Skip to content

1968 Cerknica – Zemljo krast’

4. 03. 2011

Ah! Kje so tisti časi, ko nam je otroška igra zjemlo krast predstavljala svobodno preživljanje prostega časa?

Nekega lepega popoldneva so se zbrali otroci , ki so živeli v bližini cerkniškega  župnišča. Na makadamski cesti je bilo več kot odlično izhodišče za narisanje zemlje.

Bojan pravi: ”Drevesi pred župniščem sta bili dve lipi. Ta plac je bil vedno primeren za igro, ker je bil izjemoma raven, sicer so poti in dvorišča večinoma “viseli” na vse strani, saj smo bili doma na vrhu klanca. Čez dan sta šla mimo mogoče dva avta, promet je bil le okoli druge ure, ko so šli ljudje na popoldanski šiht ali iz fabrke – največkrat s kolesi in mopedi.”

Drevje se še ni olistalo. Zgodaj spomladi je. Deklica, ki krade zemljo je oblečena v dokolenke, torej prav mrzlo le ni bilo več.

Pred pričetkom igre je bilo  potrebno cesto očistiti in pripraviti, da smo se  lahko igrali. Avto je na Jezero mogoče pripeljal enkrat mesečno, tako nismo bili v nevarnosti. Ne, te nevarnosti pa res ni bilo. Z doma narejenimi vrbovimi metlami,  smo pometli cesto. Narisali smo zemljo  v obliki kroga,  premer  je bil približno štiri metre. Ta krog se je potem razdelil na štiri enake dele. Za narisanje si  prijel en klinček in vlekel po tleh. V Martinjaku so si pomagali z rajžnom, da je bil krog kar najbolj lep. Kdo je bil prvi, ki je na stičišču ali na križanju mej prvi prevrnil ali spustil klinček, smo določili z izštevanjem. Saj veste kako gre: ” avijonček gori gre, bombe meče, doli gre, kamor bomba prileti, tam se šteje en dva tri.”  Lahko je bila tudi ta: ”an ban pet podgan, štiri miši, uh me piši, vija vaja…”

”Vre vre cukər kofe, vre vre cukər kofe”, ali pa: “vre vre rusku kofe, vre vre rusku kofe,  ” tako je govoril glavni igralec, ki je stal na sredini kroga, na stičišču mej. Pod kazalcem je navpično narahlo držal malo paličico ali klinček in pri tem  pomišljal: ”Kam naj jo spusti? Kdo je najbolj nevaren tekmec? Kdo me lahko najbolj pocilja?”  V nadaljevanju igre pa: ”Kdo  ima najmanj zemlje, da si jo bo pridobil in tako ostal v igri? Katerega vržem iz igre? Kdo jo  ima najmanj, da mu še to ukrademo?” Kajti na tisto zemljo, kamor je padel klinček,  je moral lastnik tiste zemlje priteči, stopiti na  palčko in zaklicati ali zavpiti: ”Stop! Stop!” Tisti trenutek so  se morali vsi ustaviti. Če si bil zelo hiter pri tem, da si hitro prišel do klinčka in še preden so bežeči dojeli, da si že v akciji, si že nekoga pociljal,  ga zadel in tako prišel do pravice, da odmeriš svoj novi kos zemlje. V primeru, da si ga zgrešil, je to pravico pridobil on in si odmeril svoj kos zemlje na tvoji zemlji. Ko si metal palčko, si lahko uporabljal različne trike. Bežeči, potem tarča, je moral obstati na tistem mestu, do kjer je pribežal, ko se je oglasilo: ”Stop!” Pri tem, ko si bil ciljan, se nisi smel izmikati.

Glavni igralec je kuhal kofe, ostali trije so stali v stanju pozor!  Vsak, z eno nogo na svoji zemlji, pripravljen na pobeg, hkrati je  moral biti pripravljen,  če  klinček pade na njegovo ” zemljo”, da ga bo čimprej pohodil ali skočil nanj  in zavpil: ” Stop!” Takrat so se morali vsi  trije ustaviti. Koga bo ciljal? Tistega, ki je najbližje. Če ga je zadel, mu je  “ukradel” zemljo. To je naredil tako, da je stal na svoji zemlji in z eno potezo zarisal črto v nasprotnikovo zemljo in jo priključil svoji. Če pa je metalec klinčka zgrešil, mu je zemljo ukradel ciljani. Igra je bila zaključena, ko je vsa zemlja pripadla enemu igralcu. To je lahko trajalo zelo dolgo, ponavadi je prej zvonila Ave Marija in je bilo treba domov.

Igra je bila zanimiva zato, ker je bilo potrebno skrbno opazovanje in preverjanje, predvsem  tisti del igre, ko si bil v stanju pozor. Takrat si bil kot tekač na startu, tik preden poči. Bil si pripravljen na tek, oziroma, če klinček pade na tvojo zemljo, si ga moral kar najhitreje doseči, drugače so ostali stekli predaleč in nisi mogel nikogar ciljati in zadeti. Tudi sama poza trojice je bila zanimiva. Z eno nogo  si stal na svoji zemlji in v krogu, ter se pripravljal na to, da  boš pohodil palčko, z drugo nogo si bil izven kroga in mislil na čim hitrejši pobeg.

Kdo je zmagal?  Igra je bila dolga, lahko celo popoldne. ”Velikokrat je bilo ravno najbolj napeto, ko je prišel klic staršev, ”aladamu.” Treba je bilo domov. Odstopil si zemljo nekomu, ki je gledal, ali si jo je prilastil kdo izmed soigralcev, ” pravi  Ivanka.

S skupnimi družinskimi spomini smo nekako naredili in obnovili  potek igre. Prav vsak je moral dodati svoj delček, odločilni pa je bil refren:  ”vre vre cukər kofe.”

Pred desetimi leti so se  jezerski  otroci še igrali to igro.  Takrat so zemljo risali s kredami po asvaltu, meje so  spihovali proč. Lahko so tudi za vsako igro narisali novo zemljo, asfalt je bil še čisto nov.  Bilo je prav imenitno. Danes se te igre ne gredo več.

Kar precej na široko je stopila, tako da bo lahko zarisala mejo kar najbolj daleč. Stal si na svoji zemlji. Kolikor si lahko dosegel, si zarisal s palčko, ki si jo držal v roki. Na novo pridobljena zemlja je postala tvoja. Stare meje – črte, si z roko pobrisal, zato so bile roke vedno umazane, pa si jih malce podrgnil eno ob drugo, še bolj verjetno pa ob kiklo,  fantje pa  ob hlače. Pri zavzemanju nove zemlje si z drugo roko nisi smel nič pomagati, da bi se oprl nanjo ali kako drugače. Si jo moral držati v luftu. Drugače  bi bil pa fuč. Velikokrat se je kdo v želji po novi zemlji zaradi nestabilnosti in nepazljivosti prevrnil.
Skrbno jo opazovujejo in preverjajo, če prav riše. Trije otroci so za črto. Je bila tudi tam še zemlja?
Vhod v župnišče z dvema drevesoma, kamnitima stebroma  in vrati z  mrežo.

Slovarček:

  • aladamu- klic, poziv, pojdi domov
  • asvalt – asfalt, zmes bitumena in peska
  • ciljati – ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred metanjem
  • cukər – sladkor
  • fabərka – tovarna (pri nas lesna)
  • fuč – neveljavno
  • kikla – krilo
  • klinček – manjšalnica od klin, (navadno smo ga odbili – odsekali  od kakega rajžna ali odrezali v bližnjem grmu)
  • kofe – bela kava
  • luft – zrak
  • rajžən, natək – daljša leskova palica za podporo fižolu
  • ne gredo več – ne igrajo
  • pocilja – nameri in zadene
  • šiht – delo v tovarni

Kraj: Cerknica
Datum: 1968
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 23. 1. 2011
Oblika: Scan

10 komentarjev leave one →
  1. Srečko Knap permalink
    18. 04. 2011 23:15

    Otroci ki “kradejo zemljo” mislim da so vsi “farovški” sosedi;
    prvi z desne: fant s kapo je Lojzi Meden,
    drugi z desne: Bajčkov ….?
    tretja z desne, deklica v pisanem puloverju; Vida Zabukovec
    četrti (za deklico). se bom spomnil, javim kasneje
    punčka v krilu: tudi javim kasnje

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    19. 04. 2011 12:00

    Srečko, hvala lepa za pomoč pri prepoznavi. Ja Lojzi je prav zagotovo.
    Ali je mogoče fant, ki je največji, v temnem puloverju z obrazom proti nam, Baumanov Franci?

    Všeč mi je

  3. bojans permalink
    19. 04. 2011 20:59

    Drugi z desne je Bajčkov Mile, dekle ki vleče črto je najbrž njegova sestrična Heda.

    Všeč mi je

  4. Možakar permalink
    11. 09. 2011 10:02

    Fant, z obrazom obrnjen proti nam je Jože Brence – Malnarjev ( sin tolikokrat omenjenega godbenika z istim imenom ), dekle v karirastem krilcu pa je verjetno Milena Turšič – Gšpinava.

    Všeč mi je

  5. Breda S. permalink
    11. 09. 2011 22:27

    Ne vem, ce je to Milena, zdi se mi, da je premajhna za Mileno, ce jo primerjam z Vido. Mogoce je Vidina sestra Alenka?

    Všeč mi je

  6. Milenka permalink
    16. 12. 2011 13:36

    Ja, ja to sm kr jst. Alenka je mlajša od mene

    Všeč mi je

    • marijaleskoveckunstek permalink
      16. 12. 2011 14:03

      Pozdravljena Milenka!
      Hvala, da si potrdila Bredino ugibanje. Je bilo tudi vam tako lepo kot nam na Jezeru?

      Všeč mi je

      • Milenka permalink
        16. 12. 2011 14:09

        Zelo rada pogledam te stare slikce. Starejši smo bolje zgledamo he, he. Imamo lepe spomine na naše mladostne dni. Lepa hvala vsem ki se trudijo in prispevajo te objave. Vse dobro Marija

        Všeč mi je

  7. Milenka permalink
    16. 12. 2011 14:05

    Malo bolj sem se ogledala slikce in po moje bo takole: Rakucov Lojzi, Bajčkov Mile, Malnarjov Jože, Bajčkava Heda pa Gšpinova Milena (jst) tista k riše Šusterjeva Vida čez cesto na vogalu hiše pa naj bi bla Alenka (Vidina sestra)

    Všeč mi je

  8. Anonimnež permalink
    29. 03. 2014 13:04

    mhm

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: