1937 Rakek – Pust
Bil je lep zimski dan. Sonce je sijalo in zima se je začela umikati še prej, predno bi jo napodil pust. Snega ni več, česar letos ne moremo reči. Rakovški fantje so se oblekli v tisto, kar so imeli doma. Nekaj pa so si najbrž sposodili tudi v Ljudskem domu. Vsi so na konjih in predstavljajo ali vojake ali pa tihotapce, ki so bili v teh krajih precej popularni.
V četrtek pred pustom (ta debel četrtek) so gospodinje napravile “povavnco”. To je ocvirkova potica. Za pusta so običajno jedli zavratnik, kislo zelje in krompir v kosih. Naredili so tudi flancate. Naslednji dan pa je prišel čas streznitve – pepelnica in strogi post.
Ko so mame pekle flancate, v “močnejših hišah” pa tudi krofe, so poslale otroke na vas, kjer so žagali babo, da so imele pri peki mir in niso otroci večine pojedli še pred pustom.
Fantje so po vasi nabrali kakšen priboljšek: klobase, sadje, jajca. Jajca so včasih prodali, denar pa zapili. Kaj bi drugega.
Res je bil topel dan, saj imajo Fajdigovi odprta okna. Dekleta so prišla ven v oblekah, brez plaščev. Tudi na klancu (Kamniti pot) so gledalci. Šemretova mama je pripeljala malo Marico, ali pa Anico, da bo od blizu videla maškare.1 Kolovodja je v beli odpravi in konji so skrtačeni, da se kar svetijo. Mamin za k mašni klobuk, ruta čez usta v stilu Johna Wayna, ki ga takrat še niso poznali, pa ogrinjalo in je pustni kostum nared. Konjem je verjtno tudi prijal sprehod saj se od jeseni niso pošteno razmigali.
Tudi pred Turkovo hišo nekdo opazuje sprevod. Otroci so ga bili neizmerno veseli. Maškarada je bila za velike, otroci se niso šemili in je bilo zato vse skupaj zanje še toliko bolj zanimivo. Sprevod je krenil z vasi in obšel cel Rakek: čez postajo, mimo Vivoda in po Postojnski nazaj na vas.
1 Popravek 22. 4. 2017
V prispevku “1937 Rakek – Pust” smo med drugim zapisali, da so povorko našemljenih konjenikov na sliki opazovali tudi Šemretova mama in ena od njenih hčera. Gospa Marica Šemrov-Pirc z Rakeka se je na to objavo pritožila, ker je bil v prispevku napačno zapisan priimek družine in zatrdila, da nihče od navedenih ni bil prisoten pri tem dogodku. Gospe Šemrov-Pirc se opravičujemo za napačne navedbe; stavek, v katerem je bila omenjena ona oz. njena družina, smo razveljavili.
Na naši strani opisujemo dogodke, ki so se zgodili pred desetletji, zato podatki niso vedno dosegljivi in preverljivi. Tu se moramo zanesti tudi na sodelovanje bralcev. Hvala za pojasnilo.
Uredništvo Stareslike
Slovarček:
- močna hiša: premožna
Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: Lado Strohsack
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 8. 2011
Oblika: negativ na steklu
RSS - Posts
Kaj pa se je jedlo v casu posta?
Ja, nič vendar, če je bil pa post. Hecam se. Na peplnico je strogi post in takrat naj bi se najedli do sitega le enkrat na dan. Ob petkih velja zadržek od mesa. Post traja do Velike noči. V tem času naj bi zmerno živeli, se postili, se odpoveedali določeni razvadi, se ne ženili. Po cerkveni doktrini pa namen posta ni toliko zadržek od hrane, kot spreobrnenje srca in večja odprtost za potrebe bližnjega.
Ko smo že pri tem: na pepelnico v cerkvi opravljajo obred pepeljenja, ko duhovnik po vernikovi glavi simbolično posuje pepel in to pospremi z besedami: “Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.” Prijatelj moje stare mame se je pisal Prah in ta je vedno dejal: “Jaz sem pa Prah bil, Prah bom in Prah sem!”
Tudi jaz sem komentirala, da se pac ni jedlo nic, oziroma kaksno prezganko, krompirjevo juho (brez ocvirkov), ob petkih pa ribe. Vsaj tako je bilo pri nas doma. Za nizozemski dnevnik zbiram recepte jedi, ki so se tradicionalno jedle v casu posta. Najraje take, ki so bile pripravljene v pecici. V glavnem je prisla pri nas iz peci samo povaunca, ampak ne v postu.
Na Rakeku so prišli iz rora (Pečica v šporgetu na drva) kvečjemu kakšni škarpeti, ki so se tam sušili, ali pa krhlji. Kakšne prevelike bogatije ni bilo, mesa sploh ne, razen pri večjih kmetih, potico, se ve, so pekli ob veliki noči in za božič, v roru pa le krvavice ali kaj podobnega. In seveda – ne v času posta.