1935 Babna Polica – Cerkev Sv. Antona Puščavnika
Sv. Anton je zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi.
Njegovi atributi so palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja in demoni.
Na glavnem oltarju poliške cerkvice je upodobljen z zvončkom, palico in s prašičkom ob desni nogi. Goduje 17. januarja in na ta dan je bila v preteklosti vedno maša. Danes se maša opravi najbližjo nedeljo. Glede na zasneženo podobo s precejšnjo verjetnostjo ugotavljam, da je posnetek narejen ravno na ta dan. Toda katerega leta?
____________________________________________________________
Letos, na malo žegnanje, je župnik svojo pridigo končal z omembo prašička, ki se stiska k desni nogi zavetnika na glavnem oltarju. To je vzpodbudilo Nado Truden iz Podgore, da je takoj po maši, pred cerkvijo, povabila nekaj pevcev, da so na način ljudskega petja skupaj zapeli skoraj že pozabljeno staro ljudsko:
Sv. Anton ima prašiča,
to je živ dokaz in priča,
kdor ga prosi za moža
dobi na prste kar po dva.
Naša Špela je prosila,
da b’ se skoraj omožila,
kar potrkal ženin je,
na njeno majhno okence.
Balo so že pripeljali
in prašiče tri zaklali,
štruklov spekli polno kad,
za tiste, ki jih jejo rad.
Pesem se je ohranila po zaslugi Fanike Truden, ki jo je zapisala po spominu Frančiške Antončič (Anžicove mame) iz Vrha in njene hčerke Vere.
Tako smo bili priča prav simpatičnemu zaključku.
Pesem in njeno besedilo pa je mene spomnilo na pripovedovanje stare mame, da na Polici pri sv. Antonu raste prav posebna hruška. Ta ti namreč pomaga najti moža, če se vanjo zaletiš.
Bo že držalo, če o tem še pesem poje, pa tudi za dva konkretna zakona sklenjena po obisku maše in “karambolu” s hruško na Polici vem, pa vam (še) ne povem.
____________________________________________________________
____________________________________________________________
Kraj dogodka je povsem jasen – cerkev je dovolj vidna, da ni dvoma. Dan posnetka tudi ni bilo težko določiti. Leto, to pa je druga zgodba. Na zadnji strani ni zabeležke. Žal tudi na sliki nisem našla nobene oprijemljive točke, ki bi mi omogočila vsaj okvirno določiti leto. Za pomoč sem poprosila tudi našega župnika Kebeta, ki ima na tem področju precej izkušenj. Ponudil mi je tezo, da naj bi slika nastala leta 1913, ko je bila cerkev obnovljena – nova streha, omet. Proti tej tezi govori izgled fotografije oz. tehnična izdelava slike, ki je skoraj zagotovo iz poznejših let. Zastava na cerkvenem zvoniku je slovenska nacionalna – trobojnica, brez grba ali peterokrake. Tako so izobešali že v Avstro-ogrski, kot tudi v stari Jugoslaviji, pa najbrž tudi času takoj po 2. sv. vojni.
Zato lahko samo ugibam, da je posnetek najverjetneje nastal enkrat med obema vojnama.
Viri:
- http://www.družina.si 6.5.2011
- Nada Truden, Podgora
- Ivanka Sterle, Kozarišče
- Janez Kebe, Stari trg
Kraj: Babna Polica
Datum: 17. januar, leto neznano
Avtor: neznan Franc Truden1
Fotografije notranjosti: Miloš Toni 2009
Zbirka: Iztok Mihelčič
Skenirano: 11. 5. 2011
Oblika: fotografija
1 spremembe 5. 4. 2012
Fotografijo smo našli med negativi, katerih avtor je Franc Truden
Kako dragoceno je ko kako pesem ali pripoved ujamemo tik pred tem, da se izgubi. Pohvala Faniki, Frančiški in Veri, ter seveda Janji.
Kadar so na vasi godovali Antoni, ki so imeli svoj god na dan, ki ga opisuje Janja, pa Jožeti 19. marca, ter Ane in Ančke enkrat poleti, smo imeli otroci priložnost da smo ”šli dejlat ofreht,” nekje pravijo ”ofirat.” Na predvečer godovnika smo se otroci zbrali. Vsakdo izmed nas je imel s seboj nekaj, kar je povzročalo hrup. Navadno sta bili to dvej rejncә, ki smo ju drgnili eno ob drugo, ali ena rejnca in kuhalnica, s katero si udarjal ob njo. Včasih je prav prišla tudi mala otroška raglja. Malo starejš ali fantje so šli tudi kakšno pesem zapet. Vedno so nas obdarovali, a ne spomnim se prav, kaj smo dobili. So bili to bomboni ali kaj drugega?
Ob godovanju oz. na predvečer se je šlo “bәrklat”, ravno tako z rejncami in harmoniko.
Marija, dobili smo pohajne (ne morem napisat v pravilni izgovorjavi)-flancateali pa kakšno karamelo . To se spomnim jaz .
Puәhajne ja!
Karamele so bile zakon. Kiki al’ pa mlečne. Kiki so imele bel papir, pisalo je z roza in zeleno barvo, po tri dinarje je bila ena. Smo zbrali 21 dinarjev in smo dobili sedem karamel pri Zgoncu. Sedem karamel!!!
Puәhajne se pri nas – v Loški dolini – imenujejo TAŠCE.
zelo dobro je napisano!
Zelo dobro je napisano! bravo bravo!
Hvala.
Prelübe sviet Әntuon,
usәh zelüblenәh patruon!
Ti buoš muajo žjenko čuvou,
ku buom jest pәr lubcә spau!
(Milena Ožbolt, Andrejeva stopinja, 2004, str. 170)
Ugotovili smo, da je avtor fotografije Franc Truden. Negativ smo našli med ostalimi, za katere ugotavljamo, da so bili posneti 1946 – 1947.