1968 Božično voščilo

Praznik miru,  ljubezeni in upanja.

V  vseh teh letih se voščilnice niso kaj dosti spremenile.

Božič je bil eden izmed praznikov, ki sem ga kot otrok doživljala prvinsko, ter z globokim občutjem pripadnosti družini in vasi.

Sama priprava na Božič se je pri nas začela že veliko prej. Od vedno, vsako jesen, dokler seže moj spomin, je teta Marjeta kiparila vse dokler nismo postavili jaslic.  Ilovico je nabrala v Tilovem grabnu. Seveda sem ji s svojimi drobnimi malimi prstki pri tem rada pomagala. Kiparsaka delavnica je bila v hlejvah – svinjakih. Tam, poleg svinjskega kotla, je bilo prijetno toplo. Izdelane jančke, račke in kakekga psa, ki je bil na las podoben jančkom, le da mu je rep štrlel v luft, (stal pokonci) je potem najprej posušila pri kotlu. Drugo sušenje je bilo v krušni peči. Velika večina figuric je popokala in razpadla. Sem bila tako žalostna. Ampak teta se ni dala in je vztrajala, jaz pa poleg nje. Ko je bilo to posušeno in dovolj trdo, je sledilo barvanje. Z mojimi vodenimi barvicami, ki  sem jih imela za v šolo, sva skupaj barvali. Mama se je jezila, ampak umetniška žilica ni dala miru. Jančki so bili beli, račkam sva narisali še perutničke, vsem pa oči. Zelo pomembne so bile oči, saj so le tako  najine figurice oživele.  No ja, te figure sploh niso bile za domače jaslice, temveč  za v cerkev na Jezeru, kjer  je teta veliko let delala jaslice.

Jančke so delali tudi pri Debevčih. Oni so imeli drugačno tehniko. Tudi njihovi jančki so bili iz ilovice. Nogice so jim izdelali iz nekakih lesenih klinčkov, da so lepo stali v mahu.  Kožuhasta volna  je bil narejen iz vate. Povsem drugačni od naših. Čreda se je tako lahko ločila.

Na vse tri svete večere smo se vaščani zbrali k molitvi in petju božičnih pesmi.  Brez duhovnika, vedno le vaščani. Molitev in pesem. Prepletanje glasov ob ljudskem  petju v vaški cerkvi  je božalo moje uho in dušo. Prva pevka je začela, poprijeli smo še ostali, nato so v to s svojimi basi pritegnili še starejši možakarji. Najbolj mi je ostal v spominu Čopetov stric s svojim močnim glasom.

Božični večer je bil nekaj posebnega zame tudi zato, ker sem na ta večer smela po vasi. Otroci smo se lovili, a še bolj važno opravilo smo imeli. Hodili smo od hiše do hiše in gledali skozi okna. V kotu, med dvema vogalnima oknoma, so bile vidne z dveh strani. Ta večer so bila okna odgrnjena, luči prižgane.  Takrat še ni bilo električnih lučk, tudi božičnih drevesc ni bilo še toliko. V glavnem so bile le jaslice.  Sčasoma so se pojavile smrekice, kasneje tudi električne lučke.  Modro smo opazovali in ocenjevali pri kateri hiši imajo lepše. Nikoli  nisem povsem razumela, zakaj celo noč gori luč v kuhinji. To se mi je  kljub mojim mladim letom zdelo povsem razsipniško,  saj  smo drugače luči skrbno ugašali. Dobila sem pojasnilo: ”Kjer je luč, tja lahko pride Sveta družina.”

Na Silvestrov večer se še vedno zapoje pesem, ki se jo poje le tisti večer. Takole se začne;   “Ko opolnoči, ure glas doni, hitro vse se spremeni...” Za nadaljevanje  pridite v našo podružno cerkev in jo bomo zapeli skupaj. Vedno me gane in vedno se zavem trenutka neponovljivosti in minevanja časa, ki mi je namenjen.

Tudi na predvečer Svetih treh kraljev se zgodi nekaj podobnega. Na Dolenjem Jezeru se je ohranila pesem, ki jo pojemo le jezerci.

Lepe misli in dobre želje se nikoli ne postarajo. Naj se vam jih kar največ uresniči!

___________________________

Pa še o voščilnici.

S tovarišem Popkom, ki nas je učil telovadbo,  smo najboljši atletičarji odšli na tekmovanje v Novo mesto. Za cel avtobus nas je bilo. Ker je bilo to dvodnevno tekmovanje, za takrat kar daleč saj ni bilo še avtoceste,  smo prespali pri družinah. Tako smo vzpostavili vez, ki pa se na žalost ni nadaljevala. Prespala sem pri družini Sitar, v sobi skupaj z njihovo njihovo hčerko Marto. Nekaj časa sva si še dopisovali, potem  je vez usahnila.

	PTT VAM ŽELI SREČNO NOVO LETO

Kraj: poslana v Dolenje Jezero
Datum: 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Leskovec
Skenirano: 22. 12. 2010
Oblika: voščilnica