1912 Ravne – Baragovi dve

Mici Baraga,  Ravne 2, pošta Sveti Vid pri Begunjah,  Avstrija,  Evropa,   je fotografirana s  hčerko Ivanko. Fotografija je bila namenjena možu  Andreju, stanujočem v Richwoodu Bax 812, W. Va Nort,  Amerika. Tako je zapisano  na hrbtni  strani.

Andrej Baraga je bil priznan tesar, ki se je za zaslužkom večkrat odpravil v Kanado in Ameriko, da je  svoji družini omogočil boljše življenje.  Pri hiši je bilo pet otrok, najstarejši  sin Andrej, za njim pa hčere Marija, Ivanka, Angelca in Tončka. Marija se je poročila v Begunje,  ostali  so si življenje ustvarili v Ljubljani.

____________________________________________________________

Tiste čase so ženske  nosile koteninaste srajce, poleti s kratkimi, pozimi z dolgimi rokavi. Vrhnje oblačilo je bilo deljeno v dolgo krilo kiklo in jakno. Prek krila so zavezovale predpasnik. Pri  delu na polju so krilo skrajšale – spodrecale s štrikcem, privezanim okrog pasu. Pozimi so nosile doma spletene volnene jope.  Obuvale so čižme, ki so segale do srede meč. Nekatere so imele že plašč – enega za vse življenje. Lase so spletale v kite, pokrivale so se z rutami. Deklice so za okras nosile ringelčke. Premožnejše so nosile flanelaste, kambrikaste ali tibetaste obleke različnih barv in predpasnike, ob nedeljah bele s čipkami. Obleke so bile okrašene s cvetjem iz našitih vrpc, na robu krila pa z žnoro z dlakcami.  Prepasane so bile s črnim elastičnim pasom s svetlo kovinsko žnalo,  pod obleko so nosile do kolen segajoče spodnje hlače s čipkami in srajčko,  ki je segala do pasu. Namesto torbic so imele pampadure,  v katerem so nosile molitvenik, roženkranc,  robec in kakšen vinar.  Okoli 1. svetovne vojne je ženska noša doživela spremembe. Čižme so zamenjali šolni, rute so zamenjale šerpe, pričeske so se skrajšale,  pojavile so se torbice…

____________________________________________________________

	Kakšna otroška milina! Deklici bi prisodila dve do tri leta. Res škoda, ta takšen obrazek nekoč odraste in ostari. Otroci so bili pred prvo vojno slabo oblečeni. Nosili so platnene srajčke, pokriti so bili s kapico, zavezano pod brado. Ob nedeljah in za posebne priložnosti pa so bili zelo lepo oblečeni.
	Ivanka nosi oblekico iz debelejšega blaga v karo vzorcu,  okrog vratu in ob robu spodnjih hlač okrašeno z bogato čipko. V desni roki drži pampadure, v razmršenih laseh ima veliko mašno. Ker je želela tudi sama šivati takšna lepa oblačila, se je Ivanka izučila za šiviljo. Živela je v majhni hišici pri mostu v bližini Ljubljanskega gradu. V spodnjih prostorih je živel brat, ki je bil zaposlen pri železnici, zgoraj pa je imela Ivanka šiviljsko delavnico.
	Moja mama, Marijina hči, se takole spominja svoje babice: “Prav mogoče je, da so stara mati sami sešili oblačila, saj so bili vešči  šiviljskih opravil. Mašino so poganjali na roko. Blago so nabavljali pri trgovcih v Ljubljani, kamor so se često odpravili po opravkih,  peš čez Pokajišče. Ker je bilo škoda čižmov, so hodili bosi, ponovno pa so se obuli šele v Ljubljani. Na njihovem finem nobel šporgetu se je vedno kaj dobrega kuhalo, krompir v oblicah, išprejn in druge domače jedi.  Lačnemu obiskovalcu je bila vedno na voljo latvica kislega mleka in okusen, drobljiv ržen kruh. Pridelovali so lan, kar je precej zahtevno opravilo. Ko je lan dozorel, so ga populili in posušili, nato so ga natolkli (trli), da so dobili predivo. Z železnim glavnikom so ločili najdaljše in najtanjše predivo. Čez zimo so iz prediva s kolovratom predli prejo.  Vaški mojstri so iz najtanjših niti tkali rjuhe, iz debelejših niti pa je nastalo platno, primerno za izdelavo vsakdanjih delovnih oblačil. Takšno platno je bilo zelo grobo, a močno in odporno.”
	Pozabljen ali skrbno nastavljen rekvizit? Za slavni parfum Chanel No. 5 je še prezgodaj, saj so ga začeli izdelovati šele leta 1921. Zmotno je prepričanje, da imenitne reči niso bile dostopne.  Dobre čižme, nogavice, manufakturno blago, spodnje perilo, špegelčke, verižice, broške, okrasne kampeljčke in dišeča mila… je ponujal vsak kramarski sejem. Boljše stvari pa so bili dosegljive le premožnejšim kupcem. Krojači in šivilje so se namreč pogosto učili obrti v Trstu in na Dunaju, pa tudi v drugih mestih, ki so veljala za modne prestolnice. Z ohranjanjem mladostnih prijateljskih stikov pa so obrtniki ohranjali tudi stik z modnimi smernicami. Boljši mojstri so tako razpolagali s tujim modnim tiskom, s pomočjo katerega  je bilo mogoče naročiti najnovejše modne kreacije naravnost iz Pariza ali celo New Yorka.

Slovarček:

• koteninasto: iz kotenine, močne bombažne tkanine
• kikla: krilo
• spodrecati: delno zviti in podvezati oblačilo v pasu, da se skrajša
• štrikec, vrpca, žnora: vrvica
• mašina: šivalni stroj
• čižme: višja obutev, ki je segala do srede meč
• žnola: zaponka
• pampadure: z vrvico stisnjena vrečka iz svile ali drugega blaga
• roženkranc: rožni venec
• šerpe:  svileni, pozimi pa volneni šali
• šolni: nizki čevlji
• mašna: pentlja
• fin: izboren
• krompir v oblicah:  kuhan neolupljen krompir
• nobel: imeniten, odličen
• šporget: štedilnik
• išprejn: ješprenj
• špegelček: ogledalce
• kampeljček: glavniček
• krama: raznovrstno ceneno blago

____________________________________________________________

Viri:

• Marija Vidrih, roj. Urh
• Ralf Čeplak: Občina Cerknica, Ljubljana 1990
• SSKJ

Kraj: Ravne
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka:  Marija Vidrih
Skenirano: 29.12. 2010
Oblika: fotografija