1955 Cerknica – Naročnina za radio

Naročnini za radio (zdaj za televizijo) smo rekli prostovoljni mus. Vsak, ki je imel radijski sprejemnik še izpred vojne ali ga je kupil kasneje, ga je bil dolžan prijaviti in plačevati mesečno naročnino. Z razmahom televizijskih sprejemnikov je gledalce doletela še naročnina za gledanje. Nekaj časa je bilo treba plačevati TV prispevek, radijski prispevek in če si imel dodatni radio, tudi za tega, le nekaj manj, kasneje pa še za avtoradio. Dandanes televizije omogočajo vse, tudi poslušanje radija in tako plačujemo le TV prispevek poleg naročnine operaterjem, ki ponujajo raznovrstne programe – po želji.

Plačevanje radijske naročnine ni sodoben izum. Prispevek so plačevali že v Kraljevini Jugoslaviji in celo med drugo svetovno vojno. Leta 1928 je znašal prispevek 300 din na leto, plačati pa ga je bilo treba za tri mesece vnaprej. Leta 1941 je znašal 25 din. Nekateri so se jezili, da je to preveč. Te je okrcal novinar v reviji Naša moč. Poudaril je, da gredo ljudje za ta denar lahko dvakrat ali trikrat v kino ali gledališče, radio pa gode cel dan, vsak dan. Takoj po vojni je bilo urejeno tudi plačevanje prispevka. Država je postala lastnica radijskih postaj in je imela izključno pravico do uporabe. Ustanovila je glavno jugoslovansko radijsko direkcijo z lastnim proračunom in dovoljenjem za ustanovitev republiških direkcij. Del radijske naročnine je bilo treba pošiljati v Beograd, presežek je šel v proračun, morebitno izgubo je pokrivala država. Letna naročnina za radio je bila leta 1946 420 lir, polletna 215 lir. Podatek je iz primorskega časopisa, zato so podatki v lirah. Slovenska vlada je leta 1952 razglasila Radio Ljubljana za gospodarsko ustanovo s samostojnim financiranjem. Na podlagi odloka prometnega ministra iz leta 1955 se je naročnina pobirala za tri mesece vnaprej. Kasneje je bila odločitev na strani naročnikov: ali za tri mesece ali za enega. Pobiral jo je inkasant, ki je hodil od vrat do vrat in kasiral. Hkrati je malo prisluškoval, če je še kje kakšen aparat, ki ni prijavljen. Kasneje smo prispevek plačevali po položnicah na pošti, še kasneje tudi na banki. Vse do današnjih dni, ko se večinoma plačuje elektronsko. Prispevek za radio pa plačujejo le še tisti, ki nimajo televizorja. Za ostale je vključen v TV naročnino.

Kako se je večina izogibala prispevku za radio, televizijo in drugim računom, ki so bili v pristojnosti inkasantov, je najlepše povedal Ježek v pesmi Ne laže pa ne, ciciban. Takole pravi:

In oče sinu govori,
moj sin, ogibaj se laži,
če pa inkasant zdaj pocinglja,
mu reci, da me ni doma.

V opozorilu na zadnji strani potrdila o plačilu naročnine je razvidno, kakšen je bil postopek prijave in/ali odjave radijskega sprejemnika. Iznajdljivost ljudi je večja od državne restrikcije. Marsikdo je na podstrešju ali drugem priročnem prostoru za zbiranje šare poiskal odslužen radio in ga dal zapečatiti. Delujoč radio pa je poslušal brez naročnine. Tu se je država zanašala tudi na dobre sosede, ki so ovajali tiste, s katerimi niso bili v prijateljskih odnosih.

Viri:

• https://www.rtvslo.si/9060/pogled-v-zgodovino/radio-na-slovenskem-med-2-svetovno-vojno/463871
• Glas zaveznikov (21.01.1946), letnik 2, številka 182. URN:NBN:SI:DOC-9185V59X from http://www.dlib.si
• Naša moč (1941), letnik 6, številka 1. URN:NBN:SI:DOC-IY0D56H3 from http://www.dlib.si

Kraj: Cerknica
Datum: 17. januar 1955
Avtor: Državna založba Slovenije (izdajatelj obrazca) in Radio Ljubljana
Zbirka: Zdenka Steiger
Skenirano: 21. 9. 2023
Oblika: dokument