1925 Stari trg – Vestirnga

Fantje so vsi okinčani in jasno je, da so bili na naboru. Vsi so potrjeni in tako so dobili pravico, da se postavijo pred fotografa.

Ne vemo, kdaj je fotografija nastala niti kje. Glede na število nabornikov predvidevamo, da so iz kakšne od vasi v Loški dolini. Prepasani so s trakovi, česar na drugih fotografijah z naborniki še nismo videli in iz tega sklepamo, da je fotografija nastala kmalu po prvi svetovni vojni.

Sam postopek nabora se pred in po prvi svetovni vojni verjetno ni prav močno razlikoval. O njem je Matevž Mlakar iz Markovca nekje okrog leta 1986 pripovedoval takole:

LETNIKE 1894 SO POKLICALI PRVE

Tako se je 1914 leta začela prva svetovna vojna. Joj, o tem bi lahko povedal!!! Žalostno je bilo takrat.

Mene so poklicali – bil sem zelo majhen, kot sem še danes, kajne – letnike 1894 so poklicali prve kakor za rezervo, za aktivnimi. Aktivni so šli najprej in že so za rezervo vpoklicali letnike 1894.  Šli smo na vestirengo v Stari trg. Bom povedal, se bodo smejali in bodo rekli: »Ti si pa ‘kunde‘!«… Tam so bili stražarji, na tistem prostoru, kjer je bila vojaška kontrola in tam je bil pregled za nas, vestirenga. Pa pravi nekdo:

»E, tistile mali pa ne bo potrjen!«

Drugi pa pravi: »Kaj?! Pa staviva za liter vina! Ga bodo pa k dragonarjem dali, boš videl!«

In tako sem bil jaz na pregledu. Tisto je bilo kakor v neki veliki verandi. Tam so sedeli župani, in vsaka župnija je imela tudi svojo komisijo. V komisiji je bil takrat – mislim da – pokojni Štefančič iz Pudoba. Pred menoj je bil na pregledu Jakob Baraga, pa Enžicov Lojze iz Kozarišč, ki je danes še živ, moj letnik je. Tako. Ja, Enžicov stric je bil toliko star kot jaz… Janežič Andrej pa je umrl, Tomaževec… In ko sem jaz prišel na vrsto pravi zdravnik, oberlajtnant, oberarcte:

»No – zdrav … bolan?

Pa sem rekel: »Bolan sem!«

Pa pravi: »No, kaj te pa boli?«

Tako me je vprašal, ko me je pregledoval.

»Ja, kaj«, sem rekel, »noge me hudo bolijo zmeraj!«

Pa pravi: »Zini!« Sem pa zinil, pa pravi: »Cane hat gut!«To so zobje, kajne, cunge je pa jezik po nemško. »Gut ist!« – pa so zapisali za mizo. No, potem pa dvigniti noge – pa sem pokazal noge nazaj.

»Fus hat auh gut!«

Potem je pa ta oberarcte, ki je bil oberlajtnant pomigal, je prišel pa hauptman, on je bil pa regument arcte . No, me je prav tako spraševal, pa sem povedal tako kot prej. Pa se obrne – se bodo smejali, bodo rekli, lej ga,  hudirja  – pa pravi:

»Hier einmal niht gajdnet. Kom šon vider curik nah cvaj monat.« Za dva meseca, kajne…

V resnici je Matevž Mlakar povedal takole:

ŠTIERINDEVIEDESIET LEJTNЭKE SO POKLICALЭ TЭ PARVE

In toku se je pa entaužəntdevietstuštərnajstəga lajta pojaula pa parva svetouna uajska. Joj, tu bə pa povejdou! Takrat je blu žalastnu.

Mjene so poklicalə – səm bieu zelu majhən, kə səm še dandənəs, kine –štierindeviedesiet lajtnəke so poklicalə tə parve kukər ze rezervo, ze aktivnəmə. Aktivnə so šlə neparvu in so žje ze rezervo poklicalə štierindeviedesiet lejtnəke. In šlə smo ne občino ne vəstierəngo u-Star targ – buom povejdou, se buojo smijalə, buojo djalə: »Ti-s pa kunde!«  In tam so blə stražarjə, ne tistəm prostuorə, kar je blu vojaškəga prostuora tam, k-je bieu zid, ne, vəstierənga zánas, pa pravə edən:

»E, leúnə malə pa ne bua potarjen!«

Drügə pa pravə: »Kaj?! Pa stauva ze litər vina! Ga-ujo pa h-draguonarjam dajlə, buoš vidu!«

In jest səm bieu ne vəstierəngə, je bla – tistə vizit – toku kukər u-enə velikə verandə. Tam so sədajlə županə, pər təm usaka županija je imejla tudə komesijo zdravən. Bieu je takrat pər komesijə – misləm – pa pokuojnə Štefančič s-Pudaba. In pred mano je bieu ne vəstierəngə Jakob Baraga pa Enžicou Luojze iz Kozarəšč, kə še dandənəs žəvi, muoj lajtnək. Taku. In toku səm jest … Ja, Enžicou stric, tuolku star kə jest, Janežič Andrej je pa umaru, Tamažavəc … In toku səm jest pəršu uondə ne varsto pa pravə zdraunik, uoberlajtnant, uoberarcte:

»No – zdrou, bolan?«

Pa səm rieku: »Bolan səm!«

Pa pravə: »No, kaj te pa boli?« K-me je uprašou, kə me je vəstierou, ne.

»Jə, kaj,« səm rieku. »Nogje me hədu bolijo zmieram!«

Pa pravə: »Zinə!« Səm pa zinu pa pravə: »Cane hat gut!« Tu so zobje, kine, zekaj tu je dərgačə; cunge je pa jezək, cane so pa zobje po nemšku. »Gut ist«– pa so zepisalə ze mizo, ne. No, potəm pa nogje uzdigənt, pa səm pokazou nogje nezaj.

»Fus hat auh gut!«

Polej je pa ta oberarcte, kə je bieu oberlajtnant, pa pomigou, je pəršu pa hauptman, unə je bieu pa regument arcte. No, me je ravnu takule sprašəvou, pa səm mə povajdou toku kukər praj. Pa se uobarne – se buojo smijalə, buojo rjeklə, lejgá hudirja – pa pravə:

»Hier einmal niht gajdnet. Kom šon vider curik nah cvaj monat.« Ze dva majsca, kine.

Markovec – Knežja Njiva, 1984

Slovarček:

• kine: kajne
• vəstierənga: vojaški nabor
• kunde: lisjak (tudi: znanje, zvitost, novica, lisjak)
• h draguonarjam: h konjenici
• vizit: pregled
• uoberlajtnant: nadporočnik, prvi poročnik
• uoberarcte: višji vojaški zdravnik
• cane hat gut: zobe ima zdrave
• gut ist: dobro je
• fus hat auh gut: noge ima tudi dobre
• hauptman: stotnik
• regument arcte: zdravnik regimenta ( polka)
• hier ajnmal niht gajdnet: zaenkrat ni sposoben
• kom šon vider curik nah cvaj monat: pridi nazaj čez dva meseca

Viri:

• Matevž Mlakar, rojen 1894, Markovec – Zvočni posnetek iz okoli leta  1986
• Ožbolt, Milena: Andrejeva stopinja, Folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja, 29. knjiga zbirke Glasovi, Založba Kmečki glas, Ljubljana 2004.

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt

Kraj: Loška dolina
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: fotografija