1964 Rakek – Železničarji

Fotografija je nastala 15. aprila1964 pod čuvajnico na Rakeku, ki je ni več. Na njej so rakovški železničarji, predvsem progovni delavci, in še nekaj ostalih železniških delavcev.

V ozadju je videti litorino, cestni avtobus. Zmotil me je pantograf zgoraj levo, ki ga litorina ni imela saj je bila narejena za neelktrificirane železnice. Lahko bi bila gomulka, ampak glede na to, da so jih pričeli delati leta 1964, takrat pa je ta slika že nastala, bom ostala pri litorini. Le-ta je vozila od leta 1941 iz Rima v Littorijo, od tod tudi ime. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila njena relacija od Logatca do Postojne (mogoče naprej) in z njo so se večinoma vozili delavci.

____________________________________________________________

Zakaj so se železničarji zbrali ravno na ta dan? 15. april je bil dan železničarjev od leta 1920, ko je bila velika železniška stavka. Povod za stavko je bil odvzem pridobljenih delavskih pravic. Anton Korošec, kateremu so le nazadnjaki pravili “pameten in varčen mož”,  je železničarjem odvzel osem-urni delavnik, starostno in bolniško zavarovanje, prikrajšal  jih je pri plači in drugih prejemkih, kurilniške in še nekatere delavce uvrstil v nižje plačilne razrede, nekaterim podaljševal delovni čas, ne da bi jim bil pripravljen za to kaj plačati.

Splošna železniška stavka na južni in državni železnici je izbruhnila v noči od 15. na 16. april in je zajela vso Jugoslavijo. Višek je stavka dosegla 24. aprila. Tega dne se je zbralo 2000 ljudi, ki so v povorki, na čelu katere so bile ženske, krenili od remize na Zaloški cesti proti mestu. Tam so jih pričakali orožniki s puškami in bajoneti. V luži krvi je obležalo dvanajst moških in petletna deklica, več deset ljudi pa je bilo ranjenih.

V spomin na ta dan so železničarji širom Jugoslavije praznovi ta dan kot dan železničarjev vse do leta 1997. Vlada RS je namreč 12. decembra 1996 sprejela sklep, po katerem se za dan železničarjev določi 2. junij, v spomin na prihod prvega vlaka na slovensko ozemlje leta 1846.

Toliko o delavskih pravicah. In če se zgodovina se zares ponavlja…

____________________________________________________________

	Na sredini slike je Jovo iz Bosne. Bil je fenomen zato, ker si je vsak dan v trgovini pri Domicelju kupil liter vina. Trgovke so mu ga odprle, stopil je ven, ker v trgovini ni smel piti, in zeksal cel liter ne da bi vmes vsaj sapo zajel. Pa ni bil pijan niti toliko kot sem jaz, če zamašek poduham. Ko se je začela vojna v Bosni, se je ata večkrat spomnil nanj in se vprašal: “Bogved, če je še živ?!” Desno na sliki, s čepico in obvezno cigareto v ustih pa je Stane Ileščič (Ovčarjev) z Rakeka.
	Na sredi slike, za možakarjem v pisanem puloverju, je moj ata Janez Milavec. Na železnici je opravljal različna dela. Najprej je bil obhodnik. Vsak dan je moral peš po progi od enega kraja do drugega in pregledati, če je na progi vse v redu. Potem pa je bil progovni delavec.
	Na sliki sta samo dve ženski. Štefka Grčar je bila deklica za vse, tajnica, računovodja, obračunovalka plač, kadrovska referentka, skratka skrbela je, da so železničarji dobili plačo, da so imeli zavarovanje za družinske člane, da so imeli otroci brezplačne železniške vozivnice za šolo, itd. Ženska za njo pa je verjetno čistilka, ampak se je “skrila”, nalašč ali pa slučajno.
	Na zadnjo stran je ata napisal, kdaj je slika nastala. To je zanimivost, ker na vseh ostalih nič ne piše ali pa samo, kje so nastale.

Slovarček:

• pantograf: tokovni odjemnik iz paličja na električnem vozilu za odvzemanje toka iz kontaktnega vodnika, škarjasti odjemnik
• remiza: pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil

____________________________________________________________

Viri:

• Naša skupnost, Glasilo SZDL Ljubljana Moste-Polje, 5. april 1986. 6. številka, XXX. letnik

Kraj: Rakek
Datum: 15. 4. 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 11. 3. 2012 (Ivanka Gantar)
Oblika: skenirana datoteka