi samo opažam, da je to v sosednjih vaseh samo še spomin. Sem pa seveda vesela, da so moji otroci še deležni teh sladkih radosti igre na prostem in pristnega druženja s prijatelji.

      Imam zanimiv predlog, prosim če me avtor komentarja kontaktira preko elektronske pošte..

      • 18. 06. 2010 00:34

        Sam se spomnim, da so bile igre na vasi ob poletnih večerih nekaj najlepšega. Vedno nas je bila cela gruča, vsaj tako mi je ostalo v spominu. Igrali smo se: Tranta tranta most, lepa bela lilija, zemljo krast, fučat, figure metat, oef (z žogo ob zid), skrivat, gnilo jajce, najbolj pa smo uživali pri zbijanju koze.

        Ave Marija je bila vedno prezgodnja.

  2. janja permalink
    18. 06. 2010 02:24

    V vasi so včasih uporabljali tudi različna imena za različne dele vasi, danes teh imen ne uporabljamo več. Prostor pred gostilno, kjer stoji večja gruča ljudi so imenovali Lončarjev plac. Danes je na sredini tega prostora zasajena lipa, ki so jo vaški fantje posadili ob osamosvojitvi Slovenije.

  3. janja permalink
    18. 06. 2010 02:28

    na skrajni desni pa je vidna lesena ograja. To je ograja od gredic, kjer so imele kar 4 bližnje hiše svojo gredico za zelenjavo. Danes je tam urejeno otroško igrišče.

    • 18. 06. 2010 08:34

      Uh, toliko novih podatkov si napisala o Kozariščah, da bi skoraj moral prispevek napisati na novo.

      Upam, da nam bo v roke prišla še kakšna fotografija iz Kozarišč ali okolice. Pred objavo te bom takrat prosil za pregled in za dodatne podatke.

  4. 18. 06. 2010 10:02

    Tudi na Jezeru smo imeli veliko otroških iger. Že vse opisane, ki jih je napisal Miloš in poleg tega še: orožnike in tate, barvice prodajat, klavirčke prodajat, prašičke past, petelinčka zbijat, med dvema ognjema, pa mogoče bi se še kakšna našla.
    Ko pritisneš na tipko otroške igre, se ob pomoči predhodnika odpre čudežna skrinjica.

  5. janja permalink
    18. 06. 2010 23:22

    Včasih ste se igrali orožnike in tate. Mi smo se pa za partizane in Nemce. Današnja različica pa je igra za kavbojce in indijance.
    Miloš, nam lahko malo več poveš o igri oef, prosim. Se je samo bledo spomnim, podrobnosti sem pa žal pozabila.

    • 18. 06. 2010 23:40

      Pri vsaki točki si vrgel žogo v zid in jo odbito ujel. Če ti je padla na tla, si bil fuč in je začel drugi igralec.

      Poskusil se bom spomniti:

      oef, brez gibanja, brez smejanja, z eno roko, z eno nogo, tolčem, spredaj zadaj, skačem, se vrtim, poljub, pozdrav, dotikam se tal, križem rok, okoli sveta.

      Ne vem, če je čisto pravi vrstni red, pa verjetno sva kakšno z Božo tudi pozabila. Pravzaprav imam občutek, da sva vse zmešala. Mogoče smo po različnih vaseh imeli različne vaje in različne vrstne rede. Moj naj bi bil begunjski.

      Bojana, je prav?

      Tista, brez smejanja, je bila ena od težjih.

  6. janja permalink
    19. 06. 2010 14:00

    Kako lepi spomini, sem igro že čisto pozabila, sedaj se jo pa z vašo pomočjo spet spomnim. Jo moram naučiti svoje otroke, da ne bo šla v pozabo. Nikoli pa nisem vedela kaj pomeni oef ???

    • 19. 06. 2010 17:24

      Ne vem, če je oef kaj pomenil. Najbrž nič, saj smo imeli tudi eno izštevanko: ekete pekete cukate me, abe fabe domine….. Če bi hotel uganiti pomen teh besed, bi se moral močno potruditi.

      • 19. 06. 2010 21:17

        Zdaj sem se spomnil. Takrat je bilo po zidovih, od kjer se je odbijala žoga vse polno takšnih oef. Mogoče je ime igre zaradi tega OF. Takrat se temu še ni reklo grafiti.

  7. janja permalink
    19. 06. 2010 17:47

    “…ektus pektus, kufer štuc. Kvinte kvante kufer pus.” Bo prav tako?

    • 19. 06. 2010 18:13

      Tina pravi, da je prav: Kvinte kvante fingo puc.

      Boža pravi, da je prav: Kvinte kvante ven ga fuc.

  8. 21. 06. 2010 19:20

    Zuanj smoimeli še dve igri s cejgučkam: ristanc in pismo.

    V hiši tudi še dve: skrivanje manjšega predmeta. Iskalca, ki smo ga prej poslali ven smo pozneje pri iskanju usmerjali z besedami, vroče vroče, kadar je bil blizu in mrzlo mrzlo, kadar se je oddaljil od iskanega predmeta.

    Druga je bila: leti leti avionček. S kazalci smo narahlo udarjali po klopi pred seboj. Če si se zmotil in dvignil roki od klopi pri vzkliku, leti leti krokodil si bil pa fuč! To smo se šli tudi v prvih razredih osnovne šole. Je tako ali ne?

    Izštevanka za igro je bila:
    avionček gori gre,
    doli meče bombice,
    kamor bomba prileti,
    tam se šteje, en dva tri.

  9. milet permalink
    21. 06. 2010 21:53

    Še ena izštevanka za igro ” Ti loviš “.
    Am bam pet podgan,
    štiri miši uh se piši,
    vija vaja ven.

  10. janja permalink
    21. 06. 2010 22:27

    Skoraj vse igre tudi sama poznam.
    Sem pa ogromno časa skakala tudi gumitvist. nap. usa, pa navadno… Pa tudi z hoduljami smo hodili…

  11. 21. 06. 2010 23:59

    Pozabili smo na slepe miši.

    Mi smo se jih igrali pri Mihoučkovih v kuhinji. Najbolje je bilo, ko je bil slepa miš njihov oči. Razširil je roki, da je zajel celo kuhinjo. Sploh se mu nisi mogel izogniti ali uiti pod rokami. Najbrž smo vreščali, pa nas je čutil.

  12. milet permalink
    24. 06. 2010 19:50

    Zanimive so izštevanke, ki so se spreminjale iz kraja v kraj. V Begunjah je šla o avionu takole ;
    Avion čez goro gre,
    bombo vrže, doli gre,
    kamor bomba prileti,
    tam se šteje en, dva, tri.

  13. Jože permalink
    27. 06. 2010 23:14

    Za OF je bil poznan “hec” še iz časa, ko je bil ta bolj aktualen in ti je prinesel celo 2 meseca nagrade (zapora), če je naletel na ta prava ušesa. Takole gre:
    “Na zasedanju v Jajcu, kjer so bili vsi zbrani v svečano okrašeni dvorani in okrepljeni z napisi;
    Živela svoboda, Živela Jugoslavija, ŽIVEO OF, …in so ljudje še prihajali v dvorano, je iz nje na vrat na nos rinil ubogi, napol pismeni Brajdič… Pri vhodu ga ustavi partizanski komisar in ga vpraša kaj je narobe, da je tako nervozen. Ta pa direkt: Kaj ne vidiš kaj piše!? Komisar:???
    Pa vidi, ŽIVEO Opet Fašizam.
    Toliko v vednost kaj pomeni oef.
    Lp. Jože

  14. Janja Kozarka permalink
    13. 08. 2011 07:22

    Potoškn mi je potrdil, da je bil na tabli jajčaste oblike grb. Spomni pa se tudi, da je pisalo: Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev. in CARINARNICA.

Dodajte komentar

%d bloggers like this: