1927 Rakek – Lovrenc Milavec
Moj pradedek Lovrenc Milavec se je slikal za službeno izkaznico eno leto pred smrtjo. Izkaznica je veljala kot karta za vožnjo z vlakom. Oblečen je v svojo edino najboljšo obleko. Tiste časa so imeli ljudje praviloma eno boljšo obleko. Vse obleke pa so ponosili “do konca”, vsakdanje velikokrat še pokrpali ali iz ostankov naredili kaj za otroke. Novih oblek niso kupovali dnevno, kot je to v navadi danes.
Tudi prav. Pa se odločim, da bom šla v šoping. To pa pri meni pomeni, da grem v domače skladišče, kamor nosimo stare in naveličane obleke (ker čez sedem let vse še prav pride) malo premetavat. In sem šla res. Sem našla ene take lepe žametne hlače, bež barve. Glih take k se zdaj nosijo: nizek pas, oprijete, pa malo na zvon. Čist nove. Sem jih samo v gimnaziji dve leti nosila. Sem jih takoj pomerila. So šle samo čez kolena, naprej pa ne. Prekleta rit debela. Hujšala ne bom! Zanalašč ne. Me pa ene hlače že ne bodo k stradanju pripravile. Telovaditi bo treba. Potem je bila pa enkrat v Oni ena telovadba narisana za trebuh zgubit, pa da maš potem taka stegna k beton, ne pa k žolca. In je sodelavka rekla, da bo telovadila. Ona pa že ne bo boljša kot jaz. Tudi jaz bom. Telovadila, namreč. Ampak do zvečer sem jaz takole nagruntala. Naj se sodelavka kar matra pa švica, bom jaz ubrala črnogorski fitnes. Ležiš na kavču toliko časa, da te vse boli, potem se pa obrneš.
Moško nošo so nekoč sestavljali klobuk, srajca, lajblc (brezrokavnik), reklc (suknjič), pozimi še suknja, spodnje hlače – gate, nogavice iz enega kosa platna in čevlji. Poleti so bili ljudje bosi.
Po prvi vojni so se pričela spreminjati tudi vrhnja oblačila. Še pred prvo vojno so Rakovčane pokopavali v tako imenovani narodni noši. Kasneje so se pričeli bolj modno oblačiti. V tem času je za Rakovčane veljal rek, da so kmetje, vendar hočejo biti gospodje.
Lovrenčev zet, Franc Gabrenja, je v svoj koledar zapisal, da je 22. avgusta 1928 kupil dva metra črnega ripsa za obleko v Ljubljani, na Mikološičevi 7. Cena za meter je bila 120 din. Povprečna delavska plača v tem letu je bila 2500 din. Menim pa, da je imel Lovrenc nižjo plačo, saj je delal na Peščevniku (To ni pomota in ni mišljen cerkniški Peščenk, temveč je to rakovški grič.), kjer so kopali pesek. Tam ga je tudi do smrti posulo.
1923 je prišlo do podržavljenja prog Južne železnice. Minister za promet je decembra 1923 ustanovil Direkcijo državnih železnic v Ljubljani, ki je začela delovati 1. 1. 1924, podrejena je bila Generalni direkciji državnih železnic. Novoustanovljena direkcija je prevzela v upravo vse proge na slovenskem delu Kraljevine SHS in dele prog, ki so se nadaljevale na Hrvaško – do Zaprešiča, Karlovca in Kotoribe.1929 se zgodi preimenovanje v Jugoslovanske državne železnice (JDŽ) v novo imenovani Kraljevini Jugoslaviji.
Slovarček:
- rips: gosta tkanina z rebri, navadno prečnimi: bombažni, volneni rips; bluza iz ripsa
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija
RSS - Posts
No, zdaj sem pa še jaz prav s strahom ugotavljala, kaj bi hodilo po Ivankini spalnici:morda dihur, podlasica, ali celo jazbec. Še dobro si jo odnesla, da so bile to samo obleke.
Ko smo bili mulci včasih nadležni s spraševanjem, kam je šel ta ali oni, na primer ata, so nam zabrusili:” V kotoribo drek tesat!” pa smo bili tiho, ker ta kotoriba je bila nekaj grozovitega , nepredstavljivega. In do zrelih let nisem vedela, da Kotoriba res obstaja, kaj je to in kje. Čisto po naključju sem jo našla na zemljevidu, Potočani pa so me poučili, da obstaja in so tja res hodili podirat drevje in tesat.
Podobno je bilo z Ricmani pri Trstu: “Kje je mama?” “V Ricmane je šla!” kar je pomenilo, da me nič ne briga, naj dam mir, pa tudi da vprašani ne ve odgovora… Pa so mame včasih res šle v Ricmane ali vsaj čeznje, ko so v Trst nosile naprodaj jajca, meso, rake, maslo in še kaj. V Avstroogrski kajpak. Tudi moja stara mama.
Fantje v Cerknici, taki ki so po tri dni hodili iz veselice so rekli, da so šli v Brežice po prašiče.
Ha, ha, naša mama je pa res hodila po prašiče. Sta šla s stricem zjutraj, pa sta bila do južne že nazaj.
Ja, drug dan.