1936 Loško – Spravilo sena
“Pod Rožnato planino grabila je seno, od veselja in radosti si je pela pesmico.” Danes, ko kmet opravi vse delo pri senu na riti, bo marsikdo težko razumel, kolikšen projekt je bilo obračanje in spravilo sena, sploh če je bila njiva velika. “Seno se suši na grabljah”, je vedno rekla naša mama in smo obračali kot en prepetuum mobile. Ko smo prišli do konca njive, ponovi vajo.
Predstavljam si, da je bilo v tem primeru ravno tako. Senožet je bila velika, sonce je neusmiljeno pripekalo, obračati pa je bilo treba. Če je bilo vreme “čudno”, je bilo treba narediti ograbek ali kopice, če bi slučajno deževalo. Naslednji dan, ko je šla rosa dol, pa je bilo to potrebno ponovno raztresti in obračati. Danes naredijo to s traktorjem v desetih minutah, takrat pa je trajalo cel dan.
Za grabljenje trave ali sena se uporabljajo lesene grablje, katerih ročaj (grabljišče) je na enem koncu razcepljen in vsajen v čeljust z zobmi. Po razmiku med zobmi ločimo goste grablje (za otavo) ali redke. Seno grabi grabljevec, grabljica, grabljevka.
- Marija Mulec, Dolenja vas, Milkina stara mama,
- Čebavsova mama, pisala se je Otoničar,
- njen mož Čebavs,
- Jožefa Bečaj,
- Urbanov oče s priimkom Baraga,
- njegova hči Rezka Baraga,
- Matija Bečaj,
- Urbanova, mama Rezke in Viktorja.
Spredaj so:
- Milka Bečaj, poročena Demšar (samo ne še takrat),
- njen brat Jože,
- Viktor Baraga,
- Milkin brat Tone.
Nekdo je vedel, kako muhast je spomin in je raje zapisal čas in kraj nastanka slike.Slovarček:
- perpetuum mobile: stroj, ki se giblje neskončno dolgo, ne da bi mu dovajali energijo
- ograbek: pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino, ponekod rečejo tudi red (vrsta)
Viri:
- Slovenski etnološki leksikon/uredil Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov. – 1. ponatis – Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007
Kraj: Loško
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Milka Demšar
Skenirano: 29. 1. 2014
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Velikost grabelj se je pri nas opisalo s številom zob.
In grablje so rastle skupaj z otrokom. Manjši je bil otrok, manj zob so imele njegove grablje. Z leti pa se je število zob povečevalo skladno s hitrostjo rasti otroka.
Posebnih grabelj za otavo pri nas nismo (niso) poznali. Mi je pa oče povedal, da je njegov stari oče izdeloval grablje z gostejšimi zobmi. Pa ni bil nič zadovoljen (kontent) ko mlajši z njimi niso bili več zadovoljni. Ugotovili so namreč, da je delo z redkejšimi zobmi lažje teklo. Priročne (prjəlčne) grablje za odraslo grabljico so imele pri nas 18 zob. So pa pri nekaterih hišah premogli tudi še kakšne malo večje (za dva zoba več). Te pa so veljale za “ta nerodne”.
Se spomnim, da je največkrat vsak imel in uporabljal ene in iste grablje. Zelo neradi so jih med seboj zamenjevali, ker so bili svojih najbolj vajeni. Nobeden pa ni maral novih grabelj, saj jih niso bili vajeni in niso tako lepo tekle, so se zatikale, ker so bili zobje novi in ostri. Klančarjev ata iz Cerknice me je vedno popravljal, če sem grablje narobe držal, dosti pa je dal tudi na popolnost in čistočo grabljenja sena, nič ni smelo ostajati.
Novih res nobeden ni maral. Ampak meni se je zdelo, da zaradi grabljišča, ki še ni bilo dovolj zglajeno in po rokah ni tekelo gladko. S časom – z uporabo – se je grabljišče povsem zgladilo.
Tudi moja stara mama je vedno hotela samo svoje grablje. “Kje so moje grablje” je zahtevala in ni pričela dela, dokler jih ni našla.