1958 Begunje – Ženin in nevesta iz Otav
V lepem in sončnem aprilskem dnevu leta 1958 je Vinko Toni na dan poroke slikal mladoporočenca Ivana Bizjaka in Vido Korošec iz Gorenjih Otav. Tako so nastale te lepe fotografije, ki so jima zagotovo še dolga leta služile v spomin na ta svečani dan. Kot se za poroko spodobi, imata v gumbnici na obleki pripeta bel nagelj, s katerim se izraža čisto ljubezen in nedolžnost. Poleg je asparagus, ki je takrat kot okrasna rastlina rastel skoraj pri vsaki hiši in je bil lep dodatek k nageljnu.
Danes bi bila taka ohcet videti nekako tako: skozi vas bi se peljala kolona razkošno okrašenih avtomobilov, hupalo in trobilo bi se na vso moč, iz avtomobilov pa bi frčali bomboni, ki jih pa tudi vaški mulci ne pobirajo več s tako vnemo kot včasih, saj jih imajo dovolj. Prevoz, kot ga vidimo na sliki pa je bil bolj umirjen in tih, slišati je bilo le drobljenje peska pod kolesi zapravljivčka, žvenket konjskih podkev in harmonikarja. Pa da ne bo narobe razumljeno, v obeh primerih je lepo, saj je poroka že sama po sebi poseben življenjski dogodek in naj bo izpeljan tako, da bo vsem ostal v lepem spominu.
Ta slika je nastala v Begunjah, nasproti gostilne “Pri Bonaču”. Svatje se skozi Begunje peljejo proti Cerknici, harmonika igra, vzdušje je veselo. Vse to je iz hiše privabilo Milko Čopec, oziroma “Čopčo mamo”, kot so ji rekli sovaščani in je z zanimanjem opazovala dogajanje na vasi. Zgornja hiša, ki jo je najmanj videti, je Srnelova, srednja je Čopčeva, spodnja pa je Hitijeva.
Lastnik in voznik zapravljivčka je znani gostilničar Karel Zalar, oziroma “Betačov Korle” iz Gorenjih Otav. Vidimo ga na prvi klopi levo. Poleg njega sedita priči, Marija Purkat (možno je tudi, da je to Tončka Borštnik) in Stane Bizjak. Zadaj sedita ženin Ivan Bizjak in nevesta Vida Korošec. Poleg njiju pa sedi nepogrešljivi član svatov, harmonikar. Ta harmonikar ni nihče drug kot Ludvik Zalar, ki smo ga v Starihslikah že omenjali v prispevku o štelngi na Rakeku. Glede na velikost senc predvidevam, da je ura okoli poldan.
To pa je slikano v gostilni “Pri Bonaču”, kjer so si svatje privoščili postanek in v veseli družbi pogasili žejo. Na mizi je “toplar” vina in enajst kozarcev, prazen stol pripada Toniju Vinkotu, ki je vstal od mize in naredil to fotografijo. Kot vidimo vlada veselo vzdušje. Kaj ne, saj je vendar ohcet, ženin pa je segel v žep in je še zadnjič dal za rundo kot fant, čez uro ali dve bo že mož in runde bodo malce bolj pod kontrolo.
- Stane Bizjak, ženinova priča,
- neprepoznan,
- Ludvik Zalar s frajtonarco,
- Karel Zalar – Betač,
- Ivan Bizjak, ženin,
- Vida Korošec, nevesta,
- Marija Purkat (možno je tudi, da je to Tončka Borštnik), priča nevesti,
- neprepoznan,
- matičarka Fani (priimka ne vemo),
- Franc Kranjc – Mihoučkov.
Zanimivo je tudi posvetilo in opozorilo, ki okvirjeno visi na steni nad svati in je namenjeno gostom gostilne.
V globoki žalosti vam naznanjamo, da je umrl PLEMENITI PUF, NEDAJ ga je pokopal. Ker nam je zamera neljuba, a ljubša kot denarna zguba, zato prodajamo pri nas le za GOTOV DENAR.
S tem so poskušali omejiti pitje “na kredo”, kakor se je kasneje temu popularno reklo, saj si je gostilničar pijačo zapisoval kot dolg, ki ga je bilo nekoč treba poravnati. Nekaj je vedno držalo, dober in priden gospodar je lahko vedno dal za liter vina v vaški gostilni in to se je vedno spoštovalo. Na žalost pa so bili tudi primeri, ko so nekateri v gostilnah zapili cel “grunt”, pa še so ostali dolžni. Ta napis je bil namenjen njim.
Za konec pa še ena malce žalosto-hecna zgodbica iz naših krajev. Nekoč je pred Žajfnico stal možakar, ki mu je ratalo zapiti svojo domačijo. Ko se je pred vhodom majal in ciljal vrata, se je kar na glas spraševal “koku mi je ratalu skuz ta majhna vrata spravt ceu skedin”. Ko pa je končno upel zadeti vrata in se je primajal do šanka, je snel klobuk z glave, zakrožil z njim po prostoru in rekel: “Tu je vse moje!” Ja skoraj res je bilo tako, vendar je bil njegov le klobuk, s katerim je krilil po zraku, pa še to ni bilo čisto zanesljivo.
Slovarček:
- puf: dolg
- mu je ratalo: mu je uspelo
- grunt: večje kmečko posestvo
- skedin: skedenj, gospodarsko poslopje z delovnim prostorom zlasti za mlatenje in s prostorom za shranjevanje sena ali slame
Viri:
- Edi Zalar
- Miloš Toni
Kraj: Begunje
Datum: april 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 17. 6. 2014
Oblika: negativ 6×6
RSS - Posts
Prvi je Turšič, ki je bil takrat na krajevnem odboru v Begunjah, drugi je Stane Bizjak, matičarka Fani se je pisala Rupar, in za mizo v kotu sedi Vinko Meden
Danes sem od Edija Zalarja zvedel, da je bila priča nevesti Marija Purkat, tako da ni več dvoma.