1947 Rakek – Harmonikarja

Vestirenga ali nabor je bila potrditev fanta, da je sposoben za vojsko. Pri nas se je za ta dogodek uporabljalo tudi besedo “štelunga” oziroma “štelnga”. To je bilo v preteklosti slovesno dejanje, danes na žalost malo manj. Ob takih priložnostih so se fantje, lepo oblečeni in okranclani s cvetjem in trakovi iz krep papirja, pripeljali na slovesno razglasitev in prevzem vojaške knjižice. To je bila potrditev sposobnosti za vojaško službo. Velika čast zanj, še večja pa za starše in domače. Vozove, s katerimi so se vozili na vestirungo, so jim po navadi okrasila dekleta in sovaščani. To se je delalo dan pred tem in že takrat je bil to slovesen in odmeven dogodek na vasi.

Poleg opisanega pa ni šlo brez harmonikarja in njegove frajtonarice. Po navadi, tako kot je tudi na naši sliki, sta bila dva ali več. Ni je bilo gostilne, pred katero se ne bi z okrašenimi vozovi zaustavili in se veselili. Na tej sliki so se ustavili pred takratno Restavracijo Gabrenja, kasneje pa je bila tam (in je še danes) gostilna Lovec. Z njimi so se veselili kar vsi, ki so prišli slučajno mimo, saj so vzbujali dosti pozornosti. Harmonikaši iz višje ležečih vasi nad Cerknico (od Begunj pa do Svetega Vida, Otav in druge vasi) so bili dostikrat povabljeni, da so igrali na vestirengi tudi v drugih krajih, saj so bili po tem kar znani in so bili tudi vedno pripravljeni na “špil”.

Ludvik Zalar iz Dolenjih Otav, z raztegnjeno “frajtonarco”, kakor se spodobi za lepo fotografijo harmonikaša. Taka poza pri slikanju s harmoniko je zimzelena. Tako so se slikali že takrat in se še danes. Ni kaj, vsak harmonikar je bil ponosen na svojo harmoniko. ¹

Franc Korošec iz Begunj, prav tako z raztegnjenim mehom. Na čelo se mu je spustil pramen las. Lahko zaradi premalo sladkorja v vodi, s katero so si takrat utrjevali lase, da so stali nazaj, ali pa zaradi strastnega igranja. Po moje bo to drugo.

Napis na zadnji strani nam pove imena harmonikarjev, kraj in leto, ne vemo pa, če sta bila nabornika ali sta samo igrala.