1939 Fara – Pri jadralcih

Moja pot v šolo

To je tema, ki jo učitelji kar pogosto izpostavijo pred učence. Pričakujejo, da naj bi sam učenec največ povedal o sebi. Najlažje je tako učenca spoznati in mu zato najlažje dodajati znanje, kot je za posameznega učenca najbolj primerno. Tako poteka danes delo – učenje v šolah.  Nič ni bilo drugače v šoli tistega davnega leta tik pred 2. svetovno vojno. Učitelji so tedaj na vse uradne knjige zapisali letnico 1939/40, kar naj bi pomenilo začetek šolskega leta na Osnovni šoli v Novi vasi na Blokah in tako smo učenci 1. razreda začeli vsak dan hoditi v šolo po že izhojenih poteh. Pot iz šole domov je bila za mene veliko bolj zanimiva, kot pa pot od doma do šole.

____________________________________________________________

Fara s Piškovca

Na poti od doma do šole me je motilo to, da je ves čas v mali učenčevi glavički odmevalo naročilo staršev: “Pojdi hitro, da ne zamudiš pouka” in spet in spet, vse do trenutka, ko sem se usedla v nič kaj udobno šolsko klop. Šolski zvonec je potrdil, da se začenja učenje. V učilnicah se je kar naenkrat vse umirilo in začel se je pouk.

Pot iz šole domov pa je bila, vsaj za mene, mnogo bolj prijetna. Nikamor se ni več mudilo, imeli smo časa na pretek. Nadvse prijetno se nam je zdelo, da je bila v sosednji hiši trgovina. Po domače smo rekli »pri Blažu« (lastnik trgovine se je imenoval Blaž). V teh malih učenčevih peščicah pa je bil vedno stisnjen  tudi kak »cvenk«. Ta je bil namenjen, da ga odložiš v trgovini. Ko si ga spustil na prodajni pult, je teta zanj dala kakšno majhno, majhno čokoladico.

Tako se je začel začetek vračanja domov. Prijetno! Ugodno! Potem naprej ni bilo nič več potrebno teči. Vsa četica učenčkov se je počasi pomikala dalje. Ko smo si tako med potjo izmenjevali misli o tem, kako je bilo v šoli, smo ugotovili, da smo bili kar dobri opazovalci. Če smo vsa naša opažanja strnili, smo ugotovili, da vsi vemo vse, kar se je v šoli zgodilo.

To še ne bi bilo nič posebnega, saj tako korakajo vsi učenci skoraj vsak dan in si z učenostjo polnijo svoje glavice. Od tedaj naprej pa so se za našo četico šele začenja najbolj zanimiv del poti. Prvi večji postanek smo si privoščili sredi poti, ki pelje iz Nove vasi do majhne vasice Hudi vrh. Nekateri učenci so že znali prebrati napis »Šola jadralnega letenja«.

____________________________________________________________

Tu pa je bilo res moč kaj videti. S šolskimi torbicami na ramenih smo postopali med jadralci in opazovali, kaj pravzaprav delajo ti gospodje. Govorili so slovensko, a po »lublansko«, mi učenci pa po »bloško«. Kar nekaj truda je bilo potrebno, da smo se razumeli. Začutili smo, da imajo ti gospodje otroke radi. Bilo je res prijetno v njihovi družbi.

Levo brunarica, desno hangar

Preštevali smo njihova jadralna letala, bilo jih je kar precej. Jaz sem si najbolj zapomnila, kakšne oblike so bili Vrabec, Čavka in Salamander. Eno letalo so poimenovali kar po njihovi kuharici Hani. In še jih je bilo, a kdo bi vedel imena za vse.

Bili so dobri gospodarji. Lepo so skrbeli za letala.  Najlepše jih je bilo videti v veliki, res veliki garažni hiši, ki se je imenovala hangar.  Tu so letala prenočevala, vedrila v slabem jesenskem deževju in prezimovala v debeli bloški zimi. Učenci jadralne šole – gospodje, so bili nastanjeni v veliki lepi brunarici, ki je stala v neposredni bližini hangarja na hribčku, imenovanem Videm, tik nad farno cerkvijo.

Brunarico je bilo videti tudi iz Nove vasi

To je bila velika lepa stavba, ki je bila hkrati tudi okras Bloške planote. Osrednji del te brunarice je bila kuhinja z jedilnico, učilnica, kjer so učenci jadralnega letenja pridobivali teoretično znanje. Stavba je imela tudi opazovalni stolp, ki je dobro služil svojemu namenu.

Ti gospodje so prenočevali v spalnicah, v katerih so bili pogradi. Pred spalnicami je bil zelo dolg in širok hodnik. Na koncu tega dolgega hodnika  so bile sanitarije.

Gledano z otroškimi očmi – učenca 1. razreda, ki prihaja iz skromnega kmečkega gospodinjstva – je bilo to nekaj nedoumljivo lepega in velikega sredi Bloške planote. Minilo je kar nekaj ur, ko bi ta četica učencev morala nadaljevati pot do doma. Pa ni in ni šlo. Začenjala se je skoraj, bi rekla, svojevrstna predstava, ki je bila od vsega povedanega še najbolj zanimiva. To je spust letala v zrak.

O sliki nimamo podatkov

Letalci so letalo pripeljali na kraj, kjer je bil za vzlet najbolj primeren prostor. Bilo je na en, dva, tri. Pilot se je namestil v zelo majhen čolniček ter si nadel kapo in očala. Jadralci so prijeli za gumijasto vrv v obliki frače, ki je bila pritrjena na letalo. Na vsakem koncu te natezne vrvi je bilo enako število fantov, ki so poslušali povelje pilota: »Vleci, teci, spusti!« in letalo je že bilo visoko v zraku, natezna vrv pa je samodejno padla na tla.

Koliko časa je letalo vztrajalo v zraku pa je bilo pogojeno s teoretičnim in praktičnim znanjem pilota. Smer in jakost vetra sta bila pilotu v pomoč, da je letalo lahko čimdlje obdržal v zraku.

Tistega davnega leta je bil na Blokah postavljen državni rekord v jadralnem letenju. Pilot je kar vztrajal v zraku in ni se še hotel odločiti, da letalo zapelje na trdna tla. Kolegi so mu omogočili varen pristanek tako, da so zakurli kres, ki je svetil v temi in je ta veliki leseni ptič vendarle pristal varno na tla.

Čeprav je bilo pri teoretičnem pouku v učilnici večkrat povedano, naj letalo vselej pristane na travniku, na košenici, pa se to vselej vendarle ni posrečilo. Pristanke letal so bili načrtovani na Resju, na travnikih pod Piškovcem, Pečnikom in Stražnicami. Letalo pa kar po svoje. Pičilo je na njive posejano z žiti, na bele krompirjeve nasade, modre lanene posevke v sivo-rjave latine prosa. Še največ škode pa je bilo moč napraviti na posevku ajde. To je bilo prav v času, ko je šla ajda v cvet. Sredi belih ajdovih cvetov se je prikazala črna zemlja, skorajda po vsej njivi.  Pristanek letala  je bil kdaj pa kdaj prav dramatičen. Letalo se je z nosom zarilo v zemljo, rep dvignilo visoko v zrak in šele potem se je rep spustil na trdna tla.

Na Bloški planoti so učenci jadralnega letenja začenjali  kariero bodočega pilota. Pred njimi je bila še zelo dolga, dolga pot učenja na šolah tudi drugje po krajih stare Jugoslavije in tudi v drugih državah. Zgodilo se je, da so najbolj pridni in vztrajni uresničili svoj življenjski sen. Leteli so na vse strani neba, vozili jeklene ptice, varno prepeljali na milijone potnikov na vse strani sveta, varno peljali skozi vojaška žarišča vojn in svoja letala varno spustili na trdna tla in ji zopet popeljali visoko v nebo.

V svoji karieri so potrebovali tudi srečo. Mnogim se je le-ta tudi izmuznila. Samo enkrat  da jo je  pozabil doma, pa je bilo dovolj, da so ostali za vedno pokopani med ostanki jeklenih letal. Utihnili so vsi glasovi potnikov, za vedno je utihnil tudi glas pilota. Iz ostankov razbitin letala, se je pod nebo dvigal bel, smrdeč dim, na koncu pa se je tudi ta izginil.

Kruto usodo 2. svetovne vojne  je doživela tudi moja dežela, moj domači kraj. Bojna žarišča vedno puščajo za seboj velka razdejanja. Prizadevajo si uničiti čimveč pridobitev civilizacije. Te grozote 2. svetovne vojne so doletele tudi šolo jadralnega letenja na Vidmu. Za njo so ostali samo ogorki lesa, ki so pripovedovali, da se je tu dogajalo nekaj groznega. Vsa povojna leta so ti razmetani, ožgani kosi lesa počasi trohneli in se spreminjali v prst. To razdejanje so najbolj uspešno začele prekrivati rastline: trava, robida, borovci, brinje so pognali med prvimi, tudi drugo samobitno rastje je tu našlo svoj prostor. Med ruševinami pa so našli svoja domovanja martinčki, miši, kače. Borovci so dokončno uredili zapuščino vojne. Zemlja pa še dolgo ne bo mogla zaceliti svojih ran. Ostale bodo neme priče o posledicah 2. svetovne vojne, ki se je potrudila uniči tudi šolo jadralnega letenja na Blokah.

Besedilo oblikovala: Bronislava Žurga-Bloška

O jadralnih letalih na Blokah je bil objavljen članek v glasilu občine bloke – Bloški korak, oktober 2005, na strani 17 in 18.

Dopolnjeno 12. 10. 2012

Prispevek je bil objavljen v glasilu Bloški korak 2012/1, stran 30.

Kraj: Fara pri Novi vasi
Datum: neznan
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, zbirka Vekoslav Kramarič, št. slike: Nova vas – Bloke002 in  Nova vas – Bloke003
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka