1907 Sveti Vid – Pozdrav od Sv. Vida!

Sv. Vid nad Cerknico: —Zanesi nam, zanesi, Bog, otmi nas rev, otmi nadlog! Grozi sovražnica srdita, v oblakov sivih plašč zavita—. Nehote so se nam usiljevale te besede pokojnega Gregorčiča v petek, 14. t. m. popoludne. Ko so se na jugovzhodu prikazali temnosivi oblaki in se z nekako tajinstveno grozo in naglico pomikali proti naši strani. Vse je boječe čakalo, kaj pride in prosilo, a elementarne sile so bile gluhe za vse prošnje in pokazale so ves svoj strah in grozo…

Med silnim bliskom in gromom se je vlila s točo pomešana ploha, da so bila hipoma vsa pota, potoki in mali jarki deroče reke, ki so poplavljale in razdirale njive, pota in travnike. Ko se je ta nevihta nekoliko polegla in smo se oddahnili od prvotnega strahu, oglasil se je plat zvona in nastala je nova zmešnjava in strah. Vse je hitelo proti četrt ure oddaljeni vasi Lešnjake, kjer je treščilo v hišo posestnika Ruparja, katera je pogorela. A to bi še ne bilo največje hudo, ker je bil nekoliko zavarovan; pa kdo mu odškoduje ljubljena sinčka, stara 5 oziroma 14 let. Tudi ženo je močno omamilo, a je sedaj pri zavesti, in zdravnik je izrazil upanje, da okreva. Ubogi mož! Bali smo se že zanj, ko izve to grozno novico. Odšel je bil namreč ravno prejšnji dan s konji na Koroško za zaslužkom. Da ni bilo ozračje tako mirno med ognjem in tako hud naliv, šla bi bila vsa vas, ker je tesno skupaj in vse s slamo krito. Treščilo je v vrh strehe, odkoder je šla strela v sobo, kjer je mati ravno delila kruh otrokom in delavcem. Vrglo je omenjena dečka, ki sta bila takoj mrtva, in mater, katero je starejši sin hitro tresel in drgnil in jo spravil v sosednjo hišo; drugim se ni zgodilo ničesar. Bil je to v resnici dan groze, zlasti za ubogega Ruparja. Kdor ima srce, naj mu po možnosti pomaga, da mu bo vsaj nekoliko olajšan strašni udarec.

Kakor rečeno, je ta nevihta napravila precej škode tudi drugod po njivah in potih. So pač vedeli, zakaj so postavili v litanije prošnjo: Treska in hudega vremena, reši nas, o Gospod! — Cerkveno žegnanje se je vršilo prav lepo, semenj pa je bil precej majhen, kar ni prav nič čudno. Saj mora biti človek pravi hribolazec, da more gori, ker ni od nobene strani poštene poti. Sedaj naj bi prišli merodajni faktorji pogledat, mogoče bi se potem malo bolj podvizali z obljubljeno cesto. Voziti se nikari, kdor ni posebno dobro zavarovan za življenje in ni zraven še dobro zvezan, ker se utegne zgoditi, da se mu po teh propadih raztrese kaka kost. Govorica je, da se prične s cesto že prihodnje leto. Vederemo! Dotlej pa bodimo slabši pešci lepo doma in čakajmo, saj ≫potrpljenje je božja mast≪, pravi pregovor; zraven pa hudomušno dostavi: ≫a revež tisti…≪

Gornji prispevek je bil objavljen v Domoljub-u 27. junija leta 1907.

Kdaj je bila napravljena ta razglednica ne znam natančno ugotoviti. Po oblačilih ljudi in videzu razglednice pa sklepam, da je najverjetneje nastala na začetku prejšnjega stoletja. Torej nekako v času, ko je nastal predstavljeni članek.

Vir:

• Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo (27.06.1907, letnik 20, številka 26)

Kraj: Sveti Vid
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Valentin Schein
Skenirano: 12. 7. 2012
Oblika: razglednica