1928 Selšček – Janez Bonač (ujc)
Na fotografiji je Mivč Janez Bonač, klicali so ga ujc, s svojim konjem Miškom in kočijo. On je bil brat stare matere od Romana Šviglja.
Janez Bonač – ujc, kakor so mu rekli doma in v vasi, je bil že od malega invalid. Kakor so pravili, naj bi se poškodoval pri igri, ko se je pestrna z njim igrala in ga vrtila, tako da ga je držala za roke in noge. Poškodoval si je nogo. Kot invalid ni bil več zmožen za težka kmečka dela. Kmetijo, ki naj bi bila sprva namenjena njemu kot edinemu moškemu potomcu, poleg treh sester, je prevzela njegova sestra Antonija, ki se je poročila z Matevžem Švigljem iz Bonačeve hiše v Begunjah. Ujc pa je ostal pri hiši za strica, zato so ga tudi tako klicali.Imel je kočijo, s katero je s konji, temu na tej fotografiji je bilo ime Miško, prevažal ljudi, največkrat na Rakek na železniško postajo. Ob dogovorjeni uri jih je tam tudi počakal in pripeljal domov. Bil je neke vrste lokalni taksist tistega časa. Po tem so ga vsi poznali. Poznan je bil tudi po svoji dobrovoljnosti, vedno se je rad kaj pohecal.
Spal je v štali na senu. Čeprav je imel v hiši “kot”, se pravi posteljo, je vedno govoril, da on najraje spi v štali pri svojem Miškotu. Včasih je bilo običajno, da so spali na senu, predvsem dekle in hlapci.
Ko sem bila še otrok, nam je Mivča Angelca velikokrat pripovedovala pravljice, pa tudi razne zgodbe iz resničnega življenja. Zelo radi smo poslušali zgodbe o ujcu. Spomnim se, da mi je bila beseda ujc še posebej zanimiva, ker je do takrat nisem še nikoli slišala, pa tudi pozneje zelo redko.

Slovarček:
- pohecati se: pošaliti se
- štala: hlev
- gajžla: bič
- kot: soba oz. postelja v hiši
Viri:
- Roman Švigelj
- France Meden
Kraj: Selšček
Datum: 1928
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Roman Švigelj
Skenirano: 4. 12. 2014
Oblika: fotografija
O, koliko časa so porabili, da so prišli do železniške postaje. Kar dosti prej so morali od doma. 🙂
Pripovedovali so mi, da je tudi moj stari oče z Gornjega Jezera imel podoben vozik – kočijo – in kobilo lipicanko s katero je vozil potnike na železniško postajo ali kamor je bilo pač treba in tako zaslužil kak dodatni denar. Kobila je imela navado, da je hodila kukat v hišo k materi in s kopitom tolkla po kamnitem pragu dokler ni dobila priboljška – kepe žgancev ali česa drugega. Ohranila se še ena zgodba o dedovih dodgodivščivi s potnicami, ki se jim mudilo tako in tako, ampak ni preveč spodobna