1963 Rakek – Prostovoljni mus

Leta 1969 smo kupili prvo televizijo (Prijava iz leta 1963 ni naša.). Iskat jo je šla mama, peljal jo je stric, ker je imel avto. Jasno je bilo, da jo bo treba prijaviti in da to pomeni plačevanje naročnine. Ata je rekel mami, naj gre na britof in tam prepiše eno ime in jim ga da. Pa ni šlo, ker so bili prodajalci tako natrenirani, da so zahtevali osebno izkaznico in tudi sami naredili prijavo na televizijsko hišo, da ne bi slučajno kdo pozabil. Če si imel dve televiziji, si plačal dve naročnini s tem, da si imel za drugo malo popusta. Kdo pa je v tistih časih imel dve televiziji! Kasneje so to malo spremenili in si plačal samo za eno, če si jih imel več, prijaviti si pa moral vse. So najbrž dojeli, da dveh ne moreš gledati hkrati.Dejstvo je, da ko nam je malo zrasel standard in smo začeli televizije kupovati v tujini, le-teh nismo prijavljali. So pa takrat hodili pobirat naročnino inkasanti, ki so bili tudi špiclji in so kontrolirali, če imamo res samo to in toliko, za kar plačujemo. Prispevek je bil namreč tudi za radio in avtoradio. Tako je nekega dne pri moji sodelavki pozvonil inkasant. Revež se je pomatral prav v šesto nadstropje v bloku brez dvigala, in ko je pozvonil, je bilo slišati približno tako, kot bi šla mimo parna lokomotiva. Je namreč zvonilo in v pljučih mu je piskalo, ker je tudi malo kadil. Sodelavka je odprla, povedal je, kdo je in kaj bi rad, ona pa mu je gladko odvrnila, da nimajo televizije.

– Kako nimate televizije?
– Nimamo, ne gledamo, ker nimamo časa.
– Kaj pa to igra?
– To je pa radio.
– A lahko pogledam?
– Ne, tega pa ne smete.

Takrat pa, ja, laž ima kratke noge (in me res zanima, kako to, da nekateri še ne hodijo kar po riti), se je po vsem stanovanju razlegel avizo Dnevnika na prvem programu. Ena nič za inkasanta.

In ob tem mi pride na misel še pesem Franeta Milčinskega-Ježka »Ne laže pa ne, ciciban«:

Ne laže pa ne, ciciban,
to lep je verz, a žal zlagan,
kdor ima resnico še tko rad,
se mora tu pa tam zlagat.

. . .

In oče sinu govori,
moj sin ogibaj se laži,
če pa inkasant zdaj pocinglja,
mu reci da me ni doma.

Pa še nekaj dejstev. Na leto plačate 153 evrov prispevka. Nižji je v Italiji, na Hrvaškem in Češkem. Višji pa je v Avstriji, Švici, Veliki Britaniji, Irski, Danski, Švedski in Norveški. Pa je verjetno tudi standard višji, program boljši in tudi kaj domače produkcije. Na Finskem plačujejo poseben davek, ki je odvisen od njihovih prihodkov. Brez prispevka pa zmorejo v Belorusiji, Bolgariji, Belgiji (Flandrija), Estoniji, Islandiji, Latviji, Liechtensteinu, Litvi, Luksemburgu, Monaku (tu sploh ni nobenih davkov), Portugalski, Rusiji, Srbiji, Španiji in Ukrajini ter na Cipru, Madžarskem, Islandiji, Malti, Nizozemskem, Portugalskem.

RTV Slovenija dobi največ prihodkov prav iz prispevka. V letu 2014 so zbrali 117.938.745 evrov prihodkov, od tega iz prispevka 91.366.195 evrov, iz proračuna 2.257.628 evrov, od oglaševanja 13.743.052 evrov, komercialnih prispevkov (kar koli je že to) je bilo 10.579631 evro, finančnih pa 6.724.498 evrov. Vseh prihodkov je bilo 126.954.076 evrov, vseh odhodkov pa 126.832.223 evrov, od tega 56.711.387 evrov stroškov za redno zaposlene, 45.711.387 evrov pa za storitve. V javnem zavodu je 1926 redno zaposlenih delavcev in 515 honorarnih sodelavcev, od tega je 477 novinarjev. To je tudi javna uprava, veste, da ne boste vedno samo tistega ubogega birokrata za okencem grdo gledali.