Rakek 1966/67 – 4. razred

Hitela sem v šolo, skoraj vedno zadnjo minuto, ker sem bila prej s svojo mamo, ki je služila kruh s čiščenjem uradov po Rakeku, od prostorov Sodišča in Službe družbenega knjigovodstva-SDK, ki smo ju v tistih dobrih časih Rakovčani imeli, do prostorov Komunalne banke – kasneje Ljubljanska banka. Čistila pa je še privat pri Domiceljevih in prenočišča nad restavracijo Gabrenja, kjer je sedaj gostilna Lovec. Vedno sem bila z njo, dopoldne in popoldne in po svojih močeh tudi pomagala. Tako sva se tudi takrat vračali domov, tik pred dvanajsto uro, ko je bilo treba že v šolo.

Ko sem peš hitela po naši Ljubljanski cesti, ki je bila takrat, če se ne motim, še celo makadamska, sta se mi nasproti, po klancu navzdol, na kolesu pripeljala šolarja iz višjih razredov, ki sta se vračala iz šole domov. Oba sta bila iz Ivanjega sela in sta imela do šole precej daleč. Takrat se je večinoma hodilo v šolo peš, saj ni bilo avtobusov in kombijev, da bi nas vozili. Včasih pa je le imel kdo srečo in so mu starši ali pa botri za birmo kupili kolo in je to veselje zelo rad delil s svojimi prijatelji in sošolci. Nekako tako je bilo tudi s tema dvema, zato sta se takrat oba peljala na navadnem moškem kolesu, takemu s “štango”. Eden je sedel na “štangi”, drugi pa je poganjal in krmilil čez sošolca. No, nekaj časa smo se poskusili izogniti, drug drugemu, vendar ni uspelo in prišlo je do “karambola“. Vsi trije smo se zakotalili po tleh. Fanta sta bila cela, jaz pa sem potegnila »krajši konec«, ker je bila moja noga zlomljena. Joj, kako je bolelo!

Ampak zgodba se sedaj šele začenja. Zaradi kompliciranega zloma sem dobila mavec čez celo nogo in sem bila kar nekaj časa doma. Še danes ne vem po čigavi ideji, vendar, da ne bi zamudila preveč pouka, so me začeli voziti v šolo sošolci. A kako so me vozili? Lepo! Z ročnim vozičkom. Takim, ki ga je takrat imela skoraj vsaka hiša, saj se je veliko stvari prepeljalo z njim. Tudi »fasnga« iz trgovine, kot je bila takrat navada, žakelj moke ali sladkorja in še kaj. To je bil lesen voziček s štirimi kolesi, ki pa so že imela gume, kajti prvi taki vozički so imeli lesena kolesa in kovinski obod (podobno kot voz “tajselj”, samo dosti manjše) in so bili precej glasni, ko so jih vlekli po makadamu.

No, zame je bil takrat to super taksi, s katerim so me prijazni in ustrežljivi sošolci vozili v šolo in seveda tudi domov. Vsaj dva ali pa trije so me prišli iskat za v šolo. Za domov pa se nas je nagnetlo na voziček kolikor je bilo možno, skupaj z vsemi šolskimi torbami vred, s katerimi sem bila popolnoma založena in sem komaj videla čez. Po klancu navzdol je šlo “za vse solde“, kot bi se lahko reklo, vendar k sreči brez dodatnih nezgod. Ta prevoz, kot se spomnim, je trajal skoraj dva meseca in bilo je res zelo zabavno, tako zame, kot za moje sošolce.

Spodaj z leve:

• Zdenka Kraševec,
• Marta Lešnjak,
• Verica Dimc,
• Marija Baraga.

Sredina z leve:

• Milena Gabor,
• Vinko Ileršič,
• Dušan Mele.

• Marjan Zalar – Kekec,
• Boris Štrukelj,
• Drago Lah.

Spodaj z leve:

• Slavica De Biasi,
• tovariš Edo Lenarčič,
• Marija Ileršič.

Sredina z leve:

• Darko Prudič – Srček,
• Dušan Ponikvar,
• Božidar Zemljič.

Zgoraj z leve:

• Jože Mamič,
• Matej Bajt,
• Slavko Valenčič,
• Janez Prijatelj (na sliki zadaj se je podpisal Tarzan).

Spodaj z leve:

• Anka Červek,
• Ivanka Železnik.

Sredina z leve:

• Marinko Dujmenovič,
• Dušan Stražišar,
• Leon Drame – Šutko.

Zgoraj z leve:

• Milan Čekada,
• Drago Balažič.

Na tem izseku pa je moj “gips”, ki je bil povod za vse dogodivščine okoli vozička in mojega transporta v šolo in domov.

Vsi sošolci in sošolke so podpisani na zadnji strani. Janez Prijatelj je k imenu pripisal “Tarzan”. Zakaj, mi ni znano, je pa simpatično.

Prispevek je napisala Slavka Juhant (na sliki De Biasi).

Slovarček:

• gips: mavec,
• karambol: trk, trčenje,
• fasnga: nakupljena roba iz trgovine, največkrat živila,
• tajselj: močan voz,
• sold: denar.

Kraj: Rakek
Datum: 1967
Avtor: Jože Žnidaršič – Bajček
Zbirka: Leon Drame
Skenirano: 12. 3. 2013
Oblika: fotografija