1928 Selšček – Janez Bonač (ujc)

Janez Bonač – ujc, kakor so mu rekli doma in v vasi, je bil že od malega invalid. Kakor so pravili, naj bi se poškodoval pri igri, ko se je pestrna z njim igrala in ga vrtila, tako da ga je držala za roke in noge. Poškodoval si je nogo. Kot invalid ni bil več zmožen za težka kmečka dela. Kmetijo, ki naj bi bila sprva namenjena njemu kot edinemu moškemu potomcu, poleg treh sester, je prevzela njegova sestra Antonija, ki se je poročila z Matevžem Švigljem iz Bonačeve hiše v Begunjah. Ujc pa je ostal pri hiši za strica, zato so ga tudi tako klicali.Imel je kočijo, s katero je s konji, temu na tej fotografiji je bilo ime Miško, prevažal ljudi, največkrat na Rakek na železniško postajo. Ob dogovorjeni uri jih je tam tudi počakal in pripeljal domov. Bil je neke vrste lokalni taksist tistega časa. Po tem so ga vsi poznali. Poznan je bil tudi po svoji dobrovoljnosti, vedno se je rad kaj pohecal.

Spal je v štali na senu. Čeprav je imel v hiši “kot”, se pravi posteljo, je vedno govoril, da on najraje spi v štali pri svojem Miškotu. Včasih je bilo običajno, da so spali na senu, predvsem dekle in hlapci.

Ko sem bila še otrok, nam je Mivča Angelca velikokrat pripovedovala pravljice, pa tudi razne zgodbe iz resničnega življenja. Zelo radi smo poslušali zgodbe o ujcu. Spomnim se, da mi je bila beseda ujc še posebej zanimiva, ker je do takrat nisem še nikoli slišala, pa tudi pozneje zelo redko.

Tukaj, pred veliko kopico sena vidimo ujčevo kočijo. Na njej, pokrit v klobuku sedi ujc. V roki drži gajžlo za vodenje konja. Spredaj desno na kočiji je luč – karbidovka. Ta luč je delovala tako, da se je vanjo dalo karbid in vodo, kar je ustvarilo plin s pomočjo katerega je oddajala svetlobo.

Tukaj vidimo letnico in piše še, kdo je na fotografiji: “Stric ujc s svojim Miškom, leta 1928”.