Skip to content

1901 Stari trg – Ivan Štritof, račun

8. 08. 2015

CER-4-154-683-16Tu imamo spet en račun, ki je bil registriran na »davčni blagajni«. Ivan Štritof v Staremtrgi ga je izstavil Tereziji Zakrašek z Vrhnike. Glede na nabavljeno blago je bila gospa verjetno šivilja. In s seboj je vzela premalo denarja, saj je ostala dolžna eno krono in 85 vinarjev, ali pa so vmes podražili. Se je možakar prav fejst namatral z njim. Tole vse spisati na roko pa še izračunati ni mačji kašelj. Ne pa tako kot danes, ko blagajničarka samo vleče čez čitalnik in dela s polno hitrostjo. Je sploh ne moreš dohajati. Ni šanse, da bi hitreje pospravil, kot ti ona nameče. Sem prav zmatrana, ko grem od blagajne.

Naš bivši direktor je imel vedno navado reči: »Pametni piše, glupi pamti!« Jaz sem živ dokaz za to, kako postaja človek z leti pametnejši. Včasih sem si vse »zapomnila«, zdaj si pa vse zapišem. Tudi to kaj moram narediti, da ne bi slučajno iste njive dvakrat plela. V trgovino sem hodila brez listka, potem sem pa begala po tisti štacuni kot zajec pred avtomobilskimi žarometi in študirala, kaj še moram kupiti. Po navadi sem se spomnila pred domačimi vhodnimi vrati. Ko sem šla prvič z listkom v trgovino, sem tam naletela na eno znanko, s katero sva se tam srečali skoraj vsako soboto. »Lej, danes imam pa listek!« sem se pohvalila.

»Ja«, je rekel njen mož, »samo da ne boš trikrat istih stvari kupila kot naš sosed, ker ga je pozabil vzeti iz žepa ven.«

To sem menda že enkrat povedala. Pa naj bo še enkrat, da ne boste pozabili.

Da smo včasih imeli kravo, že veste. Mama je tudi delala skuto in ker je ni delala iz posnetega mleka, so jo sodelavke v Ljubljani strašno rade kupovale. Nekega večera je mama pakirala skuto in me vprašala:
“Ali boš vzela skuto?”
“Pravkar premišljam, če mi je katera naročila.
“Zakaj si pa ne zapišeš?”
“Zato, ker si zapomnim.”

No, ni čisto v kontekstu, je pa dokaz, da je pametno pisati.

Kraj: Stari trg
Datum: 3. december 1901
Avtor: Ivan Štritof
Zbirka: Zgodovinski arhiv Slovenije cer-4-154-683-16
Skenirano: 19. 3. 2015 (ZAS)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
7 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    8. 08. 2015 07:39

    Na svetu so dve vrsti ljudi pametni in neumni.
    Pametni si zapomnijo, neumni pa zapišejo.
    Ampak pametni sčasoma pozabijo neumni imajo pa še vedno zapisano. !!

    Pred časom srečam sošolko ,ki mi potoži da je ratala pozabljiva pa ji svetujem naj jemlje zdravilo Bilobil.
    Pa mi v isti sapi odgovori “saj ga imam pa kaj ko ga pozabim vzet”. Ha ha ha.

  2. Anajedrt permalink
    8. 08. 2015 08:57

    Meni se zadnje čase dogaja, da si moram zapisovat. Kaj to pomeni, da postajam pametnejša, ali bolj neumna.

  3. Anonimnež permalink
    8. 08. 2015 09:35

    Najbrž bolj modra .

  4. 8. 08. 2015 14:47

    Res da samo z ugibanji in domnevami na pamet, a bi imenitni in zabavni zapis mogoče vseeno še malo dopolnila:

    1. Zakrajškovi iz Vrhnike, Adolfovi, so (bili) premožni kmetje, mlinarji, žagarji in trgovci z lesom in sicer na dveh lokacijah: v vasi in ob izviru Obrha, v Žagi. Lahko , da so bili še kakšni Zakrajški v Vrhniki, a mi niso znani. Njihovi predniki so menda prišli v dolino iz Blok.

    2. Štritof so se v Starem trgu pisali Glažarjevi, pozneje se je po domače reklo Pri Jurjevcevih. Tudi oni so bili premožni in kot kaže so imeli tudi trgovino. No, tudi za te velja, da so morda imeli meni neznane soimenjake…Od Glažarjevih iz Starega trga je bil doma oče slovenskega skladatelja, dirigenta in libretista Nika Štritofa.
    Ljudski glas pripoveduje naslednjo ankedoto:
    V Loški dolini človeka, ki se drugemu “na luč” postavi, mu “luč zaslejplje”, da ne vidi dobro, vprašajo: “Ali te je glažar delal?!”, češ: “Ali misliš, da si iz stekla!?” No, in pride nekega dne ta naš Niko Štritof, ki je bil menda na obisku pri Glažarjevih, k Benčini na dva deci. Tam se nehote tako postavi, da nekomu “luč zaslejplje” in že mu prileti godrnjavo vprašanje: “A te je glažar delal?!” Oni malo pomisli, pa reče: “Ja – pa mislim, da me je res!” Ko je bil pa od Glažarjevih doma…

    3. Nakupljeni trakovi, omenjeni v računu, namigujejo na tedanjo žensko nošo pri nas: dolga krila, okrepljena spodaj s (krtačastim) trakom in nad robom okrašena z enim ali dvema drugobarvnima trakovoma temnejše barve.

    4. Glede na datum nakupa 3.12. 1901 se mi ponuja sklepanje, da je mogoče nakupoval sv. Miklavž, ki je kupil tudi nekaj nogavic in rut…Gospa Gabrijela Zakrajškova, rojena leta 1905, mi je nekoč pripovedovala, kako je bilo pri njih o Miklavžu: na razgrnjenem novem robčku je vsakega otroka na oknu čakal ličen kupček suhega sadja, rožičev, kak piškot… skromno, a čudovito. Zakrajškovi otroci niso smeli iti nastavit Miklavžu še v kakšno drugo hišo, tudi če so bili povabljeni – starši so rekli, da bi bila to “fehtarija” – prosjačenje… Iz istega razloga tudi tepežkat niso hodili po drugih hišah.

    5. Je bila Terezija Zakrajšek hišna šivilja ali morda gospodinja?

    Pa ne zameri poplavi besed, draga Ivanka – nisem imela pojma, da bom nenadoma imela toliko povedati ob tem računu…!

  5. Ivanka Gantar permalink
    13. 08. 2015 14:44

    Hvala, Milena. Vsaj nekaj konkretnega in zanimivega. Se priporočam še za kdaj.

  6. cpacode33 permalink
    29. 11. 2015 15:17

    Blagajne so zaradi prikrivanja oziroma goljufanja.
    Na žalost je to povezano z stroški.

  7. Marko permalink
    27. 12. 2015 14:04

    Hehe pokradli so celotno državo od ukinitve SDK in zdaj se spomnijo davčne blagajne 😀 heheh.
    Ma kaka kriza .

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: