Skip to content

1939 Bloke – Letalska šola

26. 07. 2016

160310626

Po obilnem deževju v pozni pomladi se je fotograf popoldne povzpel na Volčjanski hrib nad Nemško vasjo in uspel mu je čudovit posnetek Nove vasi in Fare. Obdajajo ju goli hribi, ki Bloško polje in Resja zapirajo proti jugu. Z desne je viden del pobočja Velikega Piškovca, Pečnik, Stražnice in Županšček. V ozadju kraljuje Snežnik z nekaj zaplatami spomladanskega snega na severnih pobočjih pod Velikim Snežnikom in Gašperjevim hribom. Na tej sliki vidimo takratno slovensko središče jadralnega letalstva.

Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne. Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir.

Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke.

Tečajniki so se izpopolnjevali za t. im. A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!

Leta 1938 so na pobočju Vidma nad farno cerkvijo zgradili hangar za letala in upravno hišo šole z nastanitvenimi kapacitetami in razglednim stolpom. Poleg hangarja so bila boljša letala spravljena tudi v dodatnih šotorih. V tistih poletjih se je na Blokah šolalo istočasno po 5 ali 6 skupin letalcev, ki so uporabljali kakšnih 20 letal. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi.

Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe. Žal tudi v Bloškem muzeju ta del naše preteklosti še ni dobil primernega mesta.

160310626-001Nova vas je bila proti Sodražici zaključena s hišo Jerneja Škrabca – na desni in zidarskega mojstra Zgonca na levi. Čez cesto je stalo poslopje Usenikove žage.
160310626-003Na pobočju Vidma levo od farne cerkve sta lepo vidni veliki poslopji hangarja in upravne stavbe z razglednim stolpom. Mimo pokopališkega zidu je od Fare k centru vodila cesta.
160310626-004Del Nove vasi s potokom Sušico, ki je po pomladnem nalivu polna. Skrajno levo je na koncu Nove vasi takratna ljudska šola.
160310626-005Središče Nove vasi z gasilnim domom in lesenim stolpom ob njem in ograjenim prostorom živinskega sejmišča. Vidna je strma streha takratne mlekarne, Dominova hiša ob njej, v kateri je bila Konzumna trgovina ter na levi Lavričeva in Modicova hiša, danes Slamarjeva. Na prostoru sejmišča in ob njem je v letih po vojni zraslo novo središče Nove vasi z novo šolo, Občino, dvorano Bloški smučar itd.
160310626z Neznani tečajnik je poleti leta 1940 pisal Francki v gostilno v Goriči vasi pri Ribnici, da jo zelo pogreša. Z jadralci je bilo na Blokah tudi mnogo deklet. Nekatere so tako kot večina fantov tečajnikov hodile po vasi celo v kratkih hlačah, kar je bilo za tiste čase hudo pohujšanje. Najbrž so tudi zato novovaški in farovški kmetje jadralcem za škodo, ki so jo povzročali s pristanki na njivah, strogo zaračunavali odškodnino.

Viri:

  • Film Bloški asi – RTV Slovenija
  • Življenjepis Ludvika Stariča
  • Martina Hribar, Društvo za zdravo življenje Bloke
  • Stane Kotnik – Bloški korak

Kraj: Bloška planota
Datum: 1939
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 10. 3. 2016
Oblika: razglednica

One Comment leave one →
  1. Daniel permalink
    29. 07. 2016 19:10

    Prejemnica kartice je bila Francka Lovšin, ki je bila ena izmed 11 otrok v družini Lovšin in se je po poroki v isti vasi kasneje pisala Kersnič. Med udeleženci letalskih tečajev je bilo tudi kar nekaj Ribničanov in eden izmed njih se je spomnil na Francko. Ta je v tistem času, leta 1940, s svojo sestro Pavlo delala v domači gostilni v Goriči vasi, ki je bila v njihovi hiši na desni strani ceste Ribnica-Kočevje. Med II. svetovno vojno se je po smrti staršev gostilna zaprla. Vse to mi je povedal njen mlajši sorodnik, ki je pred 28 leti za to stavbo, katera še stoji, postavil prvo teniško igrišče v Ribniški dolini, narejeno v skladu z vsemi zahtevami. Posebej zahtevna je bila gradnja, saj je teren močvirnat in je zahteval dobro osnovo in upoštevanje posebnih pogojev. S tem igriščem je omogočil Ribničanom in drugim, da se je ta igra razširila tudi pri nas.
    Zaradi gostilne se je hiše in domačih prijelo ime Štajnprik, za kar so »krivi« nemški vojaki, ki so kot obiskovalci gostilne rekli »Gemma ins Gasthaus bei Steinbrücke!« Gremo v gostilno pri kamnitem mostu! V neposredni bližini je namreč stal kamniti most, ki je bil postavljen pravokotno na Bistrico in bil kasneje usoden za marsikaterega voznika, ki te postavitve v slabih vremenskih pogojih ( megla, sneg, poledica) ni upošteval. Res je tudi, da so med temi udeleženci bili tudi domačini, ki so se vozili na delo v Kočevje. Kasneje je bil most zrušen in postavljen nov betonski, ki je postavljen prometu primerno. Ostalo pa je poimenovanje po starem kamnitem mostu in s tem prepoznavnost tako značilne za naše kraje.

Dodajte komentar

%d bloggers like this: