1946 Rakek – Antonija Gabrenja

Antonija je bila sestra mojega starega očeta, atova teta in tako smo jo klicali tudi vsi ostali. Ljudje so jo imeli za žleht. Saj je res bila, nihče pa se ni nikoli vprašal, zakaj. Težko breme je nosila s seboj.

Včasih so rekli, da kdor veliko govori, tudi veliko laže. Jaz pa pravim, kdor veliko sprašuje, izve tudi veliko slabega. Šele pred kratkim sem vprašala Antonijino nečakinjo, mojo teto, kako je bilo pravzaprav s tistim nezakonskim otrokom Antonije. Mi je bilo prav kmalu žal, da sem sploh vprašala.

Družina mojega pradedka Lovrenca Milavca ni imela svoje hiše in so stanovali po raznih hišah na Rakeku. Leta 1917 so živeli v hiši, v kateri so stanovali tudi vojaki. Konec tega leta je prva svetovna vojna, na srečo, izgubljala zagon in se je bližala koncu. Bitko pa je izgubila tudi Antonija. Njena mati Katarina je rada kaj spila. Vojaki so jo napili in potem posilili Antonijo. Imela je 23 let. Naslednje leto junija se je rodil Alojzij, ki je po enem mesecu umrl. Njena duša pa je umrla prej. Kaj vse je morala prestajati, kaj so govorili o njej, kako se je počutila, je našla uteho vsaj pri materi, ki je ni zaščitila pred hordo, so ji drugi domači stali ob strani? Nešteto vprašanj se mi poraja, pa nikdar ne bo odgovora. Njen je bil – žlehnoba. S tem je branila svoje strto jedro in ranjeno dušo. Na stara leta je našla uteho v cerkvi in pravdanjih s sosedi. Ker je bila žleht – tako so mislili vsi. Zlo ni v hudiču, zlo je v ljudeh!

Leta 1927 se je poročila s Francem Gabrenjo, ki je bil dvajset let starejši od nje. Bila je že v Kristusovih letih in njegova tretja žena. Ljudje so govorili: »Dve ženi je pokopal, ta bo pa njega!« Saj ga je, ampak je učakal 96 let, ona jih je imela takrat 76. Ne bi rekla, da je umrl zaradi njene žlehnobe.

Bolj ko jo gledam, bolj se mi zdi, da sem ji čisto podobna. Ima pa lenonke, še preden se je Lennon rodil. Pa zamorčke je vedno nosila.

Kraj: Rakek
Datum: 1946 – najbrž
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija