Skip to content

1962 Podgora – Ta pravi furman

18. 12. 2010

Jožef Sterle - Zgrabnov iz Podgore

Zgrabnov ata je slikan leta 62  kot primer tipičnega  furmana.  Njegova suha, koščena postava (finu kumərən) odraža njegovo težko življenje.

Jožef Sterle (rojen leta 1896 v Podgorai 15 in umrl  1967 v Podgori št.19).

Z ženo Heleno (r. Nelec v Iga vasi, leta 1896) sta imela 16 otrok, ki jih je oče Jožef preživljal s kmetijstvom in furmanstvom.  Najprej je fural z voli, kasneje tudi s konji. Pozimi je pa družino preživljal s klanjem prašičev.  Za plačilo je  dobil kos mesa in nekaj klobas. Pri tako številni družini je bilo tako plačilo nadvse prikladno.

____________________________________________________________

Naramnice (šire) mu pomagajo nositi hlače, ki so očitno še iz časov, ko je imel kak kilogram več. Karirasta srajca ima obvezne dolge rokave, ki si jih je v toplejših dneh malo zavihal. Tudi zmahan klobuk je nepogrešljiv del furmanske opreme. O biču (gajžli), ki jo drži v roki, pa sem  na teh straneh že pisala.
Usnjene škornje, ti so za furmane značilni, je nosil zimo in leto, tudi v košnji in največji vročini.
V ozadju se odkriva košček vasi Podgora. Desno je streha Carove hiše.

Fotografijo je posnela kustosinja Pavla Štrukelj

Prišli so prav iz Ljubljane, iz Etnografskega muzeja in ga posneli kot tipičnega predstavnika furmanov iz naših krajev. Terenska ekipa je v dveh tednih naredila 369 fotografskih posnetkov, 138 risb in tri zvezke zapiskov. 

Fotografija je tudi v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja pod inventarno številko F0000019/291. V originalu je fotografija kvadratnega izreza, verjetno je fotografirana v formatu 6×6. Posnela jo je  kustosinja Pavla Štrukelj v okviru terenskega dela ekipe iz Slovenskega etnografskega muzeja v Loški dolini avgusta 1962.

____________________________________________________________

Naslednji dve furmanski prigodi mi je povedal  oče po spominu, ki ga ima na pripovedovanje njegovega starega očeta:

Preko poletja so furmani  iz Loške doline vozili deske iz žage na Mlanovem  vrhu (blizu Kozjega vrha na Hrvaškem) na železniško postajo na Rakek. Na spremnih dokumentnih je bilo zapisano število naloženih desk (dil). Za pot so porabili dva dni. Prvi dan so deske pripeljali do Loške doline. Preko noči so  furmani “dodatno zaslužili” s tem, da so desko, dve ali tri po dolgem razpolovili in jih prav toliko razložili na domače dvorišče. Naslednje jutro so po številu enak tovor peljali do končne postaje na Rakeku, ker so ga naložili na vlak.

Nazaj grede  so furmani vozili najrazličnejšo robo za trgovine ali gostilne v Loški dolini. Vino so vozili v sodih. Ti so bili zaprti tako, da bi gostilničar opazil, če bi si furman med vožnjo natočil iz njega. A furmani so bili sila iznajdljivi ljudje (s vsemə žavbamə namazanə).  Ko jim žeja ni dala miru, so v sod z drobnim svedercem zavrtali majhno luknjico, da se je v podloženo posodico nakapljalo slastno vince. Luknjico so po nedovoljenem dejanju zabili s klinčkom in zamazali. Gostilničar prevare ni ugotovil, saj je bil zamašek ob prihodu brezhiben.

Ko  so  sode čistili oz. prali, se je v sodu po pravilu kopalo kar nekaj takih klinčkov. Le zakaj?

____________________________________________________

vir: Jože Ovsec, Jože in Štefka Urbiha

Kraj: Podgora
Datum: 1962, v času med 1.-15. avgustom
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Janez Sterle
Skenirano: 16. 9. 2010
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. 20. 12. 2010 22:30

    Takšnih furmanov se še spomnim.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: