1962 Podgora – Ta pravi furman
Zgrabnov ata je slikan leta 62 kot primer tipičnega furmana. Njegova suha, koščena postava (finu kumərən) odraža njegovo težko življenje.
Jožef Sterle (rojen leta 1896 v Podgorai 15 in umrl 1967 v Podgori št.19).
Z ženo Heleno (r. Nelec v Iga vasi, leta 1896) sta imela 16 otrok, ki jih je oče Jožef preživljal s kmetijstvom in furmanstvom. Najprej je fural z voli, kasneje tudi s konji. Pozimi je pa družino preživljal s klanjem prašičev. Za plačilo je dobil kos mesa in nekaj klobas. Pri tako številni družini je bilo tako plačilo nadvse prikladno.
____________________________________________________________
|
Naramnice (šire) mu pomagajo nositi hlače, ki so očitno še iz časov, ko je imel kak kilogram več. Karirasta srajca ima obvezne dolge rokave, ki si jih je v toplejših dneh malo zavihal. Tudi zmahan klobuk je nepogrešljiv del furmanske opreme. O biču (gajžli), ki jo drži v roki, pa sem na teh straneh že pisala. |
![]() |
Usnjene škornje, ti so za furmane značilni, je nosil zimo in leto, tudi v košnji in največji vročini. |
![]() |
V ozadju se odkriva košček vasi Podgora. Desno je streha Carove hiše. |
Prišli so prav iz Ljubljane, iz Etnografskega muzeja in ga posneli kot tipičnega predstavnika furmanov iz naših krajev. Terenska ekipa je v dveh tednih naredila 369 fotografskih posnetkov, 138 risb in tri zvezke zapiskov.
Fotografija je tudi v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja pod inventarno številko F0000019/291. V originalu je fotografija kvadratnega izreza, verjetno je fotografirana v formatu 6×6. Posnela jo je kustosinja Pavla Štrukelj v okviru terenskega dela ekipe iz Slovenskega etnografskega muzeja v Loški dolini avgusta 1962. |
____________________________________________________________
Naslednji dve furmanski prigodi mi je povedal oče po spominu, ki ga ima na pripovedovanje njegovega starega očeta:
Preko poletja so furmani iz Loške doline vozili deske iz žage na Mlanovem vrhu (blizu Kozjega vrha na Hrvaškem) na železniško postajo na Rakek. Na spremnih dokumentnih je bilo zapisano število naloženih desk (dil). Za pot so porabili dva dni. Prvi dan so deske pripeljali do Loške doline. Preko noči so furmani “dodatno zaslužili” s tem, da so desko, dve ali tri po dolgem razpolovili in jih prav toliko razložili na domače dvorišče. Naslednje jutro so po številu enak tovor peljali do končne postaje na Rakeku, ker so ga naložili na vlak.
Nazaj grede so furmani vozili najrazličnejšo robo za trgovine ali gostilne v Loški dolini. Vino so vozili v sodih. Ti so bili zaprti tako, da bi gostilničar opazil, če bi si furman med vožnjo natočil iz njega. A furmani so bili sila iznajdljivi ljudje (s vsemə žavbamə namazanə). Ko jim žeja ni dala miru, so v sod z drobnim svedercem zavrtali majhno luknjico, da se je v podloženo posodico nakapljalo slastno vince. Luknjico so po nedovoljenem dejanju zabili s klinčkom in zamazali. Gostilničar prevare ni ugotovil, saj je bil zamašek ob prihodu brezhiben.
Ko so sode čistili oz. prali, se je v sodu po pravilu kopalo kar nekaj takih klinčkov. Le zakaj?
____________________________________________________
vir: Jože Ovsec, Jože in Štefka Urbiha
Kraj: Podgora
Datum: 1962, v času med 1.-15. avgustom
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Janez Sterle
Skenirano: 16. 9. 2010
Oblika: fotografija
Takšnih furmanov se še spomnim.